Mlada mati Daria prihaja iz regije Karkiv. Ko se je začela polna vojna, je bila njena novorojena hči stara le dva tedna. Sprva družina ni nameravala oditi: upali so, da se bo vse končalo, kasneje pa ni bilo izbire – odločili so se za pobeg.
Daria je stara 23 let. Pred porodniškim dopustom je deklica delala kot kuharica pecivov. Z možem sta kupila hišo v Zoločivu, popravila, potem pa se je pojavil otrok. Vendar pa je vojna spremenila vse. Zgodba o reševanju, ki ga je Daria povedala Kanalu 24 v okviru projekta “100000000000000000. Mi, z dovoljenjem urednikov, ponovno natisnimo to zgodbo.
***
Kljub dejstvu, da so o grožnji za regijo Kharkiv razpravljali prej, ni bilo nobenih misli o odhodu. Daria prizna, da nihče ni mogel niti pomisliti, da bi lahko v XXI stoletju obstajala vojna, tudi tako kruta.
Življenje pred vojno (fotografija iz Darijinega osebnega arhiva)
“Panika, šok in strah”: kot za sedem‘y vojna se je začela
Noč 23-24. Kako se je vse začelo zate?
Ob petih sem se zbudil, da bi nahranil otroka. Hoteli smo ga registrirati, narediti rojstni list. Od očeta je bil zvonec. Pravi, da danes nikamor ne hodi. Takrat nisem vedela, nisem prebrala novic. Sprva nisem verjel.
Ko so bili prvi prihodi, smo mislili, da bodo zadeli le vojaške objekte. Rekli so, da civilistov ne bo.
Daria se spominja prvih čustev: panike, šoka in strahu. Prizna, da je veliko jokala. Najprej jo je skrbelo za otroka. Moški je zbežal v supermarket, da bi kupil živila. Nihče ni vedel, kaj se bo zgodilo.
Ste slišali eksplozije?
Eksplozije so bile slišati v Zolochivu okoli 9:00. Moj mož je šel v supermarket. Sledile so tri glasne eksplozije. Klical sem ga in vpije: “Beži domov, strah me je.” In vse je vrgel – zbežal je. Imel sem paniko in strah. Tudi takrat sem spoznal, da se je začelo, da se je vse res dogajalo.
“Hrane je bilo konec, humanitarec je več ur stal na mrazu”: prvi dnevi vojne
Kateri so bili prvi dnevi vojne? Nisi odšel takoj?
V trgovinah ni bilo več žit ali mleka – nič. V prvih dneh vojne so ljudje že vse kupili, a niso prinesli ničesar drugega. Dva tedna sva tako sedela. Šli smo po humanitarno pomoč, vendar smo morali počakati 2-3 ure, stati v vrsti na mrazu, da bi dali nekaj litra skodelice moke ali sladkorja. Bilo je zelo težko. Izgubil sem mleko. Zelo me je skrbelo, ker tudi za dojenčke ni bilo formule. Nikamor ga ni bilo.
Dekle pravi, da je na prvi dan invazije k njim prišla družina iz Karkiva – Darijina mati, brat in očim. Najprej smo razmišljali, kje bo varneje. Odločili smo se, da bo v Zolochivu verjetno mirneje.
Ko so šli k meni, je mama eno uro in pol stala v vrsti, da bi otroku kupila mešanico. Niso vedeli, kaj se bo zgodilo. V prvem tednu vojne nisem imel več mleka, nato pa je zmanjkalo zmesi.
Čakalne redu za humanitarno pomoč (fotografija iz Darijinega osebnega arhiva)
“Bal sem se, da se bom jutri zbudil, a ne bom imel kaj nahraniti otroka. “
Kaj ste naredili, ko se je mešanica končala?
Veliko sem jokala in skrbela. Bal sem se, da se bom jutri zbudil, vendar ne bom imel kaj nahraniti otroka. Potem so nam rekli, da lahko kravje mleko razredčite z vodo, dodate sladkor. Imel sem takšno paniko – ne zase, ampak za svojega otroka.
Poleg tega je Darilo“Se spomniš?Grozen hum letala se je spominjal. Tako glasno je bilo, da se je cela hiša omehčela. Blizu Zolochiva je vas Kozacha Lopan, ki je zasedena že od prvih dni. Verjetno so odleteli od tam in se podali proti Kartuvu – tam so odvrgli bombe.
Odločili smo se, da odidemo, ko bo zmes končana. Odšli smo 8. marca, 9. marca pa smo prispeli v Lviv. Potem je bil moj otrok star točno en mesec.
Kako ti je uspelo oditi?
Imamo avto, ampak takrat ni bilo bencina. V Zoločivu so tri bencinske črpalke: ena je bila takrat že zlomljena, druga je bila takoj zaprta, tretja pa je delovala. PiPo koncu ura je bilo treba ubraniti čakalno mejo od šestih. V čakalni redu je okoli 200 avtomobilov. Vsem je manjkalo bencina.
Sprva so napolnili vojaško opremo. Izkazalo se je, da je dobil bencin šele tretji dan. Odhod je potekal zelo hitro. Ničesar nisem vzel, ničesar, ničesar, ni obleke. V tem sem bil, zato sem šel. Spakirala sem kovček za otroka in odšla. Vse je ostalo. Ko so se odpeljali iz Zoločiva, so na cesti že videli zlomljene tanke zavojevcev.
Družinska dar“imam še dva ljubljenčka – dva psa po 35 kilogramov. Zato so moški, brat in očim vozili avto z njimi, deklica in njena mati pa sta šla z vlakom za evakuacijo.
Darijina mati s svojo vnukinjo (fotografija iz Darijinega osebnega arhiva)
Na poti, vlak je bil pod ognjem.
Kakšna je bila cesta?
Ko smo potovali z vlakom, je bilo toliko ljudi – samo ne morem preneti…. Nekaj so zavpiskali in se nekje povzpeli. Ljudje so imeli paniko tudi zato, ker so vsi hoteli oditi. Potovanje z vlakom Intercity je trajalo 14 ur. Ni bilo kam iti na stranišče. Ljudje so leželi na predsobe, otroci so sedeli. Matere z majhnimi otroki so spale blizu stranišča.
Bili smo pod ognjem. Ustavili smo se blizu Kyiv regije. Slišali so strele. Tam smo stali približno 20 minut, nato pa se premaknili – vozili smo zelo počasi.
Daria poudarja, da ni vedela, kaj storiti in kam iti. Bila je panična, ker je bila odgovorna za majhnega otroka. Prizna, da je celo težko opisati, kaj je takrat čutila.
“Oče, ne bomo več spali v kleti?”: zgodba o 2-letnem fantu z vlaka
In kako je otrok sploh zdržai takšno cesto?
Hvala bogu, da je otrok spal. Bilo je veliko otrok 2-3 let. Oni so že razumeli, da so zapustili svoj dom, da odhajajo…
Spomnim se trenutka. Bil je oče z fantom, star je dve leti. In vpraša: “Oče, ali danes ne bomo spali v kleti?” Ko slišiš take besede od majhnega otroka, se srce zamaši.
Si takoj vedel, kam greš, kam boš ostal?
Ne, odločila sva se, da greva v Lviv. Na internetu sem prebral, da prostovoljci tam pomagajo, a niso vedeli, kaj in kako niso vedeli, nikamor niso šli. Prispeli smo, sprva so prostovoljci rekli, da nas ni nikjer, da bi nas poravnali. Tudi na postaji je bilo veliko ljudi, žensk z otroki, ki so spale na kovčke, na kočijah.
Potem nas je poklicala prostovoljka glede stanovanja, se je strinjala za naju. Živeli smo v kompleksu z drugimi tremi družinami. Tam smo se nastanili, dobili smo majhno sobo.
Darijina hči (fotografija iz osebnega arhiva)
Kako so možje tam? Vozili so ločeno z avtom.
Moj mož, brat in očim sta vozila avto tri dni. Povedali so, da je bila tudi cesta težka. Povsod so bili znaki “Pazite, mine”. Tudi ne veš, če boš prišel tja ali ne boš prišel danes… Tudi s psi.
Prenočili so v Kropyvnytskyiju. Tam so jih ljudje hranili, jim dali posteljo, jih dali v posteljo. To so tujci, tujci. Pravkar so jih našli na internetu, jih klicali – in sprejeli so jih.
Pobegnili so iz vojne v Lviv – in potem so bile tudi eksplozije
Ko ste se že nastanili v Lvivu, ste se počutili oddahnjene?
Ko darilo“Prišel sem v Lviv, v mestu so zazvonile eksplozije. To je bilo prvič od začetka invazije.
Ko sva se z mamo zbudila, je ob petih zagrmila eksplozija v Lvivu. Zbudila sva se iz tega zvoka, tiho zgrabila otroka, šla v prvo nadstropje. Sedli so, se pridušili in se neslišno pogledali. Niso razumeli, kaj se dogaja. Pobegnili so iz vojne, prišli v Lviv – prišlo je tudi do eksplozij.
Potem je prišel lastnik kompleksa, bil je v teritorialni obrambi. Začel nas je posvajati, da takih eksplozij ne bo več. Mogoče je tako rekel, da nam je postalo lažje, da se ne bi bali. Ker sva z mamo sedela na kavču in nisva vedela, kaj naj naredimo, kam naj spet bežimo.
“Hrano so prinesli tujci”: kot sedempomoč na dogodku
V kompleksu smo bili dobro obravnavani. Dojenček je takoj prinesel kopel, da sem ga lahko kopal, nekaj dni kasneje pa – cev. Pomagal. Bili smo v Lvivu. luna. Naši so najemali stanovanja, vendar je bilo zelo drago. V mesecu dni smo dali okoli 30 tisoč za stanovanje.
Po tem, DarZ družino sva se preselila v ivano-frankivsko regijo, da bi obiskala sorodnike. Prej nista govorila, toda vojna vse spremeni.
Ko smo prispeli v Kalush, so nam neznanci prinesli hrano. Na veliko noč so prinesli velikonočne torte, žita, maslo. Imamo majhno posteljo, potem so nam ljudje dali krompir in posadil vse to. Otroka so pripeljali tudi. Na igrišču so tudi mame, z njimi komuniciramo. Ampak tako pogrešam svoje družinske prijatelje in regijo Kharkiv.
Neznanci so za otroka prinesli stvari (fotografija iz Darijinega osebnega arhiva)
Mimogrede, blizu prijatelj Darzdaj je v začasno zasedenem Vovchansku. Ona pove grozo: vsiljivci vzamejo ven in ukradejo vse, mučijo nekatere ljudi. Obstaja kraj, od koder Darijin prijatelj nenehno sliši krike: tiste, ki so bili prej v ATO, so tam odvzete.
Kako se počutite, ko to slišite, preberite novice, si oglejte fotografije zlomljene regije Kharkiv?
Hočem kričati in jokati. Hočem, da je konec. Nemogoče je gledati, kako trpijo majhni otroci, starejši, ki ne morejo odgovarjati zase.
Seznam načrtov po zmagi na darilu‘yi majhna. Najpomembneje je, da se res želiš vrniti domov. Dekle prizna, da se tudi zdaj takšne misli pojavijo. Kljub temu ivansko-frankivsko regijo imenuje tudi drugi dom. Darilo“Hvaležna sem ljudem za njihovo pomoč in nego. Vendar pa je dom nekaj posebnega. Tam -Tvoje in težko ga je zamenjati.
