Od začetka obsežne invazije Rusije na Ukrajino v medijski prostor je vse bolj mogoče videti kratico IPSO, ki se nanaša na manipulativna in lažna sporočila. IPSO – gre za informacijske in psihološke operacije, namenjene vplivati na čustva, vedenje ljudi, kot tudi oblikovati vedenje oblasti, organizacij, skupin itd. IPSO se razlikuje od dezinformacije v naravi, vendar podobno po namenu.
Medijski strokovnjak Dmytro Zolotukhin nam je v intervjuju povedal, zakaj navadnim Ukrajincem ni treba vedeti, kaj je IPSO, ampak je treba ločiti med resnico in lažnimi novicami ter zakaj mora Ukrajina urediti vladno komunikacijo.
***
Kaj je IPSO in zakaj je postal tako obilen v medijskem prostoru zdaj?
Povprečnemu človeku ni treba razmišljati, kaj je IPSO in s čim je pojedla. Po mojem mnenju je ukrajinska zdravstvena skupnost izbrala napačno strategijo – sedem let, da bi ljudi naučila, kaj so napačne informacije, nato pa nenadoma preklopila in začela razlagati, kaj je IPSO. To ni prav in celo škodljivo za razvoj ukrajinske družbe, medijske pismenosti in kritičnega razmišljanja. Pravkar smo videli sladkarije in poskušali vse sesati.
IPSO je zelo specializirana poklicna dejavnost ločeno imenovanega števila oseb, ki večinoma služijo v Glavnem direktoratu za obveščevalne zadeve (DIU), ministrstvu za obrambo, generalmaetu in drugih posebnih službah. Pogosto uporabljajo to in druge opredelitve, na primer “posebne informacijske operacije, (SIO), “posebne ukrepe za izvajanje dezinformacij”, “sprejem” itd.
Skoraj vse te definicije vsebujejo besedo “operacija”, to je sklop ukrepov, ki imajo začetek in konec, določeno omejitev v času, vire, ljudi, dosežke. Če primerjamo IPSO s konceptom deinformacije, potem lažne novice nima začetka ali konca, ni jasno, kdo jo ustvarja in širi. In še huje je.
Vendar povprečnemu Ukrajincu ni treba vedeti, kako se imenuje, IPSO ali dezinformacije, da bi razumeli, da mu lažejo. Ko gledamo TELEVIZIJO, nam ni treba vedeti, kako deluje video kamera kamere. Zato ne uporabljajte tega izraza, kadar je to potrebno in kadar to ni potrebno. To ne bo pojasnilo splošni javnosti, kaj se dogaja, ampak bo samo zmedeno.
Ali lahko navesti primere takšnih psiholoških operacij?
Ponovno bi morali navesti primere manipulacije, ne glede na to, kako jih znanost imenuje, vendar tako, da ljudje razumejo, da je to manipulacija in se ne izvaja na tem.
Primer bi bil hip na začetku vojne, ki se je razpletla okoli uporabe mark na cestah in stavbah. Nato so vse zaskrbljene državljane pozvali, naj jih prebarvajo. Nisem imel priložnosti raziskati izvora tega pojava in nimam dokazov, da je bil to narejen namerno. Vendar pa so preiskovalci v tem času dejali, da gre za posebna sredstva, ki naj bi zahtevala usmerjanje raket prek satelitov.
Iz fotografij teh oznak je mogoče razumeti, da so bili naneseni s posebno reflektorsko barvo, ki se uporablja pri geodetski raziskavi. To so izključno visoko specializirane stvari in niso neposredno v zvezi z vojaškimi operacijami.
Potem pa so se jih vsi začeli bati. Ena od hipotez, za katero je bilo vse to narejeno, je lahko, da je nekdo na ta način poskušal paniko v ukrajinski družbi, da bi se ljudje bali, da bodo pozorni na vse, da bi se pretresli njihovi živci – da bi v neprijetno psihološko situacijo potamnili veliko število ljudi.
Potem ljudje začnejo delati napake in jih je mogoče zlahka upravljati. Za odkrivanje takšnih manipulacij pa nam ni treba obvladati znanstvenih izrazov.
Namesto tega se moram vprašati, zakaj se tako počutim, zakaj želim narediti to repost, zakaj mi je to rečeno, kaj hočejo ti mediji, ali je to spodbuda za ukrepanje, ali je to vsiljene, ali želim to storiti sam. Če sam, potem iz kakšnih razlogov. Vsa ta vprašanja nas bodo zaščitila pred manipulacijo.
Lahko si postavimo ta vprašanja, a kako delati s sorodniki, predvsem s starejšo generacijo? Kako lahko pojasnijo, da so lahko na primer zastrašujoča sporočila na socialnih omrežjih lažna?
Potrebno je uporabiti argumente in čustva. Imel sem situacije, ko je bilo treba prepričati starejše, da se evakuirajo iz območja aktivnih sovražnosti. Zavrnili so. Da bi me prepričal, moram omeniti posebna predavanja, ki sem se jih udeležila na SBU, ki so se med drugim ukvarjala s tem, kako prepričati ljudi, jih spodbujati k ukrepanju.
A žal, če je oseba prepričana, da ima prav, potem druga oseba, ki nima posebnih sredstev za prepričevanje, ne naredi nič glede tega.
Kako se torej ukvarjati z dezinformacijami, če ne moremo prepričati niti sorodnikov o nečem?
Ne trZa boj proti deformacijam na državni ravni, vzpostavitev obsežnega in sistematičnega mehanizma vladnih komunikacij, ki bi bil v primerjavi z drugimi viri informacij čim bolj prepričljiv in konkurenčen.
Če oseba v viber klepetu prejme sporočilo, da bo danes pogojno bombardirana, naj v drugem viru prejme obrazložene informacije, na primer od glavnega poveljnika. Potem bo oseba imela dva ustrezna vira in bo lahko izbirala. Če bo izbrala informacije od glavnega poveljnika, je to že zmaga.
Po mojem mnenju je glavna nevarnost v ukrajinski družbi pomanjkanje informacij – pomanjkanje virov informacij, ki nosijo alternativna sporočila. Po eni strani je to največje nevarnost državne propagande v nedemokrati nih procesih, v demokratičnih državah pa je to zdrav medijski prostor.
Tako je zdaj na zasedenih ozemljih. Na primer, na začetku vojne so okupatorji prebivalcem Mariupola povedali, da Ukrajine ni več, Kijev pa je bil pod ruskim nadzorom. To je tudi nekakšna psihološka operacija, saj ti ljudje niso imeli dostopa do alternativnih informacij, saj je bila ukrajinska televizija izklopljena.
To se je zgodilo zato, ker so ljudi pregnali v situacijo pomanjkanja informacij. Res niso imeli drugih virov, razen tistih, ki so jim jih zagotovili okupatorji. To je mogoče obravnavati kot vojni zločin in dokumentirati.
V skladu z mednarodnimi normami ima oseba pravico prejemati neodvisne in objektivne informacije in zato je treba psihološke vplive obravnavati kot vojni zločin, saj škoduje ljudem.
O teh zločinih se ne sme razpravljati le v medijih, temveč bi bilo treba razviti zakonodajo tako, da bodo ta kazniva dejanja lahko dokumentirani in kaznovani s strani odgovornih.
Kazenski zakonik Ukrajine ima člen, ki določa odgovornost za lažna poročila o rudarstvu [ст. 259]. Prav tako je mogoče kaznovati tiste, ki razširjajo zavesti napačne informacije, ki ogrožajo varnost državljanov.
Kako se ukrajinski mediji odzivajo na takšne obtožbe?
Žal se veliko medijskih hiš še vedno ukvarja s hype in razprša takšne manipulativne sporočila. Drug primer je eden od zadnjih Sporočila o domnevnih pozivih ruskega generala, naj razstreli NPP Zaporizhzhia. Mediji pa so jo razširili in niso razmišljali o tem, kako bi to sporočilo lahko vplivalo na državljane.
Žal v ukrajinskem medijskem prostoru ni kategorije samocenzure. Svoboda govora leži v dejstvu, da se mora, zlasti v pogojih vojne, vsak novinar sam odločiti, ali bo kaj objavil ali ne. Predvideti mora, ali te informacije ne bodo negativno vplivale na njegovo občinstvo.
Gradivo je bilo ustvarjeno s pomočjo nevladne skupine “Lviv Media Forum” v okviru projekta “LCF Podpora mreže novinarjev”.
