Ni skrivnost, da Rusi aktivno iznašajo in izkoriščajo različne mite. Predvsem o sebi. Najprej gre za zgodbo o »bratskih narodih«, s katero se vojna »normalizira« na raven »družinskega spora«. Gre tudi za mit o posebni misiji, ki, kot se zdi, Rusijo postavi v kontekst zahodne civilizacije, obenem pa ji je v nasprotju z “propadajoč / liberalni zahod”.
To je nekaj, s čim živimo že leta in smo se naučili, da spregledamo ali samodejno prikažemo kot vsiljivo ozadje. Namesto tega manj pozornosti namenjamo mitom, ki spremljajo rusko politiko v daljnih deželah – v Aziji, Afriki, Južni Ameriki. In tam je vse veliko bolj zapleteno, kot bi si mi radi.
Francoski predsednik Emmanuel Macron je nedavno precej uspešno in, kar je pomembno, jedrnato pojasnil afriškim novinarjem svoj odnos do Rusije. Ki po njegovem mnenju proti Ukrajini voha klasično kolonialno vojno in je zadnje klasično kolonialno cesarstvo iz preteklosti. Take besede so primer pravilne informacijske politike, ko s sogovornico govorijo razumljivo in razumljivo.
Običaj pa je, da francoskemu predsedniku zamajamo dolge telefonske pogovore s Putinom, zato so njegove teze nekako mimo ušes Ukrajincev. A zaman, ker »starostni boj proti Moskovitom« ni nekaj, kar zanima Afriko. Afrika v zvezi s tem niti malo ne zanima vojne znotraj Evrope. Toda kolonializem, izkoriščanje lokalnega prebivalstva, plenilsko izkoriščanje naravnih virov ne more skrbeti Afričanov. Tako kot Ukrajinci. Prav je govoriti o žitu in prehranski varnosti, vendar ne le o kruhu. Konec koncev se Ukrajinci borijo za svobodo, ne za žito.
Vendar pa je Afrika še vedno “polovica težav”. Pravo presenečenje je prišlo od tam, kjer niso pričakovali, se pravi, kot vedno. Latinska Amerika, od kod je prišel papež Frančišek, kjer so se izkazali močni vplivi katoliške cerkve, je bila pretežno »pro-ruska«.
Lahko jokate zaradi nečije neumnosti, cinizma, ruskih laži in množične propagande, vendar to ne bo spremenilo dejstva, da Ukrajina v Južni Ameriki večinoma ni podprta. In poanta ni v tem, da Rusi vlagajo v informacije, v Ukrajini pa niso. Težave so globlje in vredno bi se pogovoriti in najprej spoznati. Treba je secirati mite, analizirati njihov vpliv, iznašati protiargumente.
Latinska Amerika je katoličanstvo, kul odnos do ZDA, priljubljenost levičarske ideologije. To so objektivne okoliščine, ki jih povzroča gospodarstvo. Namesto tega je Rusija za prebivalce Južne Amerike tradicionalno krščanstvo, čeprav nekoliko drugačno. To je dedinja ZSSR z vsem “prijateljstvom narodov”, bojem proti “hegemoniji ZDRUŽENIH DRŽAV”, “pomagajmo prijaznim narodom” in tako naprej. To je mit in deluje.
Kako res je, vemo. Vendar nismo storili dovolj, da bi to znanje delili s svetom. Ker če bi to storili, potem bi se v Latinski Ameriki zavedali, da ima sodobno rusko ortodokso enako sorodno krščanstvo kot Medvedčukovi novinarji s svobodo govora. Da ZSSR ni bil »socialistični raj«, Putinov Rusija pa je zgradila sistem izkoriščanja ravni, pred katero so blede tudi stare karikture »kapitalističnih izkoposlovalcev«.
V Latinski Ameriki ne vedo, da je najlažji način za zaposlovanje ruskih vojakov hipoteka, posojilo, dolgovi. Nekaj, česar si ne moremo predstavljati “pod socializmom”.
Ukrajinci se radi spomnijo, koliko spomenikov Tarasu Ševčenku so postavili na svetu. A v svetu vedo, da Shevchenko ni le “nacionalni prerok”, ampak tudi družbeni? Kaj je ta človek odkupil iz suženjstva? Da je ruski imperij ravnal z ukrajinskimi aborigini nič boljši od španskega do aboriginov sodobnega Peruja?
Ali v Latinski Ameriki vedo, da ukrajinski katoliki (zlasti milijoni vzhodnih katolikov) trpijo zaradi agresije Moskve? Moskva, ki je na transparentu ortodoksa dvignila svoj, poseben vzorec. Ni to razlog za pogovor? Ni argument, da bi čutili solidarnost z Ukrajino?
Ukrajina bi se lahko “približala” prebivalcem Latinske Amerike, če bi se o njej govorilo kot o državi, katere naravne vire, zemlje, gozdove kolonialisti izkoriščajo že leta.
Skratka, če govorimo o socializmu in antikolonializmu, gre vsekakor bolj za Ukrajino kot za Rusijo. Lahko bi govorili tudi o katolištvi, zdaj pa je, kot kaže, dobro minilo v boju proti marksizmu.
A ne o stoletnem boju ukrajinskega ljudstva z Rusi. Samo zato, ker nikogar ne zanima niti Afrika niti Latinska Amerika. Ne pove tujcem, da ne hodijo.
