Sovjetska agresija na Poljsko v sodobni ruski in beloruski zgodovinopisju je predstavljena kot “dejanje zgodovinske pravičnosti”, povezano z osvoboditvijo Belorusov in Ukrajincev “pod jarmom poljskega gospodarja”. Pravzaprav je bila sovjetsko-poljska vojna, neoklasna, a krvava. Ena od njegovih posledic je bila, da so Sovjeti ujeli veliko število poljskih državljanov.
Med vojnimi dvajsetimi se je Sovjetska zveza pripravljala na vojno proti kapitalističnemu svetu. Poljska je v prihajajočem soočenju veljala za najverjetnejšega nasprotnika. Kremelj ni pozabil na poraz Rdeče armade v bližini Varšave leta 1920 in je iskal maščevanje. Pravi trenutek je prišel leta 1939.
1. septembra je Hitler začel 2. svetovno vojno, vendar v nasprotju s pričakovanji Nemcev ZSSR ni poslal svojih čet proti Poljski. Šele ko je Stalin spoznal, da se Francija in Velika Britanija ne nameravata aktivno boriti proti Nemčiji, se je odločil, da je Druga poljska republika pokoščena in da je čas, da »pomagata bratom Belorusom in Ukrajincem«.
Koncentracijska taborišča za razredne sovražnike
17. septembra 1939 se je Lavrenty Beria pritožil na Vjačeslava Molotova s prošnjo za oblikovanje osmih taborišč za vojne ujetnike in dva tranzitna taborišča v Kozelsku (BSSR) in Putyvlu (ukrajinski SSR) ter v prvi vrsti s Poljsko. Koncentracijska taborišča za poljske vojne ujetnike, policiste in policiste na ozemlju Sovjetske Belorusije so bila organizirana v Zhytkovytsia, Stolptsi, Tsimkovichi, Ozhekhovo, Radoshkovichi.
Zapornike naj bi varovale konvojske enote NKVD mobilizirane v povezavi z “osvobodilno akcijo”. Poljske zhovnirse in državne policiste naj bi na državno mejo spremljale »posebne ekipe« iz puškovskih podjetij in konjeniške eskadrilje. Najpogosteje pa so kolone, ki so se preselile na zbirališča, varovali oddajniki sovjetskih mejnih straž.
Takole je septembra 1939 novinar sovjetskega časopisa Krasnaya Zvezda opisal položaj poljskih vojnih ujetnikov: »Pogledal sem v obraz častnikov, ki so stali na terenu, blizu ceste. Na nekaterih obrazih […] –Obup. Tudi strah pred tem, kar se je zgodilo, ni mogel ugasnjeti sovraštva. […] Nato so bili ujetniki v vrsti in vodili naprej. Hodili so po vojaških stopnicah. In pred trikotnikom, s vranjimi kneži, zavitimi v baker na čeladah, so hodili žandarji, kot da bi potrdili konec gospodske Poljske.”
Zbirno mesto za poljske vojne ujetnike se je nahajalo tudi v beloruskem Zaslavu. Pred nekaj leti sem v bližini zaslavskega posestva Khmelivka po nesreči našel poljsko puško insignio. Pred vojno je bilo to ozemlje BSSR. Kako je artefakt končal blizu Zaslava? Potem je bila zgodovinska uganka: poljski vojni ujetniki so bili po stari Radoszkowitz cesti proti Zaslavu. Morda se je poljski vojak, da ne bi pritegnil pozornosti NKVD, odločil, da bo razlikovanje vrgel ven?
Prebivalci vasi Shapovalo, kjer je bila pred vojno stražarnica poljskega mejnega stražnega korpusa, so opazili, da so poljski mejni stražarji, ujeti 17. septembra 1939, prepeljani v Zaslav.
Po podatkih domačinke Alicie Miller so policisti poljske državne policije, aretirane na obmejnem območju Rakova, odšli tudi v Zaslav. Med drugim je bil njen oče tam. Vladimir Lun je končal sedem razredov, služil v vojski, kasneje pa je obiskoval policijsko šolo v Velyki Mostyju. Nato so ga premestili na službo v Gorodoku v molodečanskem okrožju, pol leta kasneje pa so policista premestili v komissaciat, ki meji na BSSR v Rakovu. Avgusta 1939 se je 31-letni policist poročil z domačinko.
“Nemci niso prišli do Rakova, ampak so Sovjeti prišli sem 17. septembra. Mama pravi, da je njegov uniformiran oče zbežal iz hiše in zbežal na postajo. Tam je spoznal poveljnika Dzvankovskega, ki je sežgal skrivne papirje, da ne bi padli v roke sovražniku. Kmalu so jih aretirali in prepeljali v Zaslav,” se spominja Alicia Miller.
Vlak proti vzhodu
Težko je natančno reči, kje so septembra 1939 v Zaslavu potekali poljski vojni ujetniki. Noben dokument ni ohranjen. Lahko predpostavljamo, da so bili poslopljeni poleg garnizona 15. mejne enote na železniški postaji Belorusskaya, nato pa poslani v Minsk in nato v taborišča. Podobno je bilo na ozemlju ZSSR. Po sovjetskih dokumentih je bilo šele 19. septembra 1939 na mesto napotitve 19. olevske divizije mejnih enot NKVD ZSSR dostavljenih kar 17 ešelonov z ujetniki poljske vojske.
Iz koncentracijskih taborišč, ustanovljenih na meji, do taborišč poljskih vojnih ujetnikov, so jih z železnico prepeljale na vzhod. Eden od sovjetskih železničarjev je te dogodke opisal takole: »V tem času sem delal kot strojnik minska parna lokomotiva. Od druge polovice septembra do začetka oktobra 1939, sem upravljal z vlaki iz bourgeois Paulzeljna juha od postaje Baranovichi do Minska in Smolenska. Iz Minska smo se s postaje za blago sprehajali po praznem vlaku z bari v oknih. Bili so tudi avtomobili za teleta brez oken. […] V Baranovičih so častniki NKVD v te vagone pripeljali poljske vojne ujetnike, mi pa smo se vrnili v Minsk na bencinski postaji. Vedno smo imeli zeleno luč. […] Častnik NKVD nas je nenehno spremljal v strojni kabini, sem in tja. […] Na tovorni postaji v Minsku so se pripeljali “toki”, v katere so, kot šle v kadi, ljudi nagačevali in odpeljali v zapor v Minsku” [з рукопису спогадів, які є у власності автора, – ред.].
Katyn tragedija
Usoda poljskih vojakov in policistov je bila večinoma tragična, večina jih je bila ustreljena spomladi leta 1940. Drugi so imeli več sreče. Tisti, ki so po nemškem napadu na ZSSR preživeli delo v rudnikih ali keraminah, so se večinoma pridružili Anders armadi in zapustili “nehumano zemljo”, da bi nadaljevali boj proti Nemčiji.
“Kasneje, po vojni, enkrat med nami, stroji, so se pogovarjali o teh pred vojnih letih [датою початку війни громадяни СРСР вважали напад Третього Райху в червні 1941 року, – ред.]. Moj dober prijatelj mi je povedal veliko skrivnost, da pelje poljske vojne ujetnike v Kozelsk. Tam je bil tabor. Nahaja se na železniški progi Tula-Smolensk, 250 kilometrov severovzhodno od Smolenska. Iz Smolenska so ujetnike odpeljali z “toki” v Katyn gozd in tam streljali. Kot je še omenil, so to bili karierni poljski vojaki, predvsem nenterofitzerji in rezervni častniki, predstavniki inteligentnosti, ki so bili mobilizirani v začetku septembra 1939 v vojsko,” je dejal že prej rečeno strojnik.
Katyn ni bil edini kraj, kjer so boljševiki uničili poljske vojne ujetnike. Poveljnik policije iz Rakova, Kazimierz Dzvonkowski, iz Zasława, je bil prepeljan v Minsk, od tam pa v taborišče Ostashkovsky, kjer so bili nekdanji policisti poljske državne policije. Aprila-maja 1940 so bili ujetniki tega taborišča ustreljeni v zaporu v Kalininu (danes Tver) in pokopani v bližini mesta Mednoye. Med več kot 6 tisoč žrtvami so bili policisti iz Rakova. Policist Vlodzimierz Lun je odšel v zapor v Molodechno v Vilni, 9. maja 1940 pa so ga prepeljali v Minsk, kjer so mu izgubili sled.
Skupno je bilo izgnanih okoli 125 tisoč poljskih vojakov, policistov in predstavnikov drugih služb.
Prevod iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč konec pogajanj, – pobeci od izbor, Eastern partnership after Arab revolutions, In the crooked mirror, Preziran, Lukashenko u rata sa Putinom, Izmedu Moskve i Kijeva, Kobasica je kobasica, Moj Lviv, Putin na galijama, Poluostrana straha, Ukrajina izmislila na Eisu, Novo staro odkritje, I to je moralo biti tako lepo, Novo leto dar za Rusiju, Ali razpravljati o zgodovini, Minsk brezmično
Prvotni naslov članka: Polacy byli ofiarami agresji Niemiec i ZSRR
