ruska kultura, njen vpliv na svet in Ukrajino. Katere ruske klasike je vredno vedeti? Kaj je merilo kulture? Koga naj ukrajinska kultura rodi po zmagi v vojni? Največji zgodovinski mit, ki škoduje Ukrajini in kako brati rusko literaturo po Buči in nasploh, od vsesplošne invazije?
Danes v “Brez Bromine” Iryna Starovoyt je kandidatka za filološke vede, izredni profesor oddelka za kulturne študije Ukrajinske katoliške univerze. Zgodovino in spomin raziskuje kot temeljne pojme literarnega procesa.
Program “Brez broma” – skupni projekt za nas in revijo “Lokalna zgodovina”, v katerem tedensko razpravljamo o zapletenih zgodovinskih temah.
Ga. Irina, dober dan! Hvala, da ste bili z nami. Danes bomo govorili o kulturi – kulturi kot orožju, pa tudi o vojni kultur, vključno z literaturo. Ali lahko primerjamo kordocentričnost ukrajinske literature z rusko literaturo sinhrono v času? Ker je videti v ruski literaturi od časa Dostojevskega, je glavna os trpela. Trpljenje kot posebna pot ruskega ljudstva.
Veš, konec koncev sem bil odganjan v sovjetski šoli in bral veliko ruskih klasik. Ko pa zdaj pomislim, da sem to klasiko prebral kot najstnik, bi zdaj želel, preden odgovorim na take stvari, veliko za ponovno branje. Ali res tako dojemajo Dostojevskega, Tolstoja, Čehova? Po drugi strani pa mislim, da imam samo eno življenje, imam poklic v rokah in vem, kaj točno v tem poklicu zdaj želim narediti. Naj prostih ur svojega življenja, ki jih že vedno manj postaja, posvetim ponovno branju ruskih klasik? Zdi se mi, da je to neumnost.
Poleg tega se mi zdi absurdno, da je treba ruske klasike učiti v programu ukrajinske šole, samo zato, da ukrajinci vedo, kaj so ti Rusi v resnici. Ali ni dovolj za enega od nas, ali enega oddelka inštituta ali enega oddelka, da naredi tako celovito študijo? Ker je očitno, da je treba literaturo v vsakem desetletju, v vsakem stoletju, ponovno razlagati. Zdaj doživljamo tako intenzivno izkušnjo nasilja, trpimo zaradi Rusije, da nismo nevtralna stranka – v moji generaciji in generaciji mojih otrok ne moremo biti nevtralna stran. Zato bo naš odnos do vsega, kar je rusko, boleč, ranjen in bomo imeli veliko vrednotnih sodb. In prav tako.
Še ena stvar, ki so jo poskušali sami Rusi, kako so izvedli svoj canon, je pogojena. In to se je v sovjetski šoli zelo napačno zaključilo in podedovalo v postsovjetski – našem odnosu do literature nasploh, do literature, ki smo jo imenovali svet, ali v nekaterih programih – tujih. Osebno mi ni bilo všeč, da ne preučujemo vsega, kar je v tujini v Ukrajini. In če je to le tisto, kar je neposredno izven naših meja, potem ne vidimo niti Južne Amerike, niti Severne, ne Avstralije, niti Afrike, niti Azije. Samo tisto, kar nas obdaja.
Zato je dobro govoriti o literaturi – kot svetovni literaturi, o knjigah, ki so napisane na desettisoče kilometrov od nas in na razdalji več desetletij kronološko, a se nas dotikajo, nam povejo nekaj, kar ne moremo samo preizkusiti nase, ampak zaradi tega, kar lahko rečemo, da smo vsi ljudje, da vas razumem na drugi celini, V drugih okoliščinah, da se lahko stisnem s tvojo roko, te objamem, simbolično je, da te razumem. In tako razvija sočutje, empatijo.
Včasih sem študentom govorila: berem knjige, zdi se, da živimo vzporedno življenje. In v tem pogledu je dobro, da se ukorenini v dobri literaturi visoke kakovosti, naredi osebo bolj človeško, bolj človeško, kar je najpomembnejše. Zakaj bi bral te knjige? Tudi Hitler in Stalin sta prebrala, a kakšne zaključke sta naredila in kako sta uporabila svojo erudicijo, svoje znanje? In zato je zelo pomembno, da se literatura stopi, obdela človeške izkušnje, a nas naredi manj gole, manj nemočne, ko pridejo k nam ekstremne izkušnje.
Mnogi naši sorodniki bi nas lahko pripravili na to, kar se dogaja na ognjeni liniji in kaj se dogaja v zasedenih mestih, mestih in vaseh Ukrajine. Ampak razmišljam o moji okolici, smo se v začetku 90. let želeli globoko zavleči v te zgodbe? Ali nismo mislili, da je okupacija Muravyova že 1919-1920 in da ne bo več? Da se je zgodilo, ampak ne bo odpadlo. To vemo in si zapomnimo, toda Rusija se je spremenila in mi smo se spremenili. In zdaj vidimo Bucha in Borodyanko… Vojne tehnologije so postale še bolj brutalne in omogočajo, da ruševine postanejo še učinkovitejše, tudi iz človeškega življenja.
Toda občudovati, agresivnost, ta občutek dopustnosti – zdi se, davendar ostaja. In ni čudno, da govorijo, da Rusija vojno brez pravil. Ker so Rusija kot Sovjetska zveza in nato Rusija kot Ruska federacija – saj je »dedinja Sovjetske zveze« samooglasna – ratificirali tudi Ženevsko konvencijo, ratificirali so Deklaracijo o človekovih pravicah, ratificirali so Helsinški sporazum. To pomeni, da obstaja veliko mednarodnih dokumentov, v skladu s katerimi lahko erudite in izobražena oseba predvidi, kako se bo obnašala nasprotna stran – sovražnik. Toda Rusija se naša povsem drugače.
In tako imam vprašanje: ali so Rusi sami prebrali tiste svoje klasične knjige? So dobro razmišljali o tem? Ali so upoštevali resno razpravo decembristov iz sredine devetnajstega stoletja o tem, kakšna naj bi bila Rusija? Ne to, kar je, ampak kako bi se moralo razviti in da je evropa za to magnet. Peter I. je sanjal o Rusiji kot evropski sili. Toda s kakšnimi sredstvi in kako so naredili to njihovo evropeizacijo – in kako hitro in brutalno je bila zamaknjena! Kako so se zarinili v psihiatrične klinike, jih izgnali, ali na različne načine razglasili ljudi za napačne! Tisti, ki so bili politični in kulturni nasprotniki izolizma Rusije in “posebne poti Rusije”. Kot vemo, je v Hitlerjevi Nemčiji ideja o “posebnem načinu” pripeljala do zelo groznih stvari. In zdaj so pod Putinom spet imeli idejo o tej “posebni poti”.
Opazili ste zelo pomembno stvar, okoli katere lahko zlomiš kopja. Obstajajo ruski nehumani, ki so storili zločine v Buči, Borodyanki in se zagrešili na zasedenih ozemljih. In malo verjetno je, da vsi ti nehumani berejo Dostojevskega, Puškina, morda so brali, niso prebrali ničesa globljega. In potem je vprašanje: zakaj ukiniti rusko kulturo, če ruska kultura ni neločljiva v teh vojakih, če je ne vedo? V najboljšem najboljšem, poslušajo Morgensterna in razne nesreče.
Naš čudoviti diplomat, avstralski veleposlanik Alexander Shcherba, je sredi marca napisal članek pod naslovom “Ruska kultura je umrla na križišču Puškina in Lermontova v Buči.” Če bomo analizirali topografijo ukrajinskih mest kijevskega konglomerata, bomo videli, da je bila tudi v primerjavi z ukrajinskimi imeni v njihovem lokalnem imenu, vsako sekundo ali vsako tretjo ulico, trg, spomenik, šola povezana z nekaj ruskimi kulturnimi osebnostmi. In ni jim pomagalo.
In v tem vidim postkolonialni vidik: po letu 1991 ni bilo globoke samoobnovljenosti – v koli meri je kultura, ki nas je zatirala, želela posnemati, oponašala kulturo, ki nas posušja, nas naredi v celoti sebe, in to je ena velika kultura, morda iz nekaj na svetu, ki je ne samo treba vedeti, ampak kar je merilo vsega drugega… Kot da ne moremo neposredno govoriti s svetom – z Indijo, s Kanado, z Argentino, vsekakor pa potrebujemo posrednika v obliki »velike ruske kulture«. Rad bi vas vprašal: ste že pred 2022 pogosto slišali, da Ukrajinci govorijo o sebi – smo velika ukrajinska kultura, smo velik ukrajinski narod?!
Nisem še slišala.
Mislim, da je to super. In nočem, da bi nas ta vojna naučila manije o velikini. Ker mora vsak imeti svoj delež. Norveška ne pravi, da je velika Norveška. In menim, da Združeno kraljestvo, ki v našem jeziku ostaja Združeno kraljestvo, govori o sebi Združeno kraljestvo – Združeno kraljestvo. In morda bo posledica te vojne, da se bomo v ukrajinskem jeziku naučili njihovega samoimenca, novejši in že revidirani. Sami sebi ne rečejo več, da so imperij, in da so imperij, v katerem sonce ne zaide, saj je 24 časovnih pasov pod njihovim nadzorom in ko noč pade na enem delu, sonce vzide nekje v drugem delu. Torej, pravijo, britanska kraljica ali kralj vlada nad celotnim svetom, kjer sonce nikoli ne zaide… Vse te zablode o veliki, grandiozne mania nikoli niso pripeljale do nič dobrega ne v kulturi niti v politiki.
In kaj je načeloma lahko merilo kulture? Ker ste govorili o veliki ukrajinski kulturi, da nismo uporabili takšne definicije. In Aleksej Arestovič je nedavno govoril na zelo zanimiv način – da moramo vzeti “dobro rusko kulturo” nase. Ker mi, pravijo, ne moremo biti velika sila z majhno kulturo. Majhna – v ukrajinščini. Kako lahko merimo kulturo? Je to – številke, količine knjig?
To je dolga razprava. Ni se začelo zdaj in se ne bo končalo zdaj. Vendar bi nas rad poslal v zanesljive vire krščanske civilizacije, ki je Ukrajina. Recimo, da je Sveto pismo pomemben vir naše kulture in našega pogleda na svet. V Stari zavezi, na vprašanje, kdo je Bog, kako mu je ime, Bog odgovarja: Jaz sem to, kar sem. In to je ena najboljših in najbolj natančnih formul identitete za človeka kot podoba in podobnost Boga. Bodite to, kar ste, poskusite biti boljši ali boljši, vendar ne oglašajte, kar niste. Vemo, kako v starodavni indijski zgodbi žaba, ki je želela, da se pojavi tako velik kot slon, otekla in nabrekla – in počil. In zdi se mi, da se je ruskemu cesarstvu zgodilo nekaj podobnega večkrat, zdaj pa se dogaja.
Ni vladarja, s katerim bi se merila kultura. Govori se o tem, katera kultura je v sedanji fazi najbolj zanimiva, najvplivnejša, najbolj energična, najbolj dinamična, ki naredi prave preboje, kulturna odkritja. V ukrajinskih kulturnih razmerah, večkrat v naši zgodovini, so bili primeri, ko smo bili na čelu svetovne kulture.
Spomnimo se princa Rusije Vladimirja in Yaroslava Modrega. Ko je bil Kijev glavno mesto med vzhodom in zahodom, med severom in jugom. Ko je bil center za znanje jezikov, prevodov, tipografije (takrat ni bilo tipografije), ko so bile zgrajene cerkve. Cerkev v Titu kaže, da so bili glavni knezi pripravljene dati napetost, da bi zapustili svoje zaveze za prihodnost, prenesti tradicijo, dediščino. Ampak tudi kakšen prostor za duha!
Naša kultura je po mojem posebnega v tem, da smo bili mnogokrat v zgodovini materialno uničeni. Toda na čuden način (in to je treba raziskati in o tem je treba povedati) so nekatere take duhovne stvari, kot da bi na simbolični arki plavali po teh temnih časih in dali novo življenje – in to seme je kalilo ne v generaciji ali dveh, ampak včasih stoletja kasneje.
Če mislite o evropskih kulturah kot ukrepu, bi lahko rekli tole: italijanščina se je morala v nekem trenutku znova izmisliti, ker je latinščina gravitirana nad tem in latinščina, že mrtva, je bil jezik velike kulture. In tako so se Italijani, da bi postali popolnoma Italijani, morali nekoliko oddaljiti od zapuščine Rimskega cesarstva, četudi so ga potem lahko prilagodili, ironično preoblikovati, klasično dojemati in vključiti v novo formulo identitete.
Če pomislimo na Vikinski imperij – bil je velik, bil je tudi strašno agresiven, in še pred koncem devetnajstega stoletja. nekatera teritorialna, kulturna protislovja v tem primeru niso bila rešena. Na primer, Danska je bila imperij v zvezi z Norveško in Švedsko. Druga točka je, da je bila Švedska imperij v zvezi z Norveško. In Norvežani so imeli velike težave s tem. Ker so bile kulturne prestolnice, ki naj bi bile blizu v zgodovini in celo v jeziku, ki so govorile: morda te ni? Ti si nas, samo malo rekvizit. Vaš jezik je izkrivljan, vaša kultura gre skozi neko neusmiljene veje civilizacije…. Toda ljudje, skupnosti tega niso omehtale.
Leta 1905 je Bjernstjerne Bjernson postal prvi Norvežan, ki je prejel Nobelovo nagrado. In to je bilo nekakšno pedestal ne samo za enega samega pisatelja, ne samo za norveško literaturo, ampak tudi za norveško kulturo, civilizacijo in identiteto na splošno. Ker če smo sposobni izdelati genija, ki bo prejel eno prvih največje časti na področju duhovne umetnosti, potem smo torej nekaj vredni, lahko vsi skupaj nekaj naredimo. Dobro se zavedate, da je monarhija pogosto odvisna od dedicev posebne krvi. Bjernson po rojstvu ni bil aristokrat, vendar so ga Norvežani, ko so zmagali na osamosvojitvi, pripravljeni razglasiti za svojega monarha. Zavrnil je to čast. Ko pa je umrl, je imel kraljevski pogreb. In postal je avtor norveške pesmi, ki je nato pripeljala to državo do osamosvojitve.
V svojem govoru je Bjernstierne Bjernson (ki ga je nato skrbno prebral Les Kurbas in vrstica, iz katere pesmi je vzel za naslov svojega teatra “Berezil”) govoril o civilni ločitvi med Švedsko in Norveško, da smo, pravijo, že dovolj stari, da izberemo našo pot. Da ta zakon ni delujoč, da ne deluje dobro… In prebral sem, da je pred tem, v desetih letih, Bjernstierne Bjernson potoval po pokrajinah svoje države, ki še ni bila na političnem zemljevidu v tem času, in predaval v vaških klubih in majhnih mestih o škodljivosti in sramoti nasilja v družini in da ima ženska pravico do svoje izbire, in da je ločitev lahko zelo koristna v nekaterih primerih, Ker je zakon neučinkovit, ljudje trpijo in ga je treba takoj ustaviti, ker je v nasprotju s človeško naravo. Nasilje je v nasprotju s človeško naravo.
To pomeni, da vidimo, kako se te plasti lahko prepletajo, in v tem pogledu je res neprimerno govoriti o velikih in majhnih. Ker je pomembno tudi, koliko ljudi je nekako pripravljenih za razvoj, koliko izobraževanje odraslih deluje v določeni kulturi, koliko in dobro ljudje berejo (berejo brez pomikanja po zaslonu), po branju knjige pa premislite o tem, se pogovorite s prijatelji ali v posebnih klubih. Koliko ji dajejo priložnost, da se vpiše v določeno sliko sveta in če ta knjiga uniči to sliko sveta tudi v pozitivnem smislu, kako pripravljeni so ljudje, da se spremenijo in razvijejo skupaj s tem, kako se sodobni svet spreminja in razvija.
Zato je ukrajinska kultura do neke mere izmikajoč, tako kot Skovoroda, večkrat spremenila jezik svojega izražanja in je pogosto imela več kot en jezik, v katerem se je izvajala. Če govorimo o ukrajinščini Baroka, torej naši avtorji ne pišejo deset različnih jezikov v tem času? Predvsem je zelo pomembna plast polemična literatura. Polemična literatura ne poteka le o pravi ideologiji, ampak tudi, kot zdaj razumemo, o politični izbiri in o kulturni prihodnosti te skupnosti, ki v tem trenutku še nima držovnosti, ampak ima vse svoje predrobne podatke.
In če na primer govorimo o položaju pozno devetnajstega stoletja, potem hruševski tukaj v Lvivu (rojen v regiji Kholm, vendar je odšel v Ruskem cesarstvu), naredi ta ogromen projekt, ki ga lahko štejemo za literarni projekt – “Zgodovina Ukrajine-Rusa”. Hruševski postane prvi človek, ki je najprej napisal zgodovino naroda, nato pa je postal prvi predsednik samostojne države tega naroda. In obstaja naša zamera nad zgodovino dvajsetega stoletja, kar je Timothy Snyder nekoč zanimivo dejal – da Ukrajinci niso bili nič manj pogumni, da so prelili nič manj krvi kot Čehi kot Poljaki, vendar niso mogli utrditi svoje neodvisnosti… In ta medregnum, ta medwarni čas, je zelo prispeval k baltskih državam.
Postal je temelj.
Razumemo, da se je njihova neodvisnost zelo hitro izboljšala in šla v napačno smer. Verjetno ne vi ne jaz ne bi želeli živeti v državah, ki so bile Estonija ali Latvija leta 1936 ali 1937. Pravzaprav je bil majhen otok demokracije, ki je ostal na tem zemljevidu, Češkoslovaška. Češkoslovaška Masaryk, ki je bila dopisnik Ivana Franka, s kom sta se pogovarjala o političnih idejah. Franco je bil nekaj let mlajši, verjetno bi politično utelešal tudi, kot so to storili njegovi nekoliko mlajši kolegi. In Masaryk je bil pol Slovak porekla, in dejstvo, da sta bili Češka in Slovaška pod isto kupolo, jim morda tudi ne bi dal končnega popravka.
Toda prišel je čas, Vaclav Havel je postal predsednik Češkoslovaške republike in dovolil je civilizirano ločitev. Gotovo je imel zagrenjenost, saj se mu je zdelo, da so storili vse, da bi zagotovili, da so Čehi živeli s Slovaki v skupnem domu. Toda evropski okvir, okvir EU, za ki sta ga nato zaprosila, je postal kraj, kjer sta se ponovno srečala. Tako Čehi, ki so malo pogledali Slovake od zgoraj, kot Slovaki, ki so izkoristili priložnost leta 1968, kar vam bodo Čehi z grenkoto povedali – kajti ko so čehe odstranili z vseh položajev, so slovaki prišli na ta položaj in zaradi tega pogledali v oči češkim sodelavcem s sovjetskim represivnim režimom. Torej, ti dve skupnosti sta se razhajale, zdaj pa ni odprte rane ali soočenja med njima. Odnosi med Madžari in Slovaki so starejši kot med Čehi in Slovaki.
Torej, če razmišljamo o temeljni možnosti takšne geste, potem je to mogoče. Ampak za to moraš veliko delati. Še vedno menim, da to ni naloga ukrajinske družbe, ki zdaj krvavi in ki je donator za toliko projektov – biti donator za “nadležne Ruse” ali “dobre Beloruse”. Sami morajo skrbeti za svojo državo, zanje ne more nihče narediti te naloge. Tako kot nihče ni mogel narediti ukrajinske naloge za nas.
In če rečemo, da so kultura, država in politika integralne stvari? Spet, ko govorimo o svetu – navsezadnje, v svetu berejo Dostojevskega, Tolstoja, občudujemo rusko kulturo. Kaj je razlog za to? Na eni strani govorimo o poti izolacij, ki so jo pridigale ruske kulturne osebnosti, po drugi strani pa v Ameriki berejo Dostojevskega. Kaj je to – denar cesarstva ali nekakšna slepota sveta?
Tu je veliko dejavnikov. Mislim, da je to v veliki meri velik eksperiment, ki se dogaja že več desetletij. In rad bi vas spomnil, da so bili oddelki za slovanske študije (pogosto v obliki Oddelka za ruske študije) ustanovljeni v zahodni Evropi in Severni Ameriki ne tako dolgo nazaj.
Zanimanje za vzhod Evrope bolj ali manj sovpada z dobo romantizma, to je prav čas, ko zahodna civilizacija začne odkrivati svojo drugo. In v zvezi s tem je več eksotičnih držav – kot je Perzija (sodobni Iran), in je vmesna razdalja, kot je Kavkaz, in menda ni zelo oddaljenih, s katerimi mejiš, ampak o katerih zelo malo veš in razumeš.
In nekje ravno v generaciji Tarasa Shevchenka v Zahodni akademiji je galaksija folkloristov, raziskovalcev, ki vidijo, da se folklora v njihovih prestolnicah, državah kulturnega ustanavljanja lika, emaskulira, in dlje na vzhodu, bolj zanimiva in zanimiva. In pripovedujejo več pravljic, pojejo posebne pesmi, ter celo paleto koledarskega in obrednega leta, ki jo je mogoče raziskati v resničnih ritualih, živih obredih.
Poleg tega obstajajo na primer zgodovinske dume, ki jih je Mihail Maksimovič, prvi rektor Kijevske univerze, zbral vse življenje in objavil prvih nekaj tonev. Ambiciozno pisanje na naslovnici, da bo “Sobranie” 5 tisoč pesmi. Nikoli teh 5 tisoč ni bilo potrjenih, vendar jih je bilo še vedno veliko. In kar je najpomembnejše, bila je zgodovina v ustni dimenziji.
V državi semni, od ljudi, od koder je bila odvzeta raven njegove izobrazbe, pisanja in razsvetljenosti. Ker je bila z šlemom v Ruskem cesarstvu z uničenjem kozakovih pravic in svoboščin vsaka naslednji rod manj dinamična, bila je prisiljena sprejeti usodo in ne sprejemati odločitev o sebi in svoji prihodnosti. Kljub temu so bile te pesmi prenešene in Shevchenko je v veliki meri produkt takšnega izobraževanja. Ker govori o svojem dedku, ki se je še spominjal Kozakov in ki mu je pel te misli in ta ukrajinski ep. In v teh pesmih je bilo videno, da smo sposobni podvajati, da se dobro utrdimo, da gonimo sovražnika. In da je na splošno ukrajinska civilizacija zelo močna stvar. Morda je zdaj zasužnjena, zasužnjena, vendar to ni bilo vedno tako in očitno ne bo vedno tako.
Na splošno je raziskovalce folklore fasciniralo dejstvo, da politični zemljevidi ne sovražijo etničnih in kulturnih zemljevidov Evrope, da obstaja mozaik in da je zelo zanimiv. Govorili so o stikih, kontrastu in konfliktu kultur. Stik vodi do tega, kar primerjate, drugega bolje razumete in bolje razumete sebe. Nasprotno – v tem, kar smo drugačni, vidite pa tudi priložnosti za sodelovanje, za medsebojno okrepitev. Najslabše od vsega, ko to vodi do polarizacije in konflikta. A celo konflikt se lahko reši produktivno. Ker je bila ideja dialoga izdelana v kulturi. To pomeni, da ne govorijo vsi hkrati in nihče nikogar ne razume ali sliši. Ti povej svoje, zdaj pa poslušaj, kar ti jaz rečem. Zdaj pa prilagodi, kar si prej mislil mojim besedam in mojim izkušnjam. In zdaj ti bom še enkrat odgovoril. In vse to v običajnih okoliščinah je trajalo stoletja.
Nihče se ni prepiral, če je kraljica Bona prinesla nekaj zelišč iz Italije, potem so poljske jedi iz tega postale slabše. Ne, bolje jim je bilo. In zelo pogosto sprejemamo tuje elemente. Če se vprašate, tradicionalno ukrajinsko vezenje – kakšno vezenje je to? To je navzkrižno zašivljenje ali glajenje s svilenimi niti. Od kod je prišla ta svila? Iz Irana. Od kod ta tkanina? Iz Turčije. Križ kot tehnika vezenja, kje je bil izumil? Na ozemlju moderne Nemčije. Toda vse to skupaj je osnova našega kulturnega kodeksa.
In kaj je ruska kultura dala pozitivni ukrajinski? Če jo pogledamo v zgodovinski retrospektivi?
Veš, tam je tema, ki je očitno že veliko raziskav, ampak to bo zahtevalo, da se sveže pogled na še stare, arhivske vire v novem krogu.
Ko je bilo rusko cesarstvo ustrezno reformizirano iz moskovskega kraljestva in postalo cesarstvo, je res, da so bile ukrajinske elite povabljene k soukrepti. In res je, da so ukrajinske profesorje iz Kijev in ne samo, da so bili odvzeti (včasih pod pritiskom, in včasih tudi po lastni svobodni voljo) in to se je zgodilo v več generacijah. In očitno so v tem času verjeli, da imajo to vizijo, da s pomočjo gradnje tega novega ruskega imperija hkrati pomagajo pri reformi tega, svojega severnega soseda. In ker bo razmerje Male in Velike Grčije – ta manjši del ortodoksne rutenski civilizacije vplival na to večjo – in skupaj jim bo vse koristilo.
Načeloma imate v Kotliarevskem Aeneidu odmeve vsega tega, saj govori o tem, da je bila ustanovljena nova država, potem ko je bila Troja uničena. Ukrajina je bila uničena kot Troja, in ta nenavadni kulturni mit je šel iz generacije v generacijo ukrajinskih elit.
Zato se je izkazalo, da je Ruski imperij dal določene možnosti Ukrajincem, da se oblikujejo v velike ambicije. Zdaj je vprašanje: ali bi morali imeti vsi takšne ambicije in ali so metode, s katerimi so bile te ambicije utelešene, primerne za Ukrajince? Že dejstvo, da se je Ivan Mazepa odločil, da bo v bitki za Poltavo nasprotoval Petru in prevzel novega zaveznika Karla XII., kaže, da so tako geopolitično, civilizacijsko, kulturno, ukrajinska kot ruska kultura nato vstopile v ogromen nerešeni konflikt. Zelo podobno je, preden so vstopili v konflikt, šli globlje in globlje po oblikovanju Sovjetske zveze, kar je Ukrajini dalo priložnost na njenih mejah, kar je bilo takrat, (Galicija takrat ni spadala tja) za oblikovanje ukrajinske SSR.
Ukrainizacija, 1920-ta.
Lahko rečemo: ni bilo ničesar, izgubili smo državno konkurenco. Izgubili smo jih, res je. Imamo pa priložnost zgraditi novo prestolnico – Kartuv, nove državne strukture, novo birokracijo, nove učitelje, učitelje, učitelje. Končno, da bi odpravili nepismeno.
To je grozna zgodba, o njej vedno povem s tem, da si srce pomažem s krvjo. Da je bil Aleksander Dovzhenko prvi pismen, potem ko so bili njegovi starši nepismeni. Toda njegov dedek, vsaj eden od štirih, je bil pismen. Vendar pa je mati postopoma sežigala knjige, ki jih je prebral njen dedek. Z njimi je prižgala peč, ni razumela, zakaj bi te knjige sploh obdržala v hiši, če jih niso uporabljali, čeprav se je zdelo, da so zelo drage, a katera od njihx korist…
In to je zelo zapleteno, a pomembno vprašanje, da se je celotna ukrajinska renesansa, ki jo zdaj poznamo kot usmrčen oživljanje 20. let, dogajala na račun odprtih prehodov, socialnih dvigal, ki so dala vojno, revolucijo, še eno revolucijo in več let ukrajinizacije, ali navijanja, kot so se takrat imenovala. To pomeni, da ti ljudje ne bi prejeli tako dobre izobrazbe, nikoli ne bi imeli dostopa do tako dobrih virov. Khvylovy je upravljal velike proračune. Pylypenko, vodja PLOW, je upravljal velike proračune. Ne vem, kako naj razložim, ljudje, ki pogosto niso imeli kaj obleči, kaj obleči, so objavili svoje prve knjige z 10.000 izvodi, nato 20.000 izvodov. V Kharkivu je bilo objavljenih veliko volumov Vynnychenka in Lesya Ukrainka.
Vidimo, da ne le klasike devetnajstega stoletja, ampak ta nedavna klasika, ki še ni bila v celoti priznana kot klasika, je v prvih letih sovjetske moči canonizirana. To ni prvič, da oblasti začenjajo dodeleti posebne proračune za kulturo. Niso imeli UCF-ja. Ampak Khvylovyja smatram za človeka, ki je vreden voditi takratni UCF. Ali takratni Ukrajinski inštitut. Ker vprašanja, ki so si jih zastavljali, in ta ambicija gradnje države, in kultura duha – so jo imeli. In to moraš videti!
Če se spomnimo ukrajinskega futurizma – našim sosedom se ni zgodilo nič podobnega, je to tisti neverjetni trenutek konic vasi in mesta. Tukaj imate Alexandro Exter in Lysytsky, in tudi Malevich s svojim hiper-eksperimenti. Pridejo pa v artel, ki je v vasi, in tam je umetnica Anna Dog, o kateri se zdaj malo ljudi spominja in ve. In potem bi malo ljudi vedelo njeno ime, verjetno, njeni stari starši so bili serfs.
Je pa vezenica, zelo nadarjena, prinašajo ji skice popolnoma ne standardnega vzorca – nobenega od tistih tradicionalnih elementov in vzorcev, ki se jih je naučila vezeti že od otroštva. In gleda, kako se to dela – aha, izvlečejo barvo, aha, zanimajo jih geometrijske oblike. Čista barva. Asimetrija je možna. In začne eksperimentirati – ne samo zato, da bi priširala tisto, kar ji je prineslo, ampak ta novi eksperiment dodaja tudi bolj tradicionalnim stvarem, ki jih počne. In v 1926-1929 je bilo njeno ročno izdelano delo razstavljano v najboljših salonih v Parizu, Berlinu, Londonu in tako naprej.
A po tem – ves ta futurizem je bil uničen, ljudje, ki so bili njegovi nosilci, so bili ustreljeni ali kako drugače potisnjeni. Anna Dogko je bila izganana v zaledje Rusije, tam je delala v določenem artelu, o njej pa ne vemo več ničesar. In to kaže, da niso potrebna samo posamezna enota avtorjev v kulturi, temveč njihovo povezovanje, njihove razprave in pozitivna konkurenca. In potrebno je, da obstaja odprtost, poroznost kulture. To počnemo, ne da bi se pogledali v popek, pokažemo svetu – poglej, imamo to, imamo še enega, te zanima? In še vedno imamo to, in potem se sinhroniziramo s svetom, in s sinhronizacijo s svetom, lahko ponudimo nekaj.
In kaj storiti s tistimi kulturnimi osebnostmi sovjetskega obdobja, ki so preživele ugasnjeno renesanso? Kako zdraviti Semenko, Khvylovy ali Kurbas, razumemo. In kako ravnati z Bazhanom ali Rylskyjem? To pravim pred tem valom preimenovanja v Kijevu, kjer so se slišali glasovi za odstranitev Bazhana in Rylskyja iz javnega prostora – pravijo, da sta sodelovala s sovjetskimi oblastmi. Toda svet vidimo v črno-beli barvi. Kako res je to?
Postavljate vprašanja, na ki jih ni mogoče odgovoriti z eno samo besedo ali enim stavkom. Zelo zapletena vprašanja. Vendar ne more biti niti enega pravilnega odgovora za vse čase. Rekel bi o našem sedanjem napetem. Kaj bomo storili z ljudmi, ki so ostali na zasedenih ozemljih Khersona, Sumy, v oddaljenih vaseh Kharkiv?
Težko vprašanje, ker smo vsi videli posnetek iz Lysychanska.
Veliko je mešanih. Vendar želim povedati eno stvar zelo trdno: dejstvo, da sta Bazhan ali Tychyna preživela represijo, ni pomenilo, da sta bila največji sodelavki. Bili so še drugi – tisti, ki so večkrat posmovljali, ki so se zelo trudili, da bi ustregli Stalinu, in še vedno padli v nesočudnost z njim.
Spomnimo se, da je bila posebnost stalinističnega represivnega stroja ta, da so nekateri ustrelili drugega neželenega, tiste prve pa so drugi ustrelili, tiste tretje pa je že skrbelo, ko so videli, kaj se je zgodilo s prvim in drugim, da bodo naslednji. Imenovali so ga “dyerzhat v yezh rokavicah.” Obstajal je celo določen dušni komisar Jezhov, ki se je ukvarjal s temi represijami.
Tudi v Stalinovih notranjih krogih, tudi v visokih ešelonih komunistične moči, so bili nenehni valovi nasilja, spirala nasilja, ki je zadevalo ljudi, ki naj bi bili zvesti sistemu. Kdo je tekmoval, kateri od njih je bolj zvest. In ko pomislimo na talent Tychyne ali Bazhana, Rylskyja, moramo reči, da v ukrajinski kulturi pomenijo, da obstajajo besedila in projekti, za katere bi morali biti Hvaležen.
Zaželeno, na primer, zahvaljujem se za ukrajinsko sovjetsko enciklopedijo. Ja, to je sovjetska enciklopedija, ampak ukrajinska. Pred Googlom, pred internetom, je bil to prvi vir, kjer je bilo mogoče pridobiti vsaj nekaj znanja, kako velika je bila ta ukrajinska civilizacija v mnogih stoletjih, da ima tako izseljenski delec kot celinski. In da je bil ta celinski delež uničen, lahko vidite vsaj, kakšna leta življenja so v biografijah teh ljudi. In včasih so ta leta življenja ponarejena. Na primer, Agathangel Krymsky ima ponarejena datum smrti. Ali drugih ljudi… Poskušali so ne pokazati, da so vse ustrelili leta 1937. Čeprav so v času streljanja verjeli, da je to 20. obletnica oktobrske revolucije. Potem pa se je ta linija začela zamegliti, da ljudje ne bi postavljali razumnih vprašanj.
In če pomislimo, kaj Bazhan naredi jeziku, je to eden najtanjših, najbolj izčiščenih, najglobljih ukrajinskih pesnikov. Če pomislimo na Domontoviča, ki je bil najverjetneje agent dveh ali morda treh obveščevalnih služb, potem, spet, preberite njegovo prozo, njegove eseje – in videli boste, da takšen mislilec – tako sintetičen, tako provokativen, tako navdihen že dolgo ni bil.
Imam vprašanje: če bi bili v celinski Ukrajini popolnoma vsi uničeni med letoma 1929 in 1937, bi bilo mogoče šestdesete? Ker vemo, da so preživeli, vključno z nevretenčarjem Tychyno, prikrili tiste, ki so prišli. Obstaja taka ustna legenda, nisem videl njene potrditve v pisni obliki, vendar sem jo slišal od enega človeka, ki meni, da je iz šestdesetih: da je Tychyna na enem od sestankov Zveze pisateljev, kjer so želeli razširiti to novo generacijo v ukrajinski kulturi, dejal, da je naša hrbtenica zlomljena, vendar jim ne bomo dali.
Ne vem, o čem bi se še radi pogovarjali. Jasno je, da imajo vsi besedila, iz katerih bi se oddali. In nihče nas ne sili, da bi jih prispevali v šolski ali univerzitetni učni načrt. In to je žal velik kompromis z vestjo in žal nekomu drugemu pokaže. Ko sem prebral biografijo Vasila Stusa, ki je napisal lepo knjigo o Tychyni, »Vnebohod k Kalvariji slave«, sem si mislil o naslednjem: podrobno in osebno poznam Tychyno kot osebo, saj ga je še vedno našel, vedoč za svoje napačne odločitve, je Stus uspel izvleči prave zaključke. In če bi bila sploh zaprta stran, če Stus sploh ni vedel ničesar o tem, nisem prepričan, če bi pridobil to moč, to moč (ker je bil takrat Stus zelo mlad, podiplomski študent) dati odlog sovjetskemu represivnem stroju.
Pogosto poskušamo na silo odtrgati vezenje od nekoga, ampak tudi na silo obleči predvsem takšne kulturne osebnosti, kot so Čehov, Čajkovski. Seznam gre naprej. To se pogosto čudno prepira – klan Galebov in podobno. V koli meri moramo tekmovati s imperijem za te številke? Ne govorim o Gogolu, ampak o drugačni zgodbi. Tukaj pa je pogojni Čehov, Čajkovski, ki se ni opredelil kot Ukrajinec?
Vidite, delitev lastnine med imperijem in nekdanjimi kolonijami je zelo zapletena, predvsem kulturna lastnina. Še posebej, ker je bilo veliko ukradenih in primernih. To vam bodo povedali likovni kritiki o umetniški in vizualni umetnosti, glasbeniki pa o glasbi, zlasti o cerkveni glasbi, strokovnjaki za biologijo – o teologiji, strokovnjaki za oblikovanje ukrajinske šole – o šolanju itd.
Če pa pomislite na leto 2072, 50 let od zdaj naprej, mislim, da ne bo težav videti elementov skupne dediščine v Čajkovskem ali Čehovu. Zakaj? Zdaj ti bom razložil. Veliko čajkovskega navdiha je povezano z ukrajinsko folkloro, tudi z ukrajinsko zemljo, saj je njegova družina imela mesto v osrednjem ali osrednjem delu Ukrajine. Tako bomo iz njegovih pisem, iz pričevanj njegovih sodobnikov videli, kako navdihnil je prišel iz Ukrajine, ki jo je nato imenoval Mala Rusija, koliko je doživel, premišIjal, ustvaril med njegovim kratkim umikom, večinoma poleti, na jugu, kot je bilo takrat verjeti, Rusko cesarstvo.
Določene elemente občutljivosti, občutljivosti, o katerih smo začeli govoriti že na samem začetku, bomo videli v Čajkovskem. Kordocentričnost. Videli bomo, da ga je zanimala dediščina Skovorode, takšne teme, ki jih zdaj imenujemo ekološka – o sožitju človeka in narave, o iskanju harmonije. Ker dobra glasba govori o iskanju harmonije, tudi ko je narejena iz disharmonije ali tam pesmi zrastejo iz smeti.
V zvezi s tem bi rad verjel, da je Čajkovski tako povezan z ukrajinsko kulturo, z ukrajinsko mentaliteto. Vendar to ne bo samo dokazalo, to so zapletene zadeve, vendar tega ni treba ostro zanikati. Če v njem najdemo lastna pričevanja ali pričevanja njegovih dobrih prijateljev, da je povezan z Ukrajino, potem tega ni treba zanikati.
Toda obenem, ČajkovJe to jasen cesarski simbol?
Premislimo o tem, kaj je bilo narejeno Čajkovskemu po njegovi smrti in tudi po pogojni smrti Ruskega cesarstva. Mislili smo, da je umrla, in se je zelo dobro reinkarnirala.
Čajkovskega niso uporabljali le kot mehko moč, ampak tudi kot tako popolnoma trdno orožje. Zakaj? Ker so tista čajkovska tekmovanja, tisti čajkovski baleti, ki so bili ugasnjeni na najboljših baletnih in opernih odrih na svetu, vsi ustvarili avro neverjetnega genija okoli canona ruske kulture devetnajstega stoletja. “Zlata doba”! Tudi v njih po tem je bila “Srebrna doba”.
Če pa pogledate, kako ruska kultura šteje, potem po zlati dobi – srebrni, po srebrni dobi – ne pravijo bakra, ampak se je nekaj dogajalo že prej. In potem iste represije, kot jih imamo mi – rusko kulturo je ustrelil tudi Stalin in tudi uničil skoraj do tal in odšel z učinkom požgane zemlje.
Sami čutijo to regresijo in zato moramo Le pomagati Rusom mirno, kritično, včasih celo ironično ponovno prebrati, ponovno poslušati svoje klasike – in razumeti, da ni nič bolj klasičnega in trpežnega kot v drugih kulturnih obdob. Če so minila stoletja in po tem so se zgodile take stvari, ki jih žal ne moremo odpustiti (in nihče nas sploh ni prosil za odpuščanje), potem ni nič presenetljivega, da so nekateri nemški komponi nehali nastopati po drugi svetovni vojni, saj so posredno po analogiji imeli rojstni znak.
Enako se je zgodilo mnogim pisateljem. In to ni lahko vprašanje – kdo bo ostal na zahtevo, kdo bo ostal bolj ali manj čist v tem ruskem canonu. In ko glasno in v vseh smereh rečejo, da ni vsa ruska kultura cesarska, ni vse zasičeno s takimi čustvi, kot je Nobelov nagrajenec Brodsky, v svoji pesmi “Za neodvisnost Ukrajine”… Ja, res je. So pa brali tiste pisce in ali so jih prepoznali kot osrednje in najpomembnejše in najbolj zaželene, ki so povedali o najbolj strašnih poškodbah in največjem ukoru ruske kulture? Veliko jih je bilo z židovskimi priimki. Kako se ruska kultura zdaj odšteje od dediščine teh ljudi?
Pravzaprav je Oksana Zabuzhko to zelo dobro očrtala v naslovu njenega eseja “Kako brati rusko literaturo po Bucha”. Očitno nam ni treba razlagati, kako brati in na splošno, ali zdaj prebrati rusko literaturo. Toda ta esej je bil namenjen predvsem Zahodu. Zdaj govorimo o odpovedi ruske kulture, književnosti, resnično bi radi, da bi bila popolna. Je sploh mogoče ukiniti kulturo?
Za kaj je kultura? Da ljudje ne izgubijo človeške oblike. Izkazalo se je, da se lahko izgubi, da je koža človeštva zelo tanka. Po drugi strani pa zdaj vidimo, kako si živali pomagajo v teh groznih okoliščinah popolne vojne. Dva psa pokrivata mačko, ki je pravkar rodila muce. Nekdo potegne ranjeno ptico v zalivanje. To je, v naravi, vrsta pomaga vrsti, čeprav so konkurenčne v drugih okoliščinah. In ljudje to zdaj počnejo za druge ljudi!
Pravzaprav Rusija ni v vojni z našo vojsko, bori se predvsem z našimi civilisti. Še vedno je to naredila najbolje. Spomnimo se holodomorja – ljudje so bili neoboroženi. Ko se jim je uspelo upreti z vilami, s sekirami, skoraj tako kot v Koliyivshchyni, je bilo očitno, da je vojska prišla z orožjem in jih ustrelila. Vemo, da je bilo zabeleženih več kot 5000 takšnih nemirov.
Enako se govori o Judih, da so trpeli in bili ujeti sami. Ne. Sprva so verjeli, da jih bodo odpeljali na boljša mesta, da je to prekleto vprašanje, ki so ga nenehno izprašale – da jih je tu preveč ali da so tujci, bo končno minilo. In vemo, da so ljudje nosili zimske stvari s njiju v Babyn Yar, ker so mislili: ja, prestavljeni smo v osrednji Sibiriji, zato moramo, čeprav je zgodnja jesen, imeti topla oblačila. To je bila določena blodnja, iluzija.
Mislim, da je ruska televizija naredila podobno iluzijo mnogim našim državljanom. In zelo težko je kriviti ljudi, še posebej, ko pomislimo na generacijske razhaje. Ko so ljudje vajeni tega videti, so navajeni živeti tako. Ko se jima med življenjem ni zgodilo nič slabega iz ruske kulture ali pa so hoteli verjeti, da se ni nič zgodilo.
In zdaj vidimo, da Vilkul uvaja brezplačne tečaje ukrajinskega jezika v Kryvyi Rih! Da bodo župani, kot je župan Karkiva ali župan Odese, uvedli preimenovanost ulic in končno odstranili strašne spomenike, ki se jih nismo mogli znebiti, in nehali obtoževanje Ševelova za kolaboracijo! Res?! Žal mi je, da sem ironičen, grenka ironija je.
Potrebovali smo tako noro nasilje, potrebovali smo tako reinkarnacijo absolutnega zla na ruski strani, da smo lahko videli, da so kulturne meje pomembne, da obstaja kulturna fronta. Obstajala je pred to veliko vojno in obstajala bo tudi po tej vojni.
In tukaj mi je pomemben poudarek, ki bi ga rad dal. Moji učenci so rekli: v športu, če se nasprotnik ne pojavi, mu je pripisan tehnični poraz. In tako mislim, da na teh odličnih svetovnih odru Ukrajinci ne bi smeli biti samo, ampak bi morali biti. Dati moramo svojo razlago, sporočila. Govoriti moramo o bogastvu, globini naše kulture. Pokazati moramo nova pričevanja, naše nove dosežke. Ker so in bodo še vedno. Imamo pa pravico, kot ljudje, ki so prizadeti, in kot ljudje, ki trenutno krvavijo, povedati, da ne moremo sedeti za isto mizo in biti na istem odru s predstavniki te kulture. Uvolte.
Lahko v tem primeru govorimo o vojni kultur? Dialog je morda kasneje, ja, ampak gre za vojno kultur – ukrajinske in ruske ali evropske in nekatere druge, ki jo po personificirajo rusi?
Ne bi temu rekel vojna, ker kultura ni bila ustvarjena za pobijanje, silo, zavlačetev. No, to ni tisto, za kar je bil ustvarjen, to ni tisto, kar je, vendar bi lahko temu rekel učinkovito soočenje.
In v tem kontekstu ne bom pozabil, da je Stus napisal “in v smrti se bom obrnil v življenje s svojim poboženim in zlim obrazom.” Imel je vse razloge, da je bil zelo zagrenjen, imel je vse razloge, da je kričal prekletstvo in trpel do zadnjega na način, da je le malo Ukrajincev tudi v tej vojni. In njegovi mučilci, kaznovalci prepričani: nihče ne ve za vas, ne bo sledu o vas, vse vaše knjige bodo uničene, niti en rokopis vaš ne bo izpuščen… In tudi brez gotovosti, ker Stus ni bil prepričan, da se bo nekaj slišalo o njegovem življenju, o njegovem mučenišču in ustvarjalnem dosežku, je živel to življenje tako, kot je živel. Zame je to verjetno le nedosegljiv primer.
Toda vedno sem govoril študentom: nočem, da imaš takšen test, nočem, da Stusov primer postane tvoja rutina, tvoja realnost.
Vendar vem eno: med evropskim povezovanjem v XXI stoletju smo veliko govorili o evropskih vrednotah. Verjetno pa niste slišali ničesar o evropskih vrlinah. In ko me vprašajo, kaj lahko Ukrajina da svetu, kako je lahko naša ukrajinska pripoved tako kul, da bodo vsi razumeli: brez Ukrajine bo Evropa nepopolna. Brez Ukrajine, zahodne civilizacije se zahodna demokracija ne bo popolnoma uprela.
To je tak preizkus XXI stoletja, kjer ukrajinci igrajo vodilno vlogo. Ja, mi igramo vodilno vlogo. Nismo prosili za to vodilno vlogo in ne bomo postali junaki. Še posebej, ker bodo Habermas ali drugi napisali, da živimo v post-herojskih časih. Izkazalo se je tako: ta zgodba, ki se odvija pred našimi očmi, nam kaže, da se lahko določena doba zaradi udobja zaradi civilizacijskih in informacijskih dosežkov smatra za postjunaško. In potem obstaja tako očiten problem, ki ga ni mogoče rešiti niti s tehnologijo, niti z visokotehnološkim orožjem, ali z gospodarskimi vzvodi, ali s kulturnimi, ali z drugimi.
In vedno manj je junakov.
In potem pride eno zelo pomembno vprašanje: na čem temeljijo vrednote? Kar je dragoceno, je tisto, za kar ste pripravljene plačati ceno. Toda ta cena ni vedno račun iz vaše denarnice ali klic iz vašega elektronskega računa. In če gre za vaše zdravje, varnost, če gre za vaša naporna prizadevanja, ko gre za vaše življenje, za življenja vaših otrok, kaj ste pripravljeni pokazati potem?
In to so vprašali naši klasiki. Spomnim se tega vprašanja med mnogimi ukrajinskimi pisatelji. Taras Shevchenko o tem že pravi: “Kaj si? Ali vpijete, da vas Bog ni prisilil, da neresnico ubogate? In ti se nagajaš, kot si bil.” Te besede zdaj niso usmerjene k bratom, slepim Grkom Ukrajincev. Usmerjeni so proti bratom slepih onkraj naših zahodnih meja. In tisti, ki so imeli cepivo proti tako brutalnemu in pervazivnemu nasilju, ostajajo vidni. Čehi, Slovaki, Poljak, Litvanci, Latvijci, Estonci. Tam so že bili in vedo, da so, bog ne daj, naslednji za nami in da se ne bodo upreli.
Zato se izkaže, da je to zelo pomembna stvar – zdaj cenimo vrline. In te vrline niso nekaj, kar leti v zraku. Vrline so vsemu. Če razmišljamo o tem – povezan je tudi s krščanskim pogledom na svet, v Aristotelu pa v njegovi »Nicomacheanski etiki« velik pogovor govori o vrlinah. Po drugih interpretacijah jih imenuje devetkrat – 12. Pravi pa, da je vrlina nekaj, kar leži na sredini. To je najpomembnejše, da se ne prikneš ne brezni ne drugemu. Recimo, da je pogum vrlina. Toda razmnoževanje in noro tveganje brez razloga ni vrlina. Pa tudi strahopetec.
In Ukrajinci zdaj… Smo na zelo težak način, vendar smo prišli do tega črnogorskega grebena vrlin. In utelešamo jih. Morda ne posebej mene v tem trenutku, Toda veliko mojih znank. Občudujem svoje prijatelje, občudujem tujce – tiste, katerih imen prej morda še nisem slišal. In zdaj mislim: um… Ljudje blizu mene lahko, ampak kaj lahko jaz? Kakšen si? In zdi se mi, da namesto spirale nasilja pri nas odvržejo spiralo poguma, spiralo nove neustrašnosti. Tudi, morda, ker si želimo naših vnukov in praunukov pri nas za dolgo časa.
In vemo, da če boste morali trpeti za to zdaj, to je cena vredna plačati. In če moramo umreti za to, potem mnogi od nas morda niso pripravljeni na to, ampak oni bodo umrli. In nobenega večjega testa ni mogoče dati. Ker predsedniki sveta zdaj zelenskega gledajo s takšnim navdušenjem, ne zato, ker bi se nenadoma zaljubili vanj, ampak zato, ker so se vprašali: kaj, če bi se to zgodilo meni, moji državi, kaj bi storil? Najpomembnejše pa je, kaj bi naredili moji ljudje? In zdaj si predstavljam…
Nekoč sem to napisal v neki pesmi, da smo nosilec energije. Imate lahko odlične rezerve zlata, nafte (črnega zlata), plina, nekaj drugega, če pa nimaš nosilca energije, potem boš z vsem tem nekaj naredil.
Pravzaprav, kaj se je zgodilo in kaj se je zgodilo: naši sosedje so zaspale svojo državo. Morali so tvegati na določenih točkah, morali so podarijati. Odločili so se, da se ne splača. Evropske vrednote pa so jim povedale, da se ne splača. In v prvih letih vojne, ki se je začela za nas leta 2014 (soočenje, seveda, prej, vendar oboroženi spopad leta 2014), so mnogi moji nemški prijatelji rekli – no, zakaj jim ne daš teh dežel?
Še vedno se je slišalo.
To so zelo pomembne točke in pojasnili smo jim. Tudi mi moramo pridobiti potrpljenje. Potrpljenje je vrlina, mimogrede. Pogovoriti se moramo in odgovoriti na vprašanja, podrobno razložiti. In ko ni povsem jasno – ponovno prevesti. Ker prevajalska prizadevanja niso samo prevod iz drugega jezika, gre za prevod iz izkušenj v izkušnje. In moja lepa študentka drugega letnika mi je napisala iz Dresdna: Ga. Irino, ne boste verjeli, najlažje je bilo pomagati našim beguncem utrditi babice, ki so starejše od 80 let. Ker so bili otroci, ko je sovjetska vojska vstopila v Nemčijo, razumejo vse.
Zdaj se veliko govori o tem, koga bi morala ukrajinska literatura roditi po vojni, kako bomo razumeli vojno. Remarque je pogosto naveden kot primer. Je Remarque tisti, ki ga bomo potrebovali po zmagi v tej vojni?
Veš, večja kot je poškodba, manj vemo, kako dolgo bo območje tišine trajalo. Na primer, po holodomorju dobre knjige o umilah niso takoj sledile. Tudi tam, kjer menda ni bilo zunanje cenzure in kjer ni bilo represije. In dati moramo čas in mir, še posebej po vojni ne bo časa in miru.
In nočem, da bi imeli tako ambicijo, da bomo pisali najboljše knjige o tej vojni. In kaj, če najboljše knjige o tej vojni pišejo tuji novinarji, ki skupaj z našimi novinarji sedijo v rovovih, če ne na nič, potem na prvi liniji? In kaj, če so jo napisali ljudje, ki so stali na strani poljske ali moldavske meje in sprejeli ešelone naših beguncev z otroki v času, ko ni bilo nič jasno in je bila katastrofa popolna?!
Katastrofa se je zganjala tako veliko, da se nihče ne more soočiti s tem. In so se s tem soocili, saj so ljudje na drugi strani meje lahko odprli ne le svoje denarnice, ne samo srca, ampak tudi vrata svojih domov, da bi poravnali popolne tujce. In kot je zanimivo povedala ena moja poljska prijateljica, je v prejšnjih 10-20 letih izraz na poljskem “moj ukrajinec” pomenil “gospa pred čiščenjem”, zdaj pa imajo mnoge moje vrstnice, ali mlajše od mene, tudi “moje ukrajinke” – in to je povsem drugače. Zanje je to prijatelj. To je oseba, ki jo občudujem, to je oseba, ki ji zdaj pomagam, ker mi pomaga njena država. Imam dom, ker nima doma začasno. Službo imam, ker ga začasno nima.
In zelo zanimivo je bilo ogledati predsednika Dudo, ki je v teh trenutkih ne le prišel v Ukrajino, še vedno zelo nevaren, ne samo, da je imel neverjeten govor v Verkhovni Radi, ampak je dejal, da je Poljska Ukrajini zagotovila globoko zadaj. In res je. Skupaj smo to lahko premagali, kajti če bi se meje zaprle 24. februarja, si ne morem predstavljati, do česa bi se spravili.
Ali bi se lahko naši bojevniki in bojevniki tam borili, če bi vedeli, da so tukaj njihovi sorodniki preprosto preko meja vsega, da nihče ne bo poskrbel zanje, da noben vir ne bo dovolj za to in evropa nas je izdala?! Andrzej Duda pa je rekel: Ukrajincev ne kličemo begunci, potem naši sosedje, potem naši prijatelji, potem naša družina. Tako so me učili, da so ljudje bratje, nekatere sestre. In če premislimo, se izkaže, da izvažamo vrline.
Uspelo nam je, da so podjetja, ki nas mejijo na zahodu, opravila izpit.Blaženost, poskušajo dati, preden so vsi poskušali vzeti. In celo EU je počilo po šnih, ker nekatere države niso želele upravljati s skupnim dobrom in so verjele, da so bile odločitve napačne in nesosnovne.
Mislim, da imamo vlogo v tej vojni. In verjamem, da se pomen Ukrajine ne bo zmanjšal, ampak se bo povečal šele po koncu te vojne. Sile našega sovražnika se topijo, vemo, da ukrajina zdaj zaostaja za 65 % svetovnega gospodarstva, to so naši zajci. Rusija predstavlja 1,5 % svetovnega gospodarstva. Na svetu še nikoli ni bilo take stvari, da bi se takšen delež lahko končal v korist tako manjšega igralca, ki se poleg tega tudi zmešanega terorista zmeša. Za 77 dnienzyve v Donbasu so napredovali tako, da so ujeli 0,3 % ukrajinskega ozemlja. S to hitrostjo nas bodo pojedli 22 let. Upam, da se bomo hitreje soocili.
Gospa Iryna, najlepša hvala za zanimive – ne le literarne, ampak tudi kulturne pogovore, konceptualne in polne različnih primerov in analogij.
Hvala za povabilo.
