Februarja 1994 sem imel v okviru delegacije “Študentske bratovščine” veselo priložnost obiskati belgijski Leuven. To je čudovit univerzitetni kampus blizu Bruslja. Tja so nas povabili aktivisti študentske organizacije Katoliške univerze v Leuvenu. Med dogodki, ki so bili organizirani za nas, je bila tudi diskusijska plošča, kjer smo bili glavni razpravljalci, vprašanja pa so nam zastavljali tako študenti kot učitelji univerze, pa tudi gostje, ki so se udeležili tega dogodka.
Treba je omeniti, da se je takrat zanimanje sveta za Ukrajino še enkrat povečalo. To je bilo posledica našega jedrskega orožja, ki smo ga pristali dati prostovoljno in dejansko neumno. V tem času še ni bil podpisan nesočuven budimpeštaski memorandum. A še bolj sramotni sporazumi o Massandri so že postali dejstvo, v njih pa je poleg povsem nepoštene delitve Črnomorske flote obstajala tudi klavzula o “odstranjevanju jedrskih bojnih glav strateških jedrskih sil, ki so stacionirane v Ukrajini”. In v tem času je potekalo več krogov ukrajinsko-ameriških pogovorov, na katerih je Leonid Kravchuk načeloma že obljubil Billu Clintonu, da se Ukrajina odreče tako jedrskemu orožju kot jedrskemu statusu.
Ta sporočila v zahodnem svetu so bila sprejeta z veliko navdušenjem. In to je razumljivo: neka blatna nova država, ki je podložna nacionalizmu (ker želja po nacionalni suverenosti ni nič drugega kot oblika nacionalizma), zavrača tak dejavnik globalne nevarnosti, kot je atomsko orožje. In iz strateškega, in iz taktične, in poleg tega – od bombnikov, ki so sposobni nositi takšno orožje.
Na zgoraj omenjeni panelni razpravi so nas torej vprašali “retorično” vprašanje: ali nas tolaži odločitev naše vlade, da se odreče atomskem orožju? Kako odlično je bilo presenečenje dvorane, ko smo se odzvali negativno. Kot najstarejši predstavnik delegacije sem neumne Belgijce poskušal razložiti, da smo, pravijo, na splošno proti jedrskemu orožju, tudi v naših nedolžnih rokah, ampak… Vendar izgubljamo precej močno odvzetost glede na ozadje agresivnih namenov Rusije, ki nam je pravkar vzela večino Črnomoske flote, baze v Sevastopolu. Eden najbolj priljubljenih ruskih politikov Vladimir Zhirinovsky grozi Ukrajini z vojno, želi, da Rusija zasede večino naše države, nekaj pa prepusti svojim zahodnim sosedom. Se spomnite njegovega slavnega: “In v Lviv smo atdadim palače!”?
“Zhirinovsky? Haha, kdo je on? Kakšen je njen vpliv na politiko Kremlja? To je prazen kraj, nihče ga sploh ne posluša,” so mi ugovarjali belgijski debatanti. Razmere v Rusiji je po njihovem mnenju popolnoma nadziral predsednik Boris Jelcin – demokrat, čeprav nepopoln, ne brez nenavadnosti in slabih navad. A vseeno – svojo osebo.
V zvezi s tem, kako se ne spomniti besed Gerharda Schroederja. Ko se je kot kancler Nemčije prvič srečal z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, ga je imenoval za »kristalno jasnega demokrata«. To sem jaz do te točke, da ko zahodni politiki nekoga v Rusiji imenujejo demokratom, je to treba obravnavati z določeno količino skepticizma. Celo precej velik delež.
Tako nato februarja 1994 skoraj nihče na Zahodu ni dojemal Rusije kot grožnjo. Evforija miru, ki se je začela s padcem Berlinskega zidu, še ni minila. Seveda je bilo nekaj sumov, da so vojne v Pridnjestrju, Abhaziji, Južni Osetiji itd. Toda zaradi splošne dobre ideje miru na celem svetu lahko takšne trike pogledamo skozi prste. Tudi za usmrtitev tankov ruskega parlamenta jeseni 1993 in za spremembo ustave Ruske federacije z znatno okrepitvijo pristojnosti predsednika.
Torej, Jelcinu ni uspelo ali pa ni imel časa izkoristiti te prikrajšanosti Zahoda. Ni hotel? Dvomljivo je, ker je jeseni leta 1994 iznel prvo čečensko vojno, da bi preprečil, da bi se mlada republika oddala.
Toda Putinu je uspelo v celoti izkoristiti vse te bonuse. Poleg tega so jim dodali še eno in celo eno – hitro zvišanje cen nafte in plina.
In ne gre samo za Schroederja, ki je zdaj postal zvesti henchman Kremlja, ki je Putina smatral za »kristalno jasnega demokrata«. To mnenje je imela večina voditeljev vodilnih držav sveta. Ali so iskreno verjeli ali pa samohipnizirali takšno misel. S takšnim pogledom na ruske oblasti so zahodni politiki dejansko živeli udobneje.
Med predsedniškimi volitvami leta 2000, ki so povzročile, da je Putin postal ruski polnopolni mojster (in je tako ostal 22 let), je bil celo obravnavan kot nekakšna “prozahodna alternativa” retrogradnem bivšem premieru Jevgeniju Primakovu. Zato je Zahod putinu dejansko dal nekakšno karte blanche, da je izvajal svojo vizijo o preureditev Rusije.
Bruselj in Washington sta bila prepričana, da je Rusijo mogoče nadzorovati, ekonomično jo privezujte zase. V ta namen so bili uvedeni mega projekti sodelovanja brez primere. To je Severni tok, začetek tovarn v Rusiji za proizvodnjo zahodnih avtomobilov in celo sodelovanje v obrambni industriji. Rusija je bila povabljena v klub najbolj razvitih in vplivnih držav, tako da G7 preusmiljena v G8.
In dolgo časa se je svetu zdelo, da ta shema deluje. Zahodni politiki so takšne napade iz Kremlja trmasto ignorirali kot Putinov münchenski govor iz leta 2007. Dojemajo ga le kot nagajivost ruskega voditelja, za katerim ni resnih namenov.
Da ne bi zapustili območja udobja, so se zahodni politiki izredno brezubno odzvali na bombardiranje preprog v Čečeniji, invazijo Rusije na Gruzijo in zamašitev demokratičnih svoboščin v sami Rusiji. Zahodni »pipl« je zlahka »skril« Putinovo tezo o »nadzorovani demokraciji«. Kremlj je pod strogim nadzorom prevzel praktično vse bolj ali manj vplivne medije v državi, ustavil dejavnosti vplivnih javnih organizacij, nevtraliziranih opozicijskih strank. Hkrati je gospodarsko sodelovanje Rusije z Zahodom le naraščalo. Pragmatične politike zahodnega sveta je celo zabavala krepitev avtoritarizma v Rusiji, saj so te razmere prispevale le k gospodarskim vezim, ki so tako Rusiji kot nasprotnim strankam zagotavljale vse več dobička.
Zahod je neumno zamudil trenutek, ko je, ko so se gradile gospodarske vezi, njena odvisnost od Rusije postala grožnja varnosti. Tudi zdaj, v okviru obsežne vojne v Ukrajini, uvedbe sedmih paketov proti ruskih sankcij, Se Kremelj ne samo, da se ne počuti ogroženo, se ruga Rusiji. Kot je mogoče videti zlasti na primeru turbine za Severni tok, ki jo je Moskva prisilila v to, da je Berlin vzel iz Kanade. In česar Moskva ne želi sprejeti, čeprav berlin to zahteva, ampak “sprašuje brez spoštovanja”.
Tako so sankcije, ki so bile uvožene po 24. februarju, vsekakor boleče za Rusijo, čeprav niso tako težke, da bi jo prisilile, da takoj pade na kolena. S časom bodo opravile svoje delo in končale rusko gospodarstvo, če na Zahodu seveda še vedno obstaja soglasje, da se te kazni ohranijo in okrepijo, ne pa da jih oslabijo.
Tveganje izgube konsenza obstaja in je precej visoko. Najprej zato, ker se vsi zahodni politiki niso tako odločeni boriti, kot na primer Boris Johnson. Ali Mario Draghi. A ta, ta druga – že “pokvarjene račke”. Ali jih ni Putin poskušal izvleči iz kletke? Kar se pa draghija, to sploh ni različica, je dokazano dejstvo. Kremelj je pritisnil na “prijateljske” italijanske stranke, kot sta gibanje s 5 zvezdicami in Liga, da bi uničile vladno koalicijo. Skoraj sem prepričan, da v primeru Johnsonove odpovedi ni bilo brez “roke Kremlja”. Ruski agenti bi lahko na primer oddali kompromisne dokaze, ki so jih izkopali, da bi ogrozili britanskega premierja. Upam, da bomo pravočasno izvedeli za to, saj smo izvedeli o vplivu Kremlja na referendum o Brexit.
Zato mora biti Kyiv zelo pazljiv in preprečiti negativen razvoj dogodkov v zahodnem svetu, od vojaške in finančne podpore katere ni odvisno nič manj – obstoj ukrajinske države. Naši diplomati morajo intenzivno delati z evropskimi in ameriškimi partnerji, da bi preprečili vse možnosti za kremeljske agente.
