Pri 14 letih je bila Nastya Aleksikova prisiljena zapustiti svoj dom in poiskati novega v popolni zakritosti. Je ena tistih ukrajinskih otrok, katerih življenja so se za vedno spremenila z ruskim napadom in ga napolnila z grozotami vojne.
V okviru projekta “Svoi” Kanal 24 govori zgodbo o Nastyi, ki se je skupaj s ranjeno materjo evakuirala iz Severodonetska v Lviv. Moj oče je ostal v bolnišnici. Dekle še vedno ne ve, kaj se mu dogaja.
Z dovoljenjem urednikov nam natisne intervju.
***
V Severodonetsku, od začetka vojne, je vsak dan postal peklensko “vroče” iz sovražnega obstreljenega. Ona in ostali otroci so ostali brez izbire. V tako mladih letih je bila edina naloga preživeti in pobegniti.
Med opisi tega zemeljskega pekla se Nastya spominja srečnega in brezskrbnega življenja pred vojno. Prva slika mesta v njeni glavi so prijatelji in srečni sprehodi z njimi. Nastyjino najljubše mesto v Severodonetsku je osrednji trg in športna šola, ki jo je obiskovala.
Na žalost so zdaj samo spomini in sanje, da se vrne. Na srečo se je lahko evakuirala z mamo in našla drugi dom na varnejšem območju.
24. februarja sem se zbudil in šel v šolo, kako se je začela vojna za Nastyo.
Kako se je začela vojna za vas 24. februarja? Kaj se je takrat zgodilo v Severodonetsku – ljudje so se panični, pomislili, kaj bodo storili?
Spomnim se mojega zadnjega dne pred vojno: prišel sem iz šole, vse je bilo v redu, nobenih predosjej od nikogar. Mislil sem, da je vse bedak, vojna bo čez dva tedna in se bo končala. In se nadaljuje do danes.
V samem mestu pred vojno ni bilo panike, na dan napada pa ni bilo sirene. Tudi jaz nisem paniko, skoraj nič nisem vedel o vojni.
In 24. februar je bil zame tipično jutro: kot vedno sem se zbudil in šel v šolo. Naslednji dan se je panika pojavila malo, saj so vsi okoli njih rekli, da je vojna, da moramo spakirati stvari, zapustiti mesto.
Zdaj je dekle varno / Fotografija, ki jo Nastya Aleksikova
Kaj se je zgodilo v mestu, ko ste ostali tam, kako ste se počutili?
Preden sem odšel, je bilo vse razmeroma normalno, vse je delovalo. Mama in oče sta šla v trgovino, bilo je vse, kar si potreboval. Živeli smo v bližini centra, vendar nas še vedno zelo glasne eksplozije niso dosegle. V prvih dneh je bilo nekaj obstreljevanja, že smo slišali strele, vendar smo sedeli v hiši. Bila sva razmeroma tiha, zato nisva panika. Ko je bilo že zelo zvočno, so se skrili v stranišče.
“Moji starši so bili v trgovini, ko je raketa prispela tja”: Nastya še vedno ne ve, kje je njen oče in ali je živ
Kaj se je zgodilo 21. marca? Si lahko predstavljate, da ne bo več tako?
Ob devetih so se starši vrnili v trgovino, ki je daleč od nas. Samo izginili so. Čakal sem jih do 18.00, vendar nisem čakal. Izkazalo se je, da je raketa pravkar prispela tja. Moji starši so bili v trgovini prav v tem trenutku. Mama se je poškodovala s šrapnelom, uležala se je in poklicala očeta. Slišal je krike, a je bil tako prizadet, da ni mogel ničesar reči. Tudi ranjen je bil.
Vse so nato odpeljali v bolnišnico v Severodonetsk. Oče je potem začel govoriti nekaj na intenzivni nezi. Zdaj ne vem ničesar o njem, mi ne povejo, kje je, ali je živ, ali je morda umrl. Ampak vzel sem mamo ven in jo rešil.
Kdaj ste ugotovili, da vam ni več treba ostati v mestu, ker je tam nevarno?
Mama je dva tedna ostala v bolnišnici. Ves ta čas sem živela s sosedom. V bolnišnici ni bilo svetlobe, vode in vsi bolniki so bili odpuščeni. Takrat so začeli govoriti o tem, da zapuščamo mesto. Ko je bil oče z nami, nisva hotela oditi. Čeprav je moj stric vztrajal pri tem in sem prepričal starše, tega niso hoteli. A po tej situaciji so se odločili zapustiti Severodonetsk. Nobenega dvoma ni bilo. Z mamo sva šla na avtobus, da prideva do Dnjeperja.
Ljudje so bili pripravljeni dati vse, kar so imeli: Nastya ima rada življenje
Kako se počuti 14-letnik, ko gre v neznano?
Najprej smo prišli do Dnjeperja in sedli na postajo eno uro. Močno sem jokala, ker sem bila prestrašena. Bal sem se, da ne bom mogel oditi, občutek grozote me je zajel. Spomnil sem se, kako je v Severodonetsku, ko smo sedeli v kleti, lupina letela k nam 30-40 metrov stran, bilo je zelo glasno. Strica sem poklical, da me vsaj pomiri. V duši sem imel veliko tesnobe. V Dniproju bi lahko sedeli dlje, a smo rekli, da je bila naša mati hudo poškodovana. Na vlaku smo bili dovoljeni brez čakalne čakalne doje in šli smo v Lviv.
Kakšni so bili vaši prvi vtisi in čustva v Lvivu? Se je to mesto in ljudje izkazalo za tako, kot ste si predstavljali in slišali zanje?
Do zdaj še nisem bil v Lvivu. Me OdraZU so sprejeli sporazumno. Zdi se mi, da so mi vsi povedali, da so veseli, da me vidijo, to je popolnoma tujec zanje. Kamorkoli so povabili in bili pripravljeni dati vse, kar so imeli. Počutil sem se izjemno zaskrbljeno in podprto. Rada gledam neke stripe in nekatere so snemali na ulicah Lviva. In potem sem videl to starodavno mesto v resnici, se vmešano v malo zgodovino. Ljudje tukaj so zelo prijazni. In vsi pravijo, da so dobri ljudje v Lvivu, tukaj ni zlobnih.
Kdo in kako sta pomagala tebi in tvoji mami, da se umirita?
Stric je vnaprej našel prostovoljca v Lvivu in mi dal njegove stike. Poklicala sva in spoznal naju je z mamo. Potem smo šli v vas blizu Lviva. Prostovoljec nas je namestil. Ima veliko hišo in ima opravka z begunci, kot smo mi.
Niso hoteli iti v samo mesto, saj je ta vas zelo udobna. Zdi se mi, da so tu isti ljudje kot v našem Severodonetsku. Zelo dobro smo sprejete. Našel sem del mesta blizu Lviva.
Vas za Nastyo je postala bolj udobna kot življenje v mestu / Fotografije, ki jih Kanal 24
Imam prijatelje, povabljene, da se igrajo v otroškem kino. Hodim tudi na tečaj klavirja, hodim s prijatelji in celo malo komuniciram s tovariši iz Severodonetska. Sanjam, da se bom kmalu vrnil tja. Hkrati pa mi je tu še vedno bolj všeč.
“Ljudje v Lvivu so zdaj domorodci meni in mesto je postalo drugi dom”
Misliš, da je “drugi dom” zdaj res postal dom? In ljudje v bližini, ki so se do nedavnega zvadili povsem nezemljani, so postali sorodniki?
Ljudje, ki sem jih spoznal tukaj in ki so poleg mene, so mi postali zelo dragi. Zdi se mi, da so nekateri od njih jaz kot bratje in sestre. Ta kraj je postal moj drugi dom in delno zamenjal moje mesto. Moja mama se je tukaj bolje počutila, ko se je poškodovala. Že teka naokrog in si išče službo.
Nastya s svojo mamo / Fotografije, ki jih Channel 24
Kaj lahko rečete ljudem, ki se bojijo zapustiti svoje domove in se preseliti v varnejše kraje? Kaj bi jim svetovali?
Svetujem lahko le eno stvar – nujno zapustiti Severodonetsk ali iz drugih okupiranih ali nevarnih regij. Vem, da v mojem mestu ni nobenih bojev, ujet je, ni alarmov. Ampak nihče ne ve, kako se bodo stvari vrnile. Odločitev za odhod je pravočasno in uspešno, še posebej, ko spet ni pretep. Oditi moramo varno, ker ljudje, ki ostanejo, tvegajo svoja življenja. Misliti bi morali nase, na svojo družino, pa tudi takrat na svoj dom.
“Po zmagi želim organizirati koncert o oboroženih silah Ukrajine v središču Severodonetska”
Kaj boste naredili takoj po zmagi?
Imam eno idejo. Na trgu svojega kraja želim organizirati koncert o oboroženih silah Ukrajine. O naših bojevnikih, ki tvegajo svoja življenja, da bi zmagali. Zato želim prihraniti nekaj denarja zanje.
