O možnosti napada Rusije na Ukrajino so razpravljali številni politiki in obveščevalne agencije različnih držav sveta. Mnogi Ukrajinci niso verjeli v zvito našo vzhodno sosedo in njenega voditelja. Vendar pa so bili tisti, ki so menili, da bo do invazije. Takšna je bila Mykola Hryshko, ki je še pred polno vojno vedela, da bo Rusija napadla.
Mykola Hryshko prihaja iz regije Kharkiv. V verodostojnem intervjuju za Kanal 24 v okviru projekta “100000000000000000 Govoril je o tem, kako se je pripravljal na vojno in kaj je delal, ko se je začelo. Mi, z dovoljenjem urednikov, ponovno natisnimo to zgodbo.
***
Moj mož živi v Kharkivu že od 15. leta. Tam je odraščal, njegova mladost je tam minila in tvorila se je zavest. Prav v Karkovu se je po nesreči naučil igrati banduro, sam instrument pa je dobil skoraj zaman. Nekega dne se mu je približal človek in vprašal, ali potrebuje banduro. Mykola Hryshko ve, kako igrati flavto, zato se je zanimalo bandura. Človek je dal prašno in zarjavelo struno bandura za samo 50 grivnij. Da bi se naučili igrati nov inštrument, se je moral Nikolaj učiti v igri, vendar to ni postalo problem.
Zdelo se mi je, da se bo vojna začela.
Težko je verjeti, toda Mykola Hryshko je imela pred vojno čuden občutek. Vedel je, da se bo začelo. Poleg tega se je na to celo začel pripravljati. Vendar mu to ni veliko pomagalo.
Kako se je začela vojna zate. Ti pamSe spomniš tistega jutra?
Dobro se spomnim, ker sem mislil, da se bo začelo. Poklical je svojega zdravnika in jo opozoril, da se bo začela invazija. Piščalke smo si kupili za prenos pogojnih signalov, če ni bilo povezave. Toda zdravnikov mož ni verjel. Res sem si kupila žvižg zase, a ga v resnici nisem potrebovala – obstajala je povezava. Vse je bilo 23. februarja. In 24…
In 24. februarja so nekatere Ukrajince prebudili sorodniki in prijatelji s pozivi, da je Rusija začela vojno proti Ukrajini. Še en del so prebudile eksplozije v njihovih mestih. Nato so bila mesta od Luhanska do Zhytomyrja pod ognjem. Eksplozije so se slišale v skoraj vsakem regionalnem središču naše države.
In potem še klic: zdravnik je klical in rekel, da se je vojna začela. Bil sem udeleženec dogodkov na Češkoslovaškem in pravim: “Predstavljajte si: Čehi so spali, lahko noč. In zjutraj smo se zbudila – že tanki na ulicah Prage. In tu imamo le 80 kilometrov od ruske meje.” Tank v povprečju teče 60 kilometrov po avtocesti. Koliko potrebuješ, da prideš tja? Morda se ne bomo zbudila, saj bomo že na ulicah imeli tanke.
No, še vedno je bilo nekaj upanja, da morda to (invazija v celotnem obsegu, – Kanal 24) Ne bo. Toda moja duša je čutila. Še pred klicem zdravnika sem čutila, da že grmi. Spoznal sem, da je to začetek vojne. Nisem slišal klica, ampak ko je zdravnik rekel, da je vojna, sem rekel: “Ja, že vem.” Tako se je začela vojna za nas.
“Bili smo obstreljeni iz tankov, letala so bombardirali, eksplodirale so vakum bombe”: o prvih dneh vojne
Na kakšnem območju si živel? So ruske granate letele tja?
Zdaj se imenuje Industrial. Poletel je, ko je letel, ravno v našo hišo. Tretjina naše hiše je bila uničena, vse je zgorelo. Zamisli si, da so stanovanja zgorela, le da so lonci ostali. Krilo, kjer živim, je bilo prekrito s vzporedno hišo, na zadnji strani drevesa pa niso dovolili, da bi školjke dosegle. Bili smo obstreljeni iz tankov, bombardirali so nas letala. Dve vakum bombi sta eksplodirali blizu nas. Že nekje 26. ali 27. februarja ni bilo vode, plina, razsvetljave. Hiša je gorila. Ko pa je bilo obstreljevanje, smo se odločili, da pobegnemo od tam.
“Mislil sem, da bom v teritorialni obrambi, vendar sem našel zatočišče v Lvivu”
Od samega začetka sem mislil, da bom v teritorialni obrambi. Fantom sem celo povedal: ti si na dnu, če pride na vrsto moj – jaz sem v tretjem nadstropju.
Praviš, da si se po obstreljevanju odločil za odhod. Adijo, srček?
Najprej sem se preselil v vas, na koncu pa sem se odločil, da grem v Lviv.
Kako se je to zgodilo?
Nekako sem nepričakovano sprejel takšno odločitev, se hitro zbral – in na južno postajo. Karto sem takoj odnesel tja, spal sem noč – v Lvivu sem. Sanjal sem – to je Lviv, tako ukrajinsko mesto, ljudje, bandura.
Mykola Hryshko je našla zatočišče v “Vaši podpori” v Lvivu. Zatočišče, ki ga organizira dobrodelna fundacija “Vaša podpora” skupaj s partnerji od začetka vseobsegajoče invazije, je postalo drugi dom za stotine Ukrajincev. Zatočišče zelo potrebuje podporo, saj je zdaj tam več kot 100 Ukrajincev, večinoma iz regije Donetsk, Luhansk, Kherson in Mykolaiv. Na splošno pa je zmogljivost zateka do 180 ljudi, ljudi pa redno pripeljejo z vlakom za evakuacijo.in ki ne morejo ostati doma ali so popolnoma izgubili svoj dom.
Zatočišče lahko podprete tako, da Povezava. Kontaktna številka: (+38) 096-312-87-08 (Viber, WhatsApp, Telegram). O razpoložljivosti brezplačnih mest dodatno preverite telefon. Zatočišče je odprto okoli ure, prijavo pa je možno od 6.30 do 21.30 dnevno.
Kako ti je všeč Lviv? Se počutiš kot doma?
Še vedno ga pregledujem, mislim, da se pogovarjam z ljudmi. Tukaj spoznam veliko sonastalcev. Včasih me preseneti z nečim. Tukaj dobro živim. Tukaj mi je všeč, ker je blizu središča in spomenika Ševčenku.
V svojem domorodnem Karkovu je tudi človek zelo rad hodil. Spominja se, kako je pred polno vojno rad hodil po vrtu, poimenovanem po Tarasu Ševčenku.
“Vlečejo me nazaj.“: G. Mykola sanja o vrnitvi v Harkiv
Mykola Hryshko je bila dobro spoznala v Lviv. Vendar je hiša doma.
Zelo sem navezan na Karkova. In šel sem po celem zahodu in v Transkarpatiji in v Ternopilu, na jugu in na Krimu.
“Pravica je na naši strani, zato bomo zmagali”.
Misliš, da bo Ukrajina zmagala v tej vojni?
Ne more biti drugače. Pravica je na naši strani, a nikomur nismo storili nič narobe.
S tem se ni mogoče strinjati. Ne samo, da je pravica na naši strani, ampak tudi resnica in ves svet. Poleg tega se za nas borijo najboljše od najboljših ukrajinskih hčera in sinova. Smo pod zanesljivo zaščito oboroženih sil Ukrajine. Ukrajinci vsak dan dokazujejo, da smo neverjeten narod. Otroci zberejo denar za vojsko, ženske in moške prostovoljce, popolni tujci pa nudijo zatočišče tistim, ki so bili zaradi agresije teroristične države prisiljeni postati razseljenih. Nepremagljivi smo, ker smo na svoji zemlji.
