“Ponoči sem šel spat za nekaj ur, zaprl oči in mislil, da bi bilo dobro, če me bo udarila ruska raketa. Ker bom umrl v spanju. Potem sem se zbudil in spoznal, da me nič ne ubije, zato bom opravil svoje delo – rešil bom ljudi,” anesteziolog Elizar Grankov pove Zoryani Vareni o delu v bolnišnici v Mariupolu v prvih tednih po ruski invaziji.
– Iz Donječka ste, leta 2014 pa ste se preselili v Mariupol. Ste se med rusko invazijo počutili enako kot pred osmimi leti?
– Ne, to so zelo različne stvari, saj takrat, leta 2014, ni bilo jasno, kaj se dogaja, kaj je Rusija. Bili so nemiri, tam je bil Krim, ki se je boril v več mestih, vendar ne v takem obsegu. In letos je bilo povsem drugače. Še pred 24. februarjem je bila napetost zelo, zelo visoka. Osem let sem imel občutek, da se bo nekega dne začela vojna, a sam nisem hotel verjeti. Upal sem, da bo Putin umrl. Nisem verjel, da se bodo ljudje v Rusiji spremenili v naciste in pošasti.
Se spomniš okupacije Mariupola leta 2014? Kako se je od takrat spremenilo?
– Mariupol takrat ni bil zaseden, kot je zdaj. Različne separatistične skupine so skupaj z rusko vojsko dolgo poskušale zavzetje mesta, potem pa je bil oblikovan azovski polk, ki ga je skupaj z drugimi enotami ukrajinske vojske preprosto osvobodil mesec dni kasneje. Mesto skoraj ni bilo poškodovano, uničenih je bilo le nekaj stavb.
Ko sem pred osmimi leti začel živeti v Mariupolu, je izgledalo kot vsako postsovjetsko mesto. V teh osmih letih je bilo vse novo zgrajeno, parki, ceste so bile zgrajene, vse bolnišnice so bile popravljene. Za otroke je bilo veliko igrišč. Z leti je Mariupol postal eden najboljših krajev za življenje.
Če je bil leta 2014 velik odstotek ljudi, ki so podpirali Ruse, potem so bili osem let kasneje osamljeni primeri. Ukrajina je pokazala, kako lahko Izgleda Mariupol, in 100 km do Donjeck, ki se je zdelo, da zamrzne leta 2014. Razvili smo se in v Donjecku, nasprotno, tudi zdaj, ko pogledam, kaj se tam dogaja, vidim, da se mesto sesuva tudi brez vojaškega posredovanja. Samo zruši se.
Kako se počutiš zdaj, ko je Mariupol uničen? Žalost, sovraštvo, agresija, nostalgija?
Imam mešanico čustev. Vsi tisti, ki ste jih omenili, in nostalgija in obžalovanje, toda najbolj živo občutje je sovraštvo do vsega, kar so Rusi storili z našimi življenji. Uspevali smo, živeli, potovali, zaslužili, samo živeli. Postajalo je vse bolje in bolje. In zdaj je vse izginilo, vse nam je bilo odvzeto.
Putin in njegova obhodnost ne dojemata Mariupola ali katerega koli drugega mesta kot kraj za življenje, želijo si ozemlja, želijo več ozemelj na zemljevidu in to je to. In navadni Rusi zame… Neumni so. Pametni ljudje so zapustili Rusijo, ostala je biomasa, ki posluša televizijo in sanje o velikini njenih ljudi. Enake metode kot v Nemčiji v 30.
Kje ste našli začetek ruske invazije?
– V bolnišnici sem bil na dolžnosti in okoli 17.00 ali 17.30 sem slišal nekaj utripa. Začel sem prebrati novico, kaj je povedal predsednik Ruske federacije, pol ure kasneje pa so začela k nam prihajati reševalna pomoč, mi pa smo začeli delati – da bi reševali ljudi.
– To pomeni, da so v bolnišnico začeli prihajati reševalci dobesedno v prvi uri vojne?
– 24. februarja so Rusi zadeli vse vrste vojaških ciljev, vendar ne vedno. Navadni ljudje so postali žrtve v svojih domovih.
Z usposabljanjem sem anesteziolog in sem opravil veliko različnih tečajev, vključno z vojsko. V vojski imam veliko prijateljev. Bil sem pripravljen, a ni bil dan, ne dva, ampak ves čas, ko smo bili tam, smo imeli na desetine, na desetine operacij vsak dan, ne vem točno koliko, nihče ni preštel. Zato se nihče na svetu ne more pripraviti na tako maso ranjenih.
In “ves čas” je koliko?
– V bolnišnici sem bil od 24. februarja do 12. marca. In naslednji trije dnevi v ruskem ujetništvu. 15. marca nam je uspelo pobegniti z več prijatelji.
“Kako so te ujeli?”
– Rusi so napredujejo z vseh strani, naša bolnišnica je bila na robu mesta. Preden so nas napadli, so uničili vse zgradbe okoli bolnišnice, vse hiše. Še naprej so streljali na minomete, toče, rakete, letala, vse. Na oknu moje bolnišnice sem videl, kako gorijo devetnadlačne stavbe. Posebej so našo bolnišnico pustili razmeroma neokuženo, saj jih je treba tudi zdraviti. Ko je bilo vse uničeno in našega območja ni bilo več mogoče braniti, se je ukrajinska vojska umaknila v mesto. Rusi so se pravkar vozili v tankih, poskušali so iti naprej, naša vojska je uničila njihove tanke, vendar so zasedli požgana območja okoli nas.
Ste zdravili Ruse?
“Imeli smo ruske vojake z zlomi udov in vseh vrst poškodb. Zdravniki bi morali zdraviti vse ljudi ne glede na raso, državljanstvo ali kar koli drugega. Ampak nisem se je dotaknil. Čeprav, če bi mitraljez ustrelil name, bi opravil svoje delo, kaj naj rečem.
Lahko bi rekli, da združujem dve osebnosti. Ena je, da sem zdravnik. Ko sem na dolžnosti v bolnišnici, moram opraviti svoje delo, rešiti ljudi. Ampak kot druga oseba, kot Ukrajinec, ne bom rešil niti enega ruskega vojaka. Nasprotno, pripravljen sem na vse, pripravljen sem ubiti.
“Si bila prestrašena?”
– Zdaj se bojim smrti, saj že nekaj mesecev živim v dokaj mirnih razmerah. Ja, tam so rakete, so sirene, vendar ne hudiča, ki je takrat. Potem v bolnišnici nismo čutili strahu. Ko vse nenehno eksplodira, ne veste, kje bo naslednja eksplozija in ali vas bo udarila raketa. To je naključje. Nekdo se je skrival v stanovanju ali kleti in tam umrl. Ponoči sem šla za nekaj ur v posteljo, zaprla oči in mislila, da če me bo ruska raketa udarila, bo dobro. Ker bom umrl v spanju. Potem sem se zbudil in spoznal, da me nič ni ubilo, zato sem opravil svoje delo – rešil ljudi.
In kakšni ruski vojaki so bili? Pogodbene delavce ali naročnike?
– Zdravniki so nas ujeli s strani profesionalnega vojaškega osebja. To je bilo opaziti iz njihovega naglasa in po tem, kako so se oblekli. Ko pa so odšli, je vstopila topovska krma. Videl sem veliko prestrašenih ljudi, ki so bili pravkar odvzeti z ulice, iz Donječka. Ujeli so jih v drugih mestih, glede na orožje in rekli, naj gredo: “Če ne greš, te bomo ustrelili.” Videl sem praznino v njihovih očeh, vendar je bilo tudi veliko ljudi, ki so šli ubijati z veseljem. Rekli so tudi, da so Donbas bombardirali osem let Ukrajinci, a to so pravljice za Ruse iz Sibirija, morda iz Moskve.
Ko so ujeli našo bolnišnico, je en policist, ne vem točno, kdo je bil, pregledal celotno zgradbo, hodil naokrog, pregledal vse, da bi se spomnil. Vprašal sem ga, če lahko grem domov, ker imam majhnega otroka. Nasmehnil se je in rekel, da se seveda lahko, ampak potem me lahko “Azov” ubije. Tako nam je posredno povedal, zdravniki, da nas bodo takoj, ko smo odšli, ubili. Ker ni bilo več “Azova”, samo Rusov.
– Ste poskušali govoriti z vojaki, ki so vas ujeli?
“Ja, poskusil sem, zakaj ne bi poskusil?” Večina ni nič povedala, drugi so rekli, da so ukrajinci bili ubiti osem let, da Ukrajina ne obstaja kot država, da je Ukrajina Rusija. Res so kot zombiji, ne glede na to, kako zabavno je videti, so samo zombiji.
“Si imel priložnost pobegniti?”
Verjetno je bilo mogoče oditi nekaj dni po začetku invazije. Ampak nismo odšli, ker sem bila potrebna kot zdravnik. In odkrito povedano, nihče si ni mogel predstavljati, da bi Rusi lahko uničili pol milijona mest. Mislili smo, da vojna ne pomeni uničenja vsega. In uničili so jih. Še pred vojno sem rekel, da bi Mariupol lahko pridobili le, če bi bila uničena, a sploh nisem mogel verjeti, da bi to res lahko storili.
– Kakšen je bil začetek ruske okupacije? Ste bili priča vojnim zločinom? Ste videli avtomobile, ustreljeni na ulicah z napisom “Otroci”?
– Ja, videl sem, govoril sem o vsem, kar sem videl, tožilstvu, ZN, Human Rights Watch in druge organizacije. Ustreznim oblastem sem dal dokaze o tem, kaj so Delali Rusi.
Lahko ti dam primere. 12. marca, ob 10. ure na Matrosovi ulici, sem iz okna šestega nadstropja videl, kako so Rusi ustrelili tri avtomobile, ubili vsaj nekaj ljudi in jih še nekaj ranili, potem smo rešili te ljudi na operacijski mizi.
Če ste slišali, da so Rusi uničili porodnišnico v Mariupolu, potem vedite, da so od tam prevažali ženske v porodnišnici k nam. Vedeli so, da imamo ženske, otroke, veliko pacientov, vendar jim to ni preprečilo, da bi našo bolnišnico spremenili v vojaško ustanovo. Iz njenega ozemlja so izstrelili tanke in toče proti mestu, se skrili za našo bolnišnico, streljali in se vrnili nazaj na dvorišče. Vedno so bili oklepniki in tanki. Nikoli ukrajinska vojska ni streljala nazaj v našo bolnišnico.
To pojasni, kdo je kdo.
– Govorili ste o nosečnicah, ki so vam jih pripeljali iz porodnišnice, koliko jih je bilo?
– Približno 10, v treh dneh smo vzeli približno 10 rojstev.
Bilo je marca, bilo je -10 stopinj, kako je izgledalo življenje v bolnišnici?
” Imeli smo dizelski generator, tako da ko v mestu ni bilo svetlobe, smo ga imeli in ga obdelali. Moral sem operirati ljudi, tam so bile umetne dihalne naprave. A nismo imeli oken, vsi so bili onesnaženi v začetku marca, morali smo jih pokriti s kartonskimi škatlami, vzmetnicami, vsem, kar je bilo. Bilo je zelo hladno. Tako mrzlo, da je bila norma 3-4 parov hlač, več majic, pulovesov, jakn. In na vrhu covid kombinej.
V operacijski sobi nismo imeli dovolj prostora. OperiraIi smo eno stvar, takoj smo morali narediti naslednjo, in enostavno ni bilo kam iti. Bilo je potrebno prenesite ljudi po stopnicah v različna nadstropja. Nosili smo jih kjerkoli je bil prostor, bolnišnica je bila polna.
Kako ste dobili hrano in zdravila?
V prvih dneh vojne nam je uspelo kupiti veliko izdelkov v trgovinah, takrat so še delali, bilo je celo mogoče plačati s kartico. Veliko ljudi je prineslo zdravila. Nekateri zdravniki, farmacevti so jih pravkar pripeljali iz lekarn, sami smo šli v lokalne lekarne in od tam vzeli vse, kar je bilo mogoče vzeti, vse, kar smo potrebovali. Ko pa sem pobegnil iz mesta, iz bolnišnice, skoraj ni bilo več zdravil.
Kateri so bili zadnji dnevi v bolnišnici, preden so vstopili Rusi?
– Ukrajinski vojaki in prostovoljci so do 10. marca dnevno prinesli hrano, vodo in zdravila. Kasneje, ko so naše območje močno obstreljevali, tja ni nihče nič prinesel. Začel se je velik problem z vodo. Iz ogrevanja smo ga izcedili iz cevi. Rešili smo vsako kapljico, kolikor smo lahko, ker je to najpomembnejša stvar, ki bi lahko bila.
V eni od sob sem našla celo štiri steklenice s petimi litra vode, ki so zalile rože. Ni bilo sveže, ampak nič, lahko bi pil. Kar zadeva hrano, nismo zaničiti mesa, ki je bilo zamujalo. Jedli so in jedli, ker so morali jesti vsaj enkrat na dan. Porabili smo veliko energije. Ko sem prišel iz ujetništva, sem izgubil več kot 10 kg teže, kar je približno 10%.
“Kaj je bilo najhujše zate?”
– Eden najtežjih dni je bil 28. februar, ko so nam pripeljali prvorojenca. Poskušali smo ga rešiti, oživljati, vendar to ni pomagalo, kot rečemo: rane so bile nezdružljive z življenjem. In potem, do 15. marca, je bilo veliko otrok, sam sem opravil operacije z ducatom. Zgodilo se je, da so pripeljali že mrtve otroke. Matere so pripeljale. Na isti dan, skoraj istočasno dva. Eden je bil star 2 leti, drugi 8 mesecev. Prva je bila po tem, ko je bila poleg nas odvržena zračna bomba, veliko stekla je polomljeno, otrok pa je bil s tem steklom skoraj prerezan na pol.
Bil je zelo majhen otrok.
Tudi zdravniki zelo težko prenesejo takšno situacijo: otroka ubijejo in mati, ki prosi za pomoč. Toda nihče ji ni mogel pomagati. In skoraj hkrati z njo, priteče še ena mama, nekaj ima zavito v krpo, roke v kri, vidim, otrok ima ločeno odrezano roko, vidim rebra, in ona prosi: doktor, naredi nekaj. In ničesar nisem mogel narediti.
V tem trenutku se kot oseba, kot zdravnik, kot oče mojega otroka, ničesar nisem bal, vrgel sem cigareto, ki sem jo kadil v obraz ruskemu okupatorju. Ni mi bilo mar, če me je ustrelil. Ustrelili jih bodo, če ne. Naj bo tako.
Kako ti je uspelo pobegniti iz ujetništva?
“Bil sem v bolnišnici, nisem videl svoje družine en teden, ni bilo povezave, nisem vedel, kaj naj naredim.” Želel sem iti domov, brat je prišel po mene. Ko smo se hoteli preseliti, so prispeli ruski tanki in nikamor nismo mogli priti. Ostala sva v bolnišnici. Tudi moj brat je pomagal ljudem. In potem je prišla moja mama, ker sta njena dva sinova odšla nekam in izginila, tako da ji ni bilo več mar zase, samo naju je hotela najti. In našla naju je. In bili smo ujeti, moj brat je služil v vojski. Pogledali smo skozi okno, kaj se je dogajalo in videli smo, da nekje ljudje nekaj pripravljajo, da je ob nas nekakšno življenje. Ko smo šli dol, smo videli, da so Rusi prvič v treh dneh prinesli hrano. In v bolnišnici je bilo na stotine ali tisoč ljudi, ne vem točno koliko. Vsi so tekli do avta, ker so bili lačni, tam je bila velika množica in težko so ga nadzirali. In v tem trenutku sem spoznala, da moram vstani in ven. Vzel sem 5-litra vode, vzel prijatelja, brata, mamo, in smo potihoma odšli iz bolnišnice. Na poti smo mimo deset ruskih vojakov z mitraljezi. In šli smo korak za korakom. Odvrgli smo zdravniške obleke, ker nas ne bi pogrešali. Obkrožili smo mesto, videli, da je vse uničeno, videli mrtve ljudi, videli požgano rusko opremo in za nekaj časa smo odšli domov. Potem smo šli proti Berdyansku, bilo je veliko avtomobilov, ljudje so zapuščali mesto, ker so se Rusi strinjali s humanitarnim koridorjem. Prišli smo do Zaporozhyeja.
– Mislite, da bo mogoče kdaj živeti v Mariupolu, ali ga je mogoče obnoviti ali je že mrtev?
To vprašanje je filozofsko. Zame, v Mariupolu, v mestu, kjer sem živel, ne bo nikoli več isto. Ni ga mogoče oživiti. Če pa bo obnovljena, bo to drugo mesto. Ni ga treba ponovno zgraditi, treba ga je zgraditi na novo. Ampak najprej jo moraš izpustiti. Potem moraš razmišljati o tem, kaj storiti naprej. Kot zdravnik lahko tudi veliko verjamem, ko pa imam pacienta, ga moram zdraviti. Verjamem, da bo preživel, a verjeti je eno, in storiti nekaj, da preživi, je drugo.
Prevod iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in Poljsko.zdaj Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč konec pogajanj, – pobeci od izbor, Eastern partnership after Arab revolutions, In the crooked mirror, Preziran, Lukashenko u rata sa Putinom, Izmedu Moskve i Kijeva, Kobasica je kobasica, Moj Lviv, Putin na galijama, Poluostrana straha, Ukrajina izmislila na Eisu, Novo staro odkritje, I to je moralo biti tako lepo, Novo leto dar za Rusiju, Ali razpravljati o zgodovini, Minsk brezmično
Prvotni naslov članka: Pół roku wojny w Ukrajine. Rosjanie mogli Mariupol zdobyć, tylko go niszcząc
