Svobodni ljudje neodvisne Ukrajine!
In to pove vse. Samo štiri besede, toda koliko je danes za njimi. 182. dan polne vojne. Koliko simbolov in pomenov, pododstavkov in izgub, veselja in bolečine je v teh besedah. In kar je najpomembnejše – koliko resnice imajo. Naša resnica. Resnica o naši sedanjosti, s katero se je nemogoče ugovarjati, saj je nemogoče ne videti ali prepoznati. Smo svobodni ljudje neodvisne Ukrajine. Po šestih mesecih, ko nas poskušajo uničiti, smo svobodni ljudje neodvisne Ukrajine. In to je resnica o naši prihodnosti. Svobodni ljudje neodvisne Ukrajine.
Pred pol leta nas je Rusija razglasila vojno. 24. februarja je cela Ukrajina slišala eksplozije in strele. In 24. avgusta ne bi smel slišati besed Srečni dan neodvisnosti. 24. februarja so nam povedali: nimaš možnosti. 24. avgusta rečemo: Srečen dan neodvisnosti, Ukrajina!
V teh šestih mesecih smo spremenili zgodovino, spremenili svet in spremenili sebe. Zdaj točno vemo, kdo sta v resnici naš brat in prijatelj in kdo sploh ni naključni znanec. Ki niso izgubili svojega imena in ugleda, in kdo je bil zaskrbljen, da bodo teroristi rešili obraz. Kdo nas v resnici ne potrebuje in kje so vrata res odprta za nas. Razumeli smo, kdo je kdo. In ves svet je izvedel, kdo so Ukrajinci. In kaj je Ukrajina. Nihče drug ne bo rekel o tem: to je nekje zunaj, blizu Rusije.
Začeli smo se spoštovati. Ugotovili smo, da kljub pomoči in podpori nihče razen nas ne bo zgnal naše neodvisnosti. In združili smo se.
Hymarsa še nismo imeli, vendar smo imeli ljudi, ki so bili z golimi rokami pripravljene ustaviti tanke. Nismo bili pripravljeni zapreti neba, vendar smo imeli ljudi, ki so bili pripravljeni zapreti svojo domorodsko deželo.
videoposnetek urada predsednika
Ukrajinski narod in njihov pogum so navdihnila ves svet. Človeštvu so dali novo upanje, da pravica ni popolnoma zapustila našega ciniičnega sveta. In še vedno ni sila, ki zmaga v tem, ampak resnica. Ne denar, ampak vrednote. Ne nafta, ampak ljudje.
Včeraj svet ni bil enoten. COVID-19 je jasno pokazal: vsak je zase. V šestih mesecih je Ukrajina to spremenila. V vseh učbenikih svetovne zgodovine bo rubrika “Časi, ko je svet združila Ukrajina”. Ko so v demokraciji zobje spet rasli. Ko tiranija dobi odgovor v jeziku, ki ga razume.
Nekdo je rekel: Evropa ni več igralec. Šibka, odklopljena, pasivna, zaspana. Ukrajina je navijala za celotno celino. Evropa gre na trg. Evropa uvaja težke sankcije. Evropa soglasno prizna, da je Ukrajina bodoča članica Evropske unije.
Velik posel je spoznal, da denar še vedno smrdi. Kri, gorenje, smrt. Korporacije in blagovne znamke zapuščajo ruski trg, ljudje pa so postali pomembnejši od morebitnih izgub.
Še nikoli na svetu javno mnenje ni imelo takega vpliva na politike. Danes ljudje oblastim nalagajo trende in pravila ravnanja. Biti brezdušen, neaktiven, počasen je sramota. Biti neodločen in previden je sramota. Govoriti počasno, nejasno in preveč diplomatsko je sramota. Ne podpirati Ukrajine je sramota. In reči, da je utrujenost iz Ukrajine je sramota. To je zelo udoben položaj: utrujenost je pokrov, da zaprete oči. In danes slišimo od voditeljev sveta in navadnih državljanov: z vami bomo do konca, do vaše zmage.
Dragi ljudje!
Vedno smo se poklonili vsem borcem za osamosvojitev, temu dnevu smo rekli glavni praznik, in modro-rumeno zastavo – svetišče. Roko so dali na svoja srca, pojejoč pesem, ponosno dejali “Slava Ukrajini!” in “Slava junakom!”.
24. februarja smo morali besede potrditi z dedi. Na ta dan je dejansko potekal drugi vseukrajinski referendum. Še enkrat, glavno vprašanje je. Še enkrat, to je odločilna izbira. A tokrat je bilo treba reči “da” osamosvojitvi ne v glasovnici, ampak v duši in vesti. Da ne greste na volišča, temveč na urade za vojaško registracijo in vpis, teritorialno obrambo, prostovoljno gibanje, informacijske enote ali preprosto za dosledno in vestno delo na vašem mestu, v polni moči, za skupni cilj.
Vsi smo se spremenili. Nekdo se je rodil drugič. Kot oseba, oseba, državljan, domoljub, tako kot Ukrajinec. In to je seveda dobra novica. Nekdo je izginil. Ni umrl, ni umrl, ampak se je razpustil. Kot oseba, oseba, državljan, kot Ukrajinec. In tudi to je dobra novica. Ne bomo se več vmešavati drug v drugega. Odločili smo se. Za nekatere je to Mariupol. Za nekatere je monako.
Vemo pa, kdo je več. In končno smo postali resnično združeni. Nov narod, ki se je rodil 24. februarja ob 4. Ne rojena, ampak oživela. Narod, ki ni jokal, ni kričal, se ni bal. Ni pobegnila. Nisem odnehaI. In nisem pozabil.
Ta zastava bo tam, kjer bo morala biti zakonita. In v Donbasu. In na Krimu. Sovražnik je mislil, da se bomo srečali s cvetjem in šampanjcem. V zameno je prejel vence in molotovke. Počakal je na ovacije in slišal “ploskanje”.
Okupator je verjel, da bo čez nekaj dni paradibil v središču naše prestolnice. Danes si na Khreshchatyku lahko vidite to “parado”. Dokaz, da se lahko sovražna oprema pojavi v središču Kijeva le v tej obliki. Opekel, uničil in uničil.
Vseeno nam je, kakšno vojsko imate, ne zanima nas, kakšno zemljo imamo. Borili se bomo zanjo do konca.
Počakamo pol leta. Težko nam je, toda stisnili smo pesti in zgnjecili usodo. Vsak nov dan je nov razlog, da se ne predaš. Ker, ko smo šli skozi toliko vsega, nimamo pravice, da ne dosežemo konca.
Kaj je za nas konec vojne? Včasih smo rekli: mir. Zdaj pa rečemo: zmaga.
Ne bomo iskali razumevanja s teroristi. Čeprav razumemo ruski jezik, ki ste ga prišli braniti. In na tisoče ljudi je bilo ubitih, ki so jih prišli osvoboditi.
In bolj se zavedamo Johnsona, ki govori angleško, kot morilcev, posiljevalcev in plenilcev, ki so vse to naredili v ruščini.
In ne sedimo za pogajalsko mizo iz strahu, s pištolo v našem templju. Za nas najhujše železo niso projektili, letala, tanki, ampak okov. Ne jarki, ampak okovi.
In roke bomo dvignili samo enkrat – ko bomo slavili zmago. Cela Ukrajina. Ne pogajamo se po deželah in ljudstvu. Za nas je Ukrajina celotna Ukrajina. Vseh 25 regij brez koncesij in kompromisov. Teh besed ne vemo, uničile so jih rakete 24. februarja.
Donbas je Ukrajina. Vrnili ga bomo, ne glede na to, kakšna bo pot. Krim je Ukrajina. In vrnili ga bomo. Ne glede na to, kakšna bo ta pot.
Nočeš, da tvoji vojaki umrejo? Osvobodite naše dežele. Nočeš, da tvoje mame jokajo? Osvobodite naše dežele. To so naši preprosti in razumljivi pogoji.
Svobodni ljudje neodvisne Ukrajine!
Ta dan praznujemo na različnih krajih. Nekdo – v jarkih in rovovih, v tankih in pehotnih bojnih vozilih, na morju in v zraku. Boj za neodvisnost na frontah. Nekdo – na cesti, v avtomobilih, tovornjakih in vlakih. Bori se za neodvisnost in prinaša tisto, kar je potrebno tistim na frontnih črtah. In nekdo – v pametnem telefonu ali za računalnikom. In bori se tudi za neodvisnost – zbiranje sredstev, tako da imajo tisti, ki so na poti, kaj nositi tistim na frontnih črtah.
Ta dan praznujemo v različnih okoliščinah, pogojih in celo v različnih časovnih pasih, vendar samo z namenom ohranjanja neodvisnosti in zmage Ukrajine!
Združili smo se.
Vesel dan neodvisnosti, Ukrajina!
Slava Ukrajini!
