V zadnjih treh mesecih je bila ulica Nad Džerelo na vzhodnem obrobju Lviva neprepoznavna. Na mestu nekdanjega peščenega ološa in smejišče gradbenih ostankov je mesto za noseče priseljence s parkom, sirotišnico in jezerom “odraščalo”. Pred tednom dni so se prve družine nastanile tukaj. V tem mestu v Ukrajini ni analogov.
obiskali mesto in nam povedali, kako prebivalci uredijo svoje življenje in kaj prebivalci okrožja mislijo o novih sosedih.
***
“Tukaj je bila gora smeti”
Mestna hiša Lviv je izbrala mesto za gradnjo hiš za noseče priseljence med več parcelami tako v Lvivu kot zunaj mesta. Na koncu so se odločili za gradnjo na območju ulice. Hlynyansky trakt, kjer na začetku ulice. Zapuščeno območje okoli 2 hektarja je bilo prazno nad pomladjo.
Prej je bil peščeni obtok, kasneje, ko se je okrožje začelo aktivno razvijati, se je to mesto spremenilo v odlagališče gradbenih odpadkov, zaraščenih z debelinami. Nad Ulico Dzherelo je bila precej podobno zasajeni terenski poti, ob cesti katere so prebivalci posadili zelenjavni vrt.
Ta kraj se je spremenil v neznano. Hiše, kjer živijo noseči priseljenci, vodijo sveže polegani asfalt in ploščice pešpoti.
“Nekoč je bil peščeni obtožnica, nato pa gora gradbenih ostankov in luže, v kateri so plavali račke. In zdaj so tukaj tako dobro opravili,” pravi gospod Mykhailo, ki na tem območju živi že več kot 40 let.
Na poti iz službe je najprej prišel pogledat hiše in prostor okoli, pravi, da so drugi prebivalci tega območja že izbrali kraj – otroke peljejo sem, da se igrajo, sprehajajo pse, vozijo kolesa.
“Pred tem so si otroci na pobočjih obtoka naredili takšno odskočno desko za vožnjo s kolesi, zdaj pa so za to še posebne poti,” navdušeno pravi g. Mykhailo.
Hiše “zrasel” v treh mesecih
Aprila so napovedali gradnjo mesta za preselitev z otroki. V tem času je župan Andriy Sadovyi poročal, da bodo hiše lesene in veliko bolj udobne kot kontejnerske hiše.
Na vhodu v hišo je napis z imenom mesta “Neuničljive mame” (foto pri nas)
Mesto je sestavljeno iz več con. Bližje cesti sta dve zrcalni dvonadmni hiši, ki sta jo zasnoval Lviv arhitekt Taras Sulyk.
»Ta projekt ni samo za IDP, ampak tudi za celotno okrožje, saj gozd in debeline okoli postanejo park. To bo lokacija, kjer se boste lahko sprehajali z otroki,” pojasnjuje Taras Sulyk v Chaplinsky Vlog.
Hiše same, kot oblikovalec, so bile že na kraju samem s strani podjetja Odessa Chornomorsk Stroy Group, ki so ga zaradi vojne preselili v regijo Lviv. Podjetje izdeluje prazne odeje za zgradbe okvirjev. Ena takšna hiša lahko traja vsaj 50 let in je zasnovana tako za tople kot hladne letne čase. Skupno lahko v obeh hišah hkrati živi do sto ljudi.
Okoli hiš je zelo lakonska pokrajina – seje trava, drevesa so zasajena, urejeno je leseno pohištvo in očiščeno jezero. Celotno ozemlje je popolnoma odprto ne le za prebivalce mesta, ampak tudi za vse. Otroci, ki živijo v okolici, se že igrajo v sirotišnici.
V notranjosti hiše je še vedno tiho, sliši se le rjovenje graditeljev, ki dodelajo postavitev pohištva, dišijo po svežem lesu in barvah. Zaradi velikega števila oken v notranjosti je zelo lahka, notranjost pa je nekje v Karpatih podobno dragi podeželski koči.
Stene in pohištvo v hiši so leseni, in obilo oken, da je zelo lahka (foto: Kateryna Moskaliuk)
Domača udobja tu še vedno primanjkuje, saj so se v prvi hiši naselile le tri družine, prihodnji teden pričakujejo še tri. Druga hiša je trenutno prazna, pohištvo je dostavljeno in očiščeno.
“Ena hiša ima 13 dnevnih sob za štiri in šest sedežev. Postelje v sobah so dvonistane. Stanovalci so prvič velika kuhinja-jedilnica z jedmi in hrano, kopalnica, prhe in pralnice. V drugem nadstropju je velika igralna soba,” pravi admin Lilia.
Tu bodo živele samo nosečnice in njihovi otroci ali sorodniki. Moški se ne bodo nastanili tukaj, vendar bodo lahko kadarkoli obiskali svoje žene. Nosečnice se navelijo iz sedmih mesecev. Vsaj v hiši lahko živijo pred šestmesečnim otrokom, vendar bo uprava vsak primer preučila posamično.
Volodymyr Holovatyi, specialist oddelka za socialno zaščito mestnega sveta Lviv, pravi, da v Ukrajini ni analogov za takšno naselje.
“Ali samohajane mame ali mame, katerih možje se zdaj borijo, živijo tukaj. To ni tako kot v modularnih mestih. Mimogrede, veliko mater iz modularnih mest, ki smo jim ponudili, da se preselijo sem, je zavrnilo. Pravijo, da tam že imajo svoje življenje, sosedje. Zato absolutno vse nosečnice tukaj ne bodo naseljene,” pojasnjuje.
Območje okoli hiš je urejeno. Tako prebivalci mesta kot prebivalci tega območja lahko uporabljajo mesta in jezero. (fotografija, ki smo jo mi in Kateryna Moskaliuk)
Ženska, ki želi živeti v hiši, mora napisati ustrezno prijavo in jo registrirati pri ASC. Po tem bodo vlogo obravnavali socialni organi.
“Imeli smo srečo. Živeli smo v učilnici.
Večina sob je še vedno nenaseljene, vendar je vsaka od njih že opremljena s posteljami, polinami, omarami, zofami in pelinalnimi mizami. Tetiana je ena od treh žensk, ki so se prve preselile v hišo. Skupaj s svojo mamo in najstarejšim sinom Jehorjem je konec marca prišla v Lviv iz majhne vasi v bližini Starobilska, regija Luhansk. Skoraj štiri mesece so živeli v Lviv Lyceum št. 70.
“Seveda so bili tam pogoji drugačni, umiti v skledi. Smo pa še imeli srečo, živeli smo v razredu,” se spominja Tatiana.
Ženska bo rodila konec avgusta. Z 6-letnim sinom Yegorom že več kot dva tedna živita v hiši za noseče priseljence, medtem ko je njen dom, zdaj še vedno neokužen, pod okupacijo. Pravi, da ni treba v mesto, saj ima hiša vse, kar potrebujete, najbližja trgovina pa je oddaljena 10 min hoje.
Stvari v Tatianini sobi še niso povsem položene, mali Yegor pa je že priložil svojo najljubšo toiko – kipi dubajskega Burj Khalifa. Fant res sanja o tem, da bi šel tja, ko bo vojne konec.
“Si že bil v Dubaju?”
” Ne, ampak zbiram denar.
In kaj ti je najbolj všeč pri Lvivu?
–Dubaj!
Jegorova mati se smeji in pojasnjuje, da je fantu v Lvivu res všeč cerkev Olge in Elizabete, prav zaradi visokih špijev. Yegor še ni spoznal novih sosedov, zato se zdaj igra sam, fussily teka po hiši. Na koncu pogovora vas ponovno povabi na obisk.
“In še vedno boš prišel k nam, kajne?”
V sosednji sobi živi še ena Tetiana – 38-letni migrant iz Bakhmuta, regija Donjeck. V njeni sobi je hrupno, saj se je v Lvivu nastanila z mamo in dvema otrokoma – 14-letno Anyo in 9-letnim Antonom, ki ga vzgaja sama. Otroci, da bi se z nečim zasedali, igrali igre, gledali videoposnetke na YouTubu, saj v hiši še ni drugih otrok, njihovih vrstnikov.
Tetiana skupaj s 14-letno hčerko Anno v hiši za noseče priseljence v Lvivu (foto: Kateryna Moskaliuk)
“Antonu je težko najti skupni jezik z drugimi otroki. Doma ga je žagala Antoška-Antoška, zato je tako rahlo zaklenjen, a očitno je našel skupen jezik s sosedovim fantom Yegorjem,” pravi Tetiana.
Tetiana in njena družina sta marca zapustila Bakhmut, nameravala je iti k prijateljem na Poljsko, a na poti na vlaku je bil njen potni list ukraden in njena družina ni mogla prečkati meje.
Sprva so živeli v eni od Lviv šol, kasneje so se preselili v hostel na Pekarski ulici, kjer je v eni sobi živelo 20 ljudi. Otroci imajo invalidnosti in potrebujejo več pozornosti in udobja.
“Težko je bilo živeti skupaj s toliko ljudmi. Moji otroci so posebni, potrebujejo stalno pozornost in posebna zdravila. Seveda nam je tu veliko bolje,” pravi Tetiana.
Zdaj je v petem mesecu nosečnosti, vendar je za svoje nenavadno stanje posumno izvedela že tukaj v Lvivu, ko je bila že v tretjem mesecu.
“Zaradi nosečnosti ne bo mogoče oditi na Poljsko, zato bom otroke tu priložil v šolo, sam pa se bom prijavil na posvet. Poleg tega ima ta hiša dobre pogoje za bivanje,” dodaja Tatiana.
Tetiana skupaj z otroki Anton in Anna (foto: Kateryna Moskaliuk)
V drugem nadstropju hiše živi najmanjša rezidentka – Anita, stara je le mesec dni. Njena mama, 36-letna Elena, in 14-letna sestra Polina sta se naveličala tukaj pred nekaj dnevi, ko so jih odpustili iz bolnišnice. Medtem ko mama binglji steklenico formule za dojenčke, jo Anita ponižno čaka na postelji.
Njena družina se je srečala z vojno v Vorzelu pri Kijevu. Več kot deset dni se je noseča Olena skupaj z najstarejšo hčerko, možem in družino skrivala pred obstrelitvi v šolski kleti in 9. marca, ko so lokalne oblasti uradno Napovedal evakuacija, odločil, da gredo na zahod.
»V Lvivu so moškemu predali poziv, zato smo potem na Poljsko odšli sami, pravzaprav nikjer. Tam so nas srečali prostovoljci, dva tedna živeli v šoli, nato pa nas je poljska družina zatekla v veliko udobno hišo blizu Varšave. Komunicirali smo prek Googlove transkluzije. Zelo dobro so nas tretirali: registrirali so me kot nosečnico, me odpeljali na teste,” se spominja Olena.
Olena skupaj s svojo novorojeno hčerko Anita (foto: Kateryna Moskaliuk)
Nameravala je roditi v Ukrajini, zato se je konec maja vrnila.
“Načrtovali smo, da bomo malo ostali v Lvivu, nato pa šli še dlje, domov, ampak otrok se je odločil drugače in se je rodil prezgodaj, na sedmem mestu, tukaj v Lvivu. Zdaj naše spričevalo pravi: kraj rojstva je Lviv,” pravi Olena.
Več kot mesec dni je preživela skupaj z malo Anito v regionalnem kliničnem perinatalnem centru Lviv.
“Kar naprej sem jokala, prišla sem vprašat, no, kako je bila, vendar zdravniki niso dali nobenih napovedi, hči pa je ležela pod napravami. Prejšnji teden smo bili odpuščeni in prav v perinatalnem centru so nam povedali o hiši za noseče priseljence. Ker je nevarno, da se vrnemo v Vorzel ali v vašo družino v regiji Dnipropetrovsk, smo se odločili, da bomo za zdaj ostali tukaj,” pravi Olena.
Elena ohranja svojo hčerko v igralni sobi hiše za noseče priseljence (foto: Kateryna Moskaliuk)
Med pomanjkljivosti hiše, ki jo je Elena klicalani zaklonišče za bombe, pravi, ne ve, kako ukrepati med sireno, saj se ni kje skriti, in je odprt prostor okoli. Vendar pa je na splošno, pravi, tukaj prijetno in tiho, kar prav to potrebuje njena novorojena hči.
“Zdaj imajo vsi težko obdobje, vendar smo še vedno srečni – vsi so živi in dobro. Ljudje imajo strašne zgodbe. Počakati moramo te težke čase in čakati na zmago,” zaključuje Olena.
Gradivo je bilo ustvarjeno s pomočjo nevladne skupine “Lviv Media Forum” v okviru projekta “LCF Podpora mreže novinarjev”.
