Bilo je naključje in ravno prejšnji teden sta dva najbolj znana ruska intelektualca o postsovjetski inteligentnosti spregovorila o posovjetski inteligentnosti. Nevzorov je dejal, da sovjetska inteligentnost ni uničila Sovjetske zveze, ampak je preprosto našla njegovo mrtvo truplo. Kar ji je vzelo pravico do posebne vloge v družbi. Bykov pa je “hodil” skozi domoljubno inteligentnost, pri tem pa je opazil, da je njeno sedanje stanje naravno. Zdi se, da zdaj vse, kar je kritično v zvezi s sovjetskim obdobjem in Rusijo, gre s pokom. Da je čas, da Ukrajina kritično preučiti ta problem. A spet se je iz nekega razloga na obzorju nagnala cela galaksija idlersov, ki po stari navadi poskušajo za vsako ceno preplaviti javni prostor s svojo nelikvidno ustvarjalnostjo. Pod krinko informacijskega boja proti sovražniku, spodbujajo svojo primitivno ustvarjalnost in izdelek brez intelektualne vsebine kot položaj, če ne vsi Ukrajinci, potem je bitek ukrajinske analitične misli. Ko se proti njim sliši ustrezna kritika, mobilizirajo splošno javnost za boj proti napadom “sovražnikov” na svete dosežke ukrajinske kulture. Taka kaskadnost in »kampanja« pri normalni osebi lahko povzročita le občutek »španske sramote«, ne pa ponosa v narodu. In žal ni tako lahko ustaviti tega jašek primitivizacije družbe.
Zato je vredno posvetiti več pozornosti tako specifičnim pojavom, kot je domoljubna inteligentnost. Ki ima svojo zgodovino in svoje metode, tako samoobrambo kot aktiven ofenzivni boj. Družba se sooča s težko nalogo – ne le, da zmanjša vpliv ljudi z omejenim intelektualnim potencialom in primitivnim estetskim okusom, ampak tudi ne dovoli, da se ta nizek kanjon družbe vsili. To je še težje storiti v pogojih, ko ni poklicnih meril in neodvisnih strokovnjakov. Ko arogantni nevedni, ki se skrivajo za domoljubjem, narekovajo svoj program. Ko ni pravih šol in posamezni specialisti, da jih množica na družbenih omrežjih ne bi potepuha, preprosto molčijo. Razlog za ta kapitulantski razred je prevlada starih elit. elite, ki se po razpadu ZSSR, ki se, zadosti nenavadno, ne le obujajo, ampak se tudi uspešno razmnožujejo. Črpajo moč in energijo za regeneracijo iz struktur, ki jih je podedovala sovjetska državna totalitarna mašina.
Tesnjenje prehodnega obdobja
Kakorkoli že, nevzorova in Bykova sta bili tisti, ki bi jih morali ukrajinski domoljubi ceniti, če že ne, zaradi neusmiljene anatomske obdukcije sovjetske in ruske kulture. A iz nekega razloga med kritiki in ukrajinsko inteligentno ni bilo posebne kemije. Poleg tega so sovraženi. Ogabni so. Če jih omenim v dobrem kontekstu, je mauveton. Zakaj torej patentirana ukrajinska inteligentnost, kot sta Nevzorov in Bykov, ne ljubi toliko? Odgovor na to vprašanje je bil iznesel v enem od najnovejših programov s sodelovanjem Feygina, Arestoviča in Nevzorova. Res je, zadevalo je rusko inteligentnost.
Aleksander Nevzorov je dejal, da ruska inteligentnost verjame, da naj bi uničila Sovjetsko zvezo. Pravzaprav je našla le mrtvo Unijo in si je kot mrlička pripisana vsa zasluga. S temi besedami je funkcija sovjetske, brezumno – nacionalne, kozmopolitske ali opozicijsko-miselne, inteligentne, natančno in filigreno oblikovane. Izkazalo se je, da je s to izjavo Nevzorov razkril največje skrivnost naših domoljubnih pisateljev, umetnikov, kulturnih osebnosti in vse te vesti naroda, ki so ga v tej vlogi »odobrile« sovjetske oblasti. Skrivnost leži v dejstvu, da so bili največji upravičenci sovjetskega sistema.
Propad Sovjetske zveze jim je pomenil izgubo njihovega premoga. Ker bi odsotnost članka v državni proračun “za kulturo” pomenila finančno in ustvarjalno smrt zanje. Ukinitev financiranja sindikatov, ki jih je ustanovil Stalin za popoln nadzor, bi pomenila njihov vstop na prosti konkurenčni trg. Kjerkoli imajo dodaten vzvod v obliki strastne »ljubezni do CPSU« ali »zveste službe narodu«. Tako čustveno stanje, kot je ljubezen do političnega sistema, nima nobene zveze z ustvarjalnostjo in talentom. Čeprav se obtožbe o nepatriotstvu še vedno lahko slišijo med prepiri mladih ukrajinskih pisateljev. Če bi bili taki pristopi pomembni pri ocenah literarnih del, nam ne Gombrowic niti Bernhard ne bi brali.
Prestrašena, da bodo Ukrajinci videli svojo inteligentnost golo, je odšla vztrajno oživljati sovjetsko truplo. Vsak od borcev ideološke fronte, “Spilchan” umetnikov in akademskih humanitet je začel ustvarjati novo domoljubno legendo zase. Ko je reševal sebe in svojo kariero, se je začel poučiti po mali Sovjetski zvezi, da bi obnovil stare vertikalne in horizontalne vezi. Na ta način so bile skoraj vse sovjetske institucije s svojo prakso in vrednotami ponovno vključene v menda nov organizem ukrajinske države. Skoraj vsi, ki dokazujejo, ki bo koristno za nov sistem, oživljajo in reproducijo to truplo. Enako velja za postsovjetsko Rusijo. Samo tam so na Putina čakali domoljubni pisatelji in intelektualci.
Putin, Porošenko in Zelensky, kako preživeti patriotsko inteligentnost
Na srečo Ukrajina ni imela svojega Putina. Toda “servisni” intelektualci so se tradicionalno vrgle v naročje vsakega naslednji predsednika. Zlasti Janukovič. Zanje je bil najpomembnejši dostop do organa in državnih proračunov. Ki ne samo podaljšal življenje celo na mediocrities in nesamosti, ampak tudi zagotovil imuniteto na celoten stari sistem. Sistem, ki je divje cvetel med Putinovim predsedovanjem. Državne nagrade, nagrade in štipendije so deževale na uboge umetnike in kulturne osebnosti, kot iz Kremlja korukopijo. Podobno enotnost so opazili med Porošenkom in ukrajinsko patentirano kulturno elito. Naslovi, nagrade in nagrade so bili razdeljeni tudi tistim, ki niso naredili nič posebnega. Odločitev je bila zvestoba predsedniku in njegovi politiki.
Tu leži problem zavrnitve Zelenskega ukrajinske nacionalne inteligentnosti kot predsednika države. Ker ji je bil, tudi na formalni podlagi, popolnoma nezemljan. S prejšnjim delom je dokazal, da je mogoče biti uspešen brez državnih subvencij in nazivov “priljubljenih” in “počaščenih”. Prestrašili so jih tudi nameni korenite prenove starega sistema. Zelensky je postal primer dejstva, da domoljubje ne pomeni dobička v lastnem žepu. Da so patrioti tisti, ki dodajajo, ne pa ropajo. To so tisti, ki oblikujejo uspešno prihodnost in dvomljive preteklosti ne vežejo za zastarelo in nepotrebno.
Vrnitev v Rusijo Dmitry Bykov pravi, da tam na domoljubnem boku kulture pisatelji, kot je Prokhanov, nimamo veliko konkurence. Prohanovci in drugi želijo imeti svoje zveze pisateljev in to imajo. Organizirajte tekmovanja in se nagradite. Vse to si lahko varno privoščijo, saj ljudje, kot je Bykov, tam niso prisotni. Predvidevamo, da lahko ustvarijo celo svojo ločeno galaksijo za praskanje. Razglašati se za glavni del svetovne civilizacije in ne bo nikogar, ki bi jih sramotil in spamalal, saj na tem oddeleku ni več zdravnikov in redarjev.
Zanimivo je, da so se v Ukrajini pred njimi ves čas držale tudi domoljubne kulturne osebnosti. Ker je narava postsovjetske domoljubne inteligentnosti enaka tako v Rusiji kot v Ukrajini – biti ponosen na narod in domovino. Oba ne jemljeta talenta, ampak domoljubno stališče. Ne smemo pozabiti, da je tej vroči fazi vojne, ki jo uteleša celo ukrajinski politični nacionalizem, predsedovalo obdobje ritualnih plesov petega predsednika države. V katerih razkošnih okroglih plesih je bilo mesto dano patriotski inteligentnosti. Zdi se, da sta se Petro Porošenko in postsovjetska ukrajinska inteligentnost našla. Inteligentnost se je zavestno odločila – to je Petro Porošenko, Porošenko pa je potreboval ravno tako lahkoumno inteligentnost. Stava je bila narejena iz strahu, da bo s Porošenkovim odhodom sistem sirota ali celo propad. Narobe je povezati Ukrajino in ukrajinsko kulturo s to postsovjetsko različico v temeljih tega pristopa. Toda kaj ne moreš storiti, če obstaja grožnja, da se boš ponovno naučil zaslužiti za preživetje?
Da bi dobili skupno podobo postsovjetske inteligentnosti v Ukrajini, tudi če so zelo mladi, se morate za čas do leta 2019 sklicevati na sezname nagrad predsedniške uprave, Verkhovne Rada, kabineta ministrov in regionalnih svetov. Čeprav je na ravni svetov ta praksa ostala do danes. Gre za različne vrste nominalnih nagrad in štipendij, nagrad “počaščenih” novinarjev, publicistov, pisateljev, kulturnih osebnosti, glasbenikov, arhitektov itd. Metamorfoza se pojavi, ko se imena nominirancev prvič javno srečajo na seznamu nagrajencev. Njihov vpliv in koristi za družbo so nič. Če ne bodo šli v rdečo. So tradicionalna intelektualna in ustvarjalna služba oblasti. So tisti, ki so bili dolgo prepleteni z birokracijo in zagotavljajo storitve drug drugemu. Zanje je stari sovjetski sistem panj poln medu, v katerem sploh niso čebele, ampak domoljubni brezpilotni. Torej ni čas, da “zasužnjimo” takšno kulturo?
