Sovražna vojska je dejansko popolnoma uničila ukrajinski Mariupol. Ljudje, ki so lahko pobegnili od tam, postopoma začnejo novo življenje v drugih delih države. Med njimi je tudi Oksana Dubyk. Po selitvi v Lviv je začela nov posel – odprla je cvetličarno. Ženska je zaljubljena v Lviva, vendar se želi vrniti v svoj domači kraj – skupaj z možem-branilko Azovstala, ki ga čaka iz ruskega ujetništva.
Kanal 24 v projektu “100000000000000000 pripoveduje zgodbe tistih, ki so odšli, da se vrnejo, zlasti zgodbo o Oksani Dubyk. Mi, z dovoljenjem urednikov, ponovno natisnimo to zgodbo.
***
Pred popolno rusko invazijo je Oksana skupaj z možem in očetom živela v Mariupolu. Njihova družina je raztresen po vsej Ukrajini: njihova hči in mož in otroci živijo v Kijevu, njihov sin in njegova družina pa živijo v Lvivu. Ženska je dolgo delala kot gradbena delavka – ta posel toplo imenuje “svoj”. Zdaj pa je korenito spremenila sfero in se ukvarja s cvetličarsko dejavnostjo. Skupaj s znanci razseljenih oseb, tudi iz Mariupola, je v mestu odprla svojo trgovino, ki je postala njen drugi dom. Zdaj z očetom živi v modularnem mestu.
Zgodba o tej ženski je neverjetno ganšna. Po mesecu dni neusmiljenega obstreljevanja je z starejšim očetom uspela zapustiti Mariupol. Oksanin mož ji je prej obljubil: pravijo, če moraš zbežati, naj gre v Lviv. Zdaj je njen ljubimec v ruskem ujetništvu. Prvič je orožje prevzel že leta 2014, ko se je začela ruska agresija. Konec februarja spet ni okleval, da bi branil Ukrajino in svoj domači kraj.
“Spoznal sem, da so moji sorodniki živi, in sem šel v službo”
Kako so te ujeli 24. februarja? Lee pamSe spomniš, kaj si naredil tisti dan?
Skoraj vsak dan se spomnim. Morda se ne spomnim datumov, ampak spomnim se zaporedja skoraj vsega. Zjutraj 24. februarja sem se zbudil zelo zgodaj, kot vedno, saj sem ob 7.00 moral biti v službi (zadnji projekt, ki so ga Oksana in njena ekipa izvedli pred polno vojno, je bilo popravilo psihoneurološke bolnišnice na levem bregu Mariupola, kjer jo je dejansko ujel ruski napad – Kanal 24).
Zajtrkoval sem, pripravil zajtrk in odšel. Blizu “Azovstal” ljudje so prišli iz trolejbusa, nato pa je na levem bregu do “Mavrice” vozil skoraj prazen. V koči je ostalo še nekaj žensk. In potem se eden od njih oglasi na klic, me pogleda in reče: “To je to, copati. Bombardirajo Kyiv.”
Začel sem klicati hčerko, ni se oglasila. In sinu, ki je rekel, da je šel z družino v klet. Spoznala sem, da sem živa in sem šla v službo, ker imam tam ljudi. Razumel sem, da so vsi prišli v službo.
V Mariupolu je Oksanina ekipa delala na obsežnih projektih (fotografija, ki jo je Oksana predložila na Kanalu 24)
In potem so se dogodki že zelo hitro razvili. Začeli so bombardirajo vzhodnjaški. Dovolj daleč je, vendar je obstajal občutek, da že pada v bolnišnico. Zbral sem svoje ljudi, naj gredo domov. Zaprli smo vsa skladišča in pisarne. Vzel sem prenosnik in šel domov. Šla sem tudi v trgovino, saj sem razumela, da moram nekaj kupiti za kasneje. Zelo dobro je, da sem prišel noter. Tam je bilo še nekaj, potem pa sem malo skoparila. Vse, kar je takrat kupila, je dala možu z njo.
“Z možem so se nazadnje pogovarjali 28. februarja. V ujetništvu je, živ je.”
Med pogovorom večkrat omenjamo Oksaninega moža. Vsakič, ko vidimo solze v njenih očeh, a pogumno se drži in upa na hitro vrnitev svoje ljubljene.
Prosim, povejte nam nekaj več o vašem možu.
Ime mu je Igor. Je zelo bistra, prijazna in pogumna oseba. In vedno je bilo tako. Boli me, ker ga trenutno ni. Ampak ne gre samo za mojega moža. Veliko ljudi brani državo in za to smo jim zelo hvaležni.
Leta 2014, ko se je začela ruska agresija, je šel braniti državo. Je bil takrat v Shyrokyne (okrožje Mariupol, regija Donjeck – Kanal 24). In 24. februarja 2022 je Igor odšel v vojaško registrsko in vpisno pisarno, dva dni kasneje je dobil orožje, zato je šel braniti Mariupol.
Ko je šel v vojno, si se uspel pogovoriti z njim?
Ja, dvakrat sva se pogovarjala. Zadnjič smo se uspeli pogovoriti 28. februarja.
Oksano boli govoriti o svojem ljubimcu, a verjame v njegovo skorajšnjo vrnitev (foto: Channel 24)
Veš, kaj je zdaj narobe z možem?
V ujetništvu je. Vem, da sem živ. Vem, da je. (to so Oksani povedali drugi branilci Mariupola, ki so se od zdaj uspeli vrniti domov v okviru izmenjave – Kanal 24). V tem času je bil v Olenivki. Po terorističnem napadu očitno nihče od nas ne ve, kje sta zdaj. Prepričan sem, da je živ. Upam, da so ga vsaj malo zdravili, ker je bil ranjen.
Upam na hitro izmenjavo. Kot vsak Ukrajinec, hočem, da zamenjamo vse naše fante. Ne glede na to, kje so se borili, bi morali biti vsi doma. Mislim, da jih bo veliko odšlo spet braniti državo.
Zjutraj 28. julija so Rusi napovedali mrtve ukrajinske zapornike, ki so bili v koloniji v zasedeni vasi Olenivka. Tam so obdržali branilce, ki so zapustili Azovstal. Sovražnik je ciniično poskušal za tragedijo kriviti ukrajinske oborožene sile, vendar so vse izjave Rusov takoj razčlenjene po dejstvih. Dejstvo, da so strašen teroristični napad okupatorji načrtovali vnaprej, kažejo številne dejstva. Okoliščine umora vojske so kasneje povedali v ukrajinski obveščevalni službi.
Oksana Dubyk je zjutraj 29. julija izvedela za tragedijo v Olenivki. Na neuradnih seznamih, ki jih je objavila ruska stran, njen mož ni. “A nič manj ne boli. Ker je vsak od njih že postal domorodec do nas, in čakamo na vse žive in dobro,” je ženska pojasnila kanalu 24.
In kdo je bil vaš mož v civilnem življenju? Kaj je storil pred polno invazijo?
On je inženir elektrotehnike. Vendar se je tako zgodilo, da smo v 90. let, ko je prišlo do nekakšne nestabilnosti, z njim odprli delavnico za izdelavo vrat, oken in pohištva iz lesa. Potem sem šel delat za podjetje, on pa je to začel delati. Sprva smo najeli delavce, po 2014 pa je že delal sam, a z drugim tipom. Imel je tudi 40 panjev, ukvarjal se je s čebelnjakom. Delal je že za svojo družino, zase.
“Bojiš se hoditi pod bombami, ker hočeš živeti”
Povej nam o teh prvih dneh v Mariupolu. Kako dolgo ste tam preživeli po 24. februarju? Kako je bilo?
Z očetom sva zapustila Mariupol 21. marca. Kako je bilo tam? Strašen. Saj veš, niti zase, ker se lahko skriješ. Imamo zasebno hišo, nedaleč od Azovstala, rastlina od tam je jasno vidna ves čas. In razumeš, da so tvoji sorodniki tam, da te bombe ves čas padajo, da nekaj gori ves čas. In pogledaš – in nič ne moreš pomagati. Očitno je bilo zaradi tega grozno.
Oksanina družina je živela v mestu Mariupol blizu Azovstal (posnetek zaslona iz videoposnetka)
Strašljivo je tudi zato, ker ni bilo nobene povezave. In živ si, imaš hrano, vodo, ne glede na to, kaj pravijo. Ker imamo ulico Malofantanna, so takšni izviri, ki tepejo pod goro. Zato so prišli k nam ljudje iz polovice mesta, da bi vzeli vodo. Novice smo izvedeli od njih. Ali od vojske, ki je prišla tja. In ni bilo nobene povezave. In razumete, da sorodniki in prijatelji, ki so zunaj Mariupola, ne vedo, kaj je s tabo. In ne moreš niti reči, da je vse bolj ali manj ok, da si živ, da ne stradaš.
Imamo zasebno hišo, mož je pripravil drva, saj je kamin, tako da sva včasih z očetom kadila, čez dan je bilo bolj ali manj toplo. Noč pa so preživeli s sosedi, saj so imeli na vrhu betonsko shranjo. Tam smo se skrivali od 18.00 do 6.00, tri družine. Naslednje jutro sva že šla domov.
“Bilo je strašljivo, ko so bombardirali dramsko gledališče”
Bilo je tudi strašljivo, ko so prišli in rekli, da je bomba zadela nekje, kjer je bilo veliko ljudi v trezorju. In se zavedaš, da ne veš, ali je nekdo preživel tam ali ne. Ampak ne moreš niti pomagati, ker se bojiš zapustiti to ozemlje, in nisem prepričan, da boš sploh prišel tja. Obstaja strah in ljudje, ki so pomagali izkopati nekoga, so tudi junaki. Nisem prestrašen, ampak strah se še vedno nekako zaleči. Bojiš se iti tja, kjer bombe padejo, ker hočeš živeti. In nočem umreti samo neumno. Če umreš, ko braniš državo, je to ena stvar. In če iz njihove bombe, na territoRojev… Bilo je strašljivo, ko so rekli, da so bombardirali dramsko gledališče.
Ko Oksana omenja dramsko gledališče, so ji spet solze v očeh. Spomnite se, da so 16. marca sovražne enote nanj vrgli močno bombo. V tem trenutku se je tam skrivalo na stotine lokalnih prebivalcev. Okupatorji skušajo skriti svoje zločine – aprila so razgali ruševine in od tam odstranili trupla mrtvih. Še vedno ni znano, koliko jih je uspelo pobegniti, in koliko jih ni. Sama stavba je hudo poškodovana.
Vedeli smo, koliko ljudi se skriva tam. Videl sem število ljudi, ki so bili tam. Ker ko so napovedali evakuacijske avtobuse, so nam ljudje povedali o tem, ki so prišli z vodo. Z očetom sva šla k meni. Tam, v dramsko gledališče. Dva kilometra stran je od nas. Bila je taka invazija ljudi, ki so hoteli oditi. In potem so jim rekli, naj se razhajajo. Pravijo, da evakuacije ne bo, ker so na poti izstrelil avto.
Videl sem, koliko ljudi je bilo. Otroci, stari ljudje. In bombe so bile tako velike, tako močne. Takšen je bil hum… Ni bilo daleč, vse je bilo slišati.
Veliko letal je letelo, nekega dne smo jih šteli 16. Imeli so po 4 bombe, vedno so vrgli dve na mesto in dve na Azovstal, na fante. Poleg tega so nas bombardirali z mora, in “Grads” z vzhoda.
“Potniki na kontrolnih točkah so bili pet“Zaboden, zaboden, vzel ves denar”
Vse te zgodbe so iz Mariupola – so zelo posebne, ne podobne ena drugi. Povej nam, kako si prišel od tam?
Tisti dan, 21. marca, je raketa zadela hišo, kjer sva se z očetom skrivala. Zažgalo se je, mi smo ga pogasli. Odšli smo domov, in že ob 20.00 so začeli obstreljevanje našega celotnega območja z raketami, tako tesno pokriti. Bili smo prepričani, da bo udaril tudi nas. Toda uspelo mi je preživeti. Zbežala sva iz hiše. Bilo je hladno in vedno sva bila oblečena. Torej, kaj so bili – torej so zbežali, dokumente so odnesli le s h e. Ko smo šli izven območja, je bilo tišje.
Iskali smo avto za odhod. Toda vsi so bili napolnjeni ali pa nihče ni odhajal. In ne boste jih prepričali – nagajili so se in rekli, da ostanejo. S takšnimi ljudmi ne moreš nič narediti. In šli smo peš, po nasipu, z ljudmi.
Bilo je veliko ljudi. Prišli smo do skoraj prve ruske kontrolne točke in pred njim nas je fant pobral z avtom in tako nas je čez 1,5 dni odpeljal v Zaporozhye. Do konca 22. marca smo bili že tam.
Kakšna je bila ta cesta? Koliko zapor je bilo tam? Kaj so ruski okupatorji preverili?
Z očetom sva bila dvakrat pregledana. Na prvi kontrolni točki je bil le površinski pogled. Potem so zgrešili, vse avtomobile poslo v treh vrstah in se ustavili, niso pustili dlje. Potem je bil konvoj dvakrat odpuščen. Ne vem, če ste bili poškodovani, ker ko ste pokriti z nekaj bombami, “Grads, ” ste samo skriva. Do polja je cesta in taka grapa – tam so se skrili. In potem smo hitro začeli pogrešati. Razumem, da je bilo vse okvirno. Ali da se ga spomnimo, ali pa… Ne vem zakaj.
Oksani je konec marca uspelo zapustiti Mariupol (foto: Kanal 24)
Že na drugi kontrolni točki so nas preverili zelo “odlično”. Z očetom sva preverila nahrbtnike in dokumente. Ampak fantje so se slekli v spodnjice. Pogledali smo, če je bila tetovaža, preverili telefone. Z nami sta bila dva tipa – Denis in Kolya. Ena od njih je, kot razumem, izbrisala fotografije, zato so ga hoteli pridržati. Na prvi kontrolni točki sem ga “rotila” – rekla je, da se mi je po strelu slabo počutilo, da mi je srce bolno. In izpustili so nas. Z Denisom sva opravila 12 kontrolnih točk, toda Kolyo so odpeljali blizu Berdyanska. In tam ga nisem mogel več pobrati. Bili so pijani, “zabodeni”, so vzeli ves denar od fantov. Vem, da je Kolya izpuščena, ker je v Zaporizhiji o tem že povedala naši vojski in sledila tej zgodbi.
“Bili smo pripravljeni, da gremo v Lviv tudi med stoje”
Povejte nam, kaj ste storili v Zaporozhyeju? Kako si se odločil priti v Lviv?
Najprej sem jokal. Ker si v Mariupolu in je kot nekakšna kvrga. V stresni situaciji si. Imam nekaj bolezni, vendar me tam nič ne boli. Ne razmišljaš o tem, moraš ali kuhati kaj za jesti, ali nekako preživeti med temi bombami, ali pa prinesti vodo. Taki gospodinjski predmeti. In tam (v Zaporizhia, – Kanal 24) Najprej sem objel psihologinjo in malo zajokal. Tam so nas hranili.
Z očetom sva se odločila prenočiti, ker verjetno ne bi mogla sedeti na isti dan. na vlaku. Naslednji dan so nas odpeljali v Lviv. V predalu je bilo 10 ljudi, a nismo čutili nelagodja. Na polici smo bili 2:3, a smo vedeli, da smo na našem ozemlju. Prej je bilo tudi naše ozemlje, vendar je bilo tam strašljivo. In potem smo vedeli, da gremo v Lviv, in smo pripravljeni iti stoje.
“Pripravljen si, da se vrneš tja, da postaneš ščit”
Kaj si naredil, ko si prišel v Lviv?
Spoznal nas je moj sin. Tu živi od leta 2015. Študiral sem v Kharkivu, ampak tukaj sem kupil stanovanje s snaho, imata dva otroka. Preselili smo se sem, da bi živeli in delali. Objela sem ga in spoznala, da je to tvoja draga duša, tvoj otrok. Res sem si želela, da bi bil drugi otrok tam. (hči, – Kanal 24). Prišla je v Lviv objemati mamo. V Kyivu ima tudi dva otroka. Svetlana je prišla sem, ostala z mano in se vrnila.
Veš, kako prideš k družini, razumeš, da se dobro počutiš, da si varen. Ampak ves čas sediš na telefonu, nimaš spanca. Očitno imajo vsi ja. Skoraj nismo spali, zdravilo sploh ni pomagalo. Ker sediš po telefonu in iščeš, kdo je preživel, kdo je prišel ven. Nenehno kličeš, misliš, kaj, če ti nekdo odgovori – bodisi prijatelj, bodisi znanci z dela, ali podrejeni. Ves čas smo iskali ljudi. Tri tedne sem bil skoraj ves čas na telefonu, v novicah.
Čakali smo vsaj nekaj o njem. Razumete, kaj se dela v Azovstalu. Razumeš, da ne moreš pomagati. Povsod kličeš: vojsko, ministrstvo, pišeš predsedniku. Razumem, da so naredili vse, kar je odvisno od njih, vendar mislite, da je nekaj nedokončano. Imate upanje, da boste pomagali pri tem nekaj. To, morda, vsaka ženska želi nekako vplivati na nekaj. Čeprav razume, da je na to nemogoče vplivati. Pripravljen si iti tja in se vrniti, da postaneš ščit.
Konec junija je Ukrajini uspelo izvesti največjo izmenjavo zapornikov po obsežni invaziji Rusije. Nato se je domov vrnilo 95 branilcev Azovstala. Ukrajinska obveščevalna služba je povedala, da so bili med njimi hudo poškodovani borci. Delo na vračanju drugih branilcev Mariupola se nadaljuje – okupatorji prejmejo več kot 2 tisoč borcev.
“Denarja nismo štemali, ampak smo začeli vlagati v nov posel”
Kot ti zSi imela zamisel, da bi delala rože?
Prvič sem prišel v Lviv, ko sem se poročil. Mož me je pripeljal sem tretji dan po poroki – kot na medenih tednih, k sorodnikom. Pokazal sem mestu, zelo mi je bilo všeč tukaj. V tem času še nisem bil v tujini – malo jih je bilo morda med nami v tem času. Zdelo se mi je, kot da sem v tujini. Všeč so mi templji, ljudje, jezik in še posebej zelo zelo – kava. Ko se sprehodite po središču mesta in slišite vonj kave – to je nekaj neverjetnega. Prišli smo k sorodnikom, oče mojega očeta prihaja od tu, iz regije Lviv.
Kako si dobil idejo za cvetje? Nekoč sem sodelovala s prijateljico Eleno, delala zanjo kot inženirka, se je z njo tudi ukvarjala z gradbeništvom. Bili so dobri spomini na službo, ona je dobra oseba. In ko iščeš ljudi, ki jih poznaš, sodeluješ z njimi, jih najdeš. Katjo so našli, jaz sem prijateljica z njo. In bili smo zelo srečni, da smo preživeli. Mi trije smo izgubili vse materiale. In nekako se združuje.
Olena je prijateljica, s ki so se odločili, da se ukvarjajo s cvetjem (fotografija, ki jo Oksana na Kanalu 24)
Imam precej dobre organizacijske sposobnosti. Spoznala sva se, da bi pila kavo in pomislila, zakaj ne bi poskusila odpreti trgovine v Lvivu? Še posebej, ker niso v Lvivu, ampak jaz živim tukaj. In še vedno moram nekaj narediti. Ta ideja mi je bila všeč in drugi dan sva se pogovarjala z realtorjem.
Našli smo to sobo, se pogovarjali z lastniki in vse je šlo zelo hitro. Niti denarja, ki ga imamo, nismo prešteli, ampak smo začeli investirati. Imeli smo dobro idejo za to trgovino.
Ko so vstopili, so takoj uredili pohištvo. Takoj smo ugotovili, da bomo prodali tukaj. In nekako se je zgodilo. Upamo, da bo Lvivu všeč naša trgovina, in bodo prišli sem po rože in samo klepetali.
“Čudoviti ljudje živijo v Lvivu, veliko pomagajo”
Zakaj Lviv?
Ko se je vojna začela in je moj mož spoznal, da ne grem, ne glede na to, kako me je izgnal iz hiše, sva se sporazumela. Če bom moral zapustiti mesto, bom šel v Lviv. Tukaj je sin, sorodniki so tu in lažje me bo našel. In vse sem naredila., ki mu je obljubila. Obljubil mi je, da se bom vrnil. Zato mora tudi držati obljubo.
Povej nam več o rožah. Kako jih izberete, kako veste, da je to roža, ki bi morala končati v vaši trgovini?
Ker sem graditelj, ne cvetličar, še vedno izbiram impulzivno. Prišel sem, všeč mi je bilo in mislim, da bo ljudem v Lvivu všeč. Ljudje v Lvivu predlagajo, kako naj to storijo. Pridejo in vprašajo, če je kakšna roža. Pravim, da trenutno ne, ampak jutri bo. In za jutri je že v moji trgovini.
Lviv je neverjetno mesto. Veš, niti to ne. Mesto je seveda neverjetno. Neverjetni ljudje živijo tukaj. Prijazni so, gredo naprej. Tako odprte duše imajo! Malo počasnejši so od nas, a je lahko dobro. Ker so odprti, pomagajo in ne razmišljajo o tem. Nimajo koristi od tega, ampak pomagajo. Toliko ljudi… Mestne oblasti, sosedje mi pomagajo.
Od prvega dne popravila te trgovine smo začeli prodajati cvetje. Stali so na ulici, na okeni. Ljudje so prišli in kupili. Vsi sosedje imajo moje cvetličarne ali rože. Zdi se mi, da imajo njihova stanovanja že več cvetja, kot jih imam v trgovini. (nasmeh, – Kanal 24). Zelo sem jim hvaležen. Dekleta od frizerja, ki so v bližini, prihajajo in poberejo cvet skoraj vsak dan. Ne vem, kam gredo o tem. Vendar so tako dobro opravljeni, da sem jim zelo hvaležen.
Cvetlični posel je povsem nov posel za Oksano (foto: Channel 24)
Še vedno je tako mlad par, Marina in Kostya. Njihova mačka je nekako zlomila lonec in prišla sta kupiti novega. Prišla sva gor in se pogovarjala na ulici. Najprej so kupili rožo dražjo, kot stane. Čez dve uri pride Kostya in reče: “Skrij vse, kar imaš na ulici, pokazal ti bom, kje so rastlinjaki.” Odpeljal me je v Zhovkva in v neko drugo vas.
To je zelo velika stvar, ker nisem vedel vsega. Predstavili smo lastnike, izmenjali smo telefone. Pred kratkim so me spet odpeljali tja zaradi cvetličnih peči. Nimam avta, ne moremo si še privoščiti dostave rož, ker smo vložili v popravila.
Tu so tudi sosedje, Roman in Oleya, imajo tudi avto, prinesi mi rože iz Shuvarja. Ko gredo tja na nakupovanje, mi rečejo: “Gospa Oksano, danes bomo v Shuvarju, če bo treba.” Zato hitro grem v “Shuvar”, kupim rože, jih dam stran in grem sem delat. Ljudem sem zelo hvaležen. Zelo sem hvaležen ljudem v Lvivu.
“Obnovili bomo Mariupol. Bolje bo, kot je bilo.”
Ne bom vprašal, ali verjamete v zmago Ukrajine, ker je očitno. Kaj boš naredil po tem? Kako si predstavljaš ta dan?
Hočem, da zmaga danes. In hočem, da se moj mož vrne danes. Vendar razumem, da se ne bo zgodilo niti danes. Verjamem, da se bo to zgodilo v enem dnevu, v dveh, v mesecu, v treh, štirih. Imeli bomo dovolj moči, da bomo čakali na to, ker verjamemo v to. Prepričan sem, da ne od samega začetka, ampak bom šel v Mariupol. Hočem videti, kaj je ostalo. (ne zadržuje spet solz, – Kanal 24).
Prepričan sem, da se bomo vsi vrnili tja. Če se niti večina ne vrne, bomo vse obnovili. Verjamem, ker sem graditelj. Ne bo druge poti. In še bolje bo, kot je bilo.
Ne vem, kje bova živela z možem. Vidiš, ko veš, kje so pokopani tvoji sosedje in prijatelji… Tudi če bo vse, seveda, narejeno človeško, bodo pokopani… Mislim, da ne bom mogel živeti v tej hiši. Tam bo psihološko težko. Ne bo druga hiša drugje, niti v Mariupolu. Ampak mislim, da je na človeku, da se odloči, kje se bomo ustavili. Nekoč sem imel dolgo idejo, da grem k otrokom, prodam hišo in se preselim. Toda človek je rekel, da njegov domači kraj ne bo nikoli odšel, da ga mora zaščititi.
Predstavljaj si, da si človek želi živeti v Lvivu in da te bo dolgočasil?
Ne verjamem v to. Lviv se ne sme naveličati. Zaljubljen sem v Lviva. Tukaj mi je res všeč.
Oksana Dubyk je primer, kako je tudi v najtežjih časih mogoče in potrebno najti moč za premik naprej. Kljub temu, kar je ta ženska že doživela in se še vedno doživlja, je ni odvracen. Nasprotno, navdihuje druge s svojo močno energijo. Verjamemo v skorajšnje vračanje Oksaninega moža in vseh ukrajinskih branilcev. Mariupol je dolžnost.“bo vsekakor ukrajinska in obnovljena – ni druge poti.
