Tukaj imamo “počitnice”: delovna skupina za posodabljanje vsebine učnih načrtov v tuji literaturi se je odločila, da bo iz šolskega kurikuluma vrgla dela ruskih in beloruskih pisateljev, tudi Vasilija Bykova. Zakaj? Ker beloruski. Ne ruski, beloruski!
Veste, če sem do tega časa imel pomisleke (in vedno dvomim v svoje mnenje – za vsak primer) o pravilnosti preganjanja dolgo mrtvih pisateljev za dejanja sodobnih politikov, so zdaj izginili. No, ker so mi nasprotniki rekli: glej, mogoče je bil Leo Tolstoy sam in dober fant, a še vedno nosi odtis ruskega imperializma in militarizma, zato škodljiv. S tem se nisem strinjal, vendar sem vseeno dvomil. In tukaj – Vasily Bykov! Kaj lahko ima tam: beloruski imperializem? Delovna skupina govori o “odsotnosti v okviru borilnega prava v sprejemnem kontekstu za preučevanje del ruskih in beloruskih pisateljev”, se opravičujem, in obstaja dojemajoč kontekst za preučevanje del ruskega cesarskega častnika za bojni red po imenu Kotliarevsky? Ali pa mogoče estrali boljševik z imenom Khvylyovy? Oba od teh znakov nista imela državljanstva svobodne Ukrajine, ampak sta imela državljanstvo Ruskega cesarstva in Rdeče Rusije/ZSSR, ki sta se borila za te državne formacije. Mogoče sem nekaj narobe razumela, a vseeno… Povejte to odkrito: lahko se borite za Rusijo, vendar vas bomo preučili, saj ste pisali v ukrajinščini. A Bykova ne bomo študirali, saj je pisal v beloruskem. Ta beloruski jezik je napadel Ukrajino! In duhovi ukrajinsko govorečega boljševika ga branijo.
Ne pretiravam. V mestu Lviv je Skrypnyk Street – aktivni udeleženec boljševiški udar, Čekist, borec proti Ukrajinski ljudske republike, zaveznik Lenin, konec koncev. Ampak nič mu ne grozi, ker je Ukrajinec, in celo Ukrajinec! Toda beloruski beloruski Bykov je odgovoren za vsak korak rusko govoreč privabitelj Lukašenko. Logika? Vendar logike ni.
Naj še enkrat ponovim: če bi dvomil o moji zavrnitvi preganjanja vseh Rusov, mrtvih, živih in nerojenih, potem so beloruski – najbolj ne-imperialistični in ne militaristični ljudje – temu “paketu” dodali še te dvome. Kolektivna odgovornost je zlo. Poleg tega Sami Ukrajinci ne marajo kolektivne odgovornosti: niti za judovske pogrome, niti za “Ukrep iztrebljevanja Polov”, niti za ubogljivo udeležbo v imperialističnih vojnah Rusije.
Belorusi so obtoženi, da niso preprečili napada s svojega ozemlja na sosednjo državo. Žal mi je, ampak zakaj Ukrajinci niso pokazali primera? Leta 1956 so lahko vsi prebivalci regije Lviv in Transkarpat blokirali ceste in sovjetski vojski preprečili invazijo na Madžarsko? Ali leta 1968 – v Češkoslovaško. Presenetljivo, zgodovina ni beležila takšnih manifestacij pomoči sosedom: Ukrajinci so poslušno zasedli neodvisne države, jasno v skladu z ukazi “očetov-poveljnikov”. V Afganistanu so se borili proti upornikom tam, borcem za svobodo. In spomeniki njihovim okupacijskih vojakov so bili postavili v vseh velikih in številnih majhnih mestih samostojne Ukrajine.
Zgodovinar Alexander Zinchenko je napisal jezno objavo, o kateri so Belorusi poraženci. “Belorusija po mnenju beloruskih samih ni kot država. Toda ali to odstranjuje odgovornost Belorusov, da so izgubili državo in se spremenili v sostorilca pri umorih Ukrajincev? Ne. Gre samo za to, da je sostorilec tudi zguba, ki ni bila zmožen braniti lastne subjektivnosti.” Iz nekega razloga gospod zgodovinar nikoli ni pozval Ukrajincev, naj se pokejajo pred Madžari ali Afganistanci. In tudi – pred Gruzijci. Poleg tega so se Ukrajinci spremenili v sostorilca morilcev Gruzijcev – po logiki g. Zgodovinarja – prav takrat, ko smo imeli subjektivnost…
Nazadnje, leta 2008, med ruskim napadom na Gruzijo, so ruske ladje odšle v vojno z ukrajinskega Krima. Takole je opisano eno od ruskih vojaških območij:
“Glede flotnih sil, ki se nahajajo na ozemlju Ukrajine, je po najbolj konservativnih ocenah, razen ladij, ki so v popravilu, 57,5 % skupnega števila bojnih enot BSF-ja šle v operacijo proti Tbilisiju. Tako je ob prihodu ladje in spremljevalne ladje na mejo gruzijskih teritorialnih voda Bilo je ve?e velikih sletišnih plovila “Yamal”, “Caesar Kunikov”, “Saratov”, malih anti-podmornicskih lada “Suzdalets”, “Alexandrovets”, “Muromets”, “Povarino”, “Kas” “Vitse-Admiral Zhukov”, “Turbinist”, “Poročnica Ilyin”, mali raketni projektil “Mirage”, raketni čolni RK-953, “Ivanovets”, RK-955, RK-952, izvidnica “Ekvator”, rescue ship “Epron”, more prevoz “General Ryabikov”, tegljači “Orion” in MB-31, pomorski tankerji “Iman” in “Koida”. Pod različnimi pretvezami je večina teh čolnov prispela sem vnaprej.vodnik, kar pomeni, da je ruska stran brez negovanja iluzij o prihajajočih vojaških spopadih s Tbilisiji vnaprej razvila scenarij za odprtje druge fronte v Abhaziji.
Se spomnite množičnih protestov Ukrajincev proti uporabi ukrajinskega ozemlja za napad na Gruzijo? Torej se ne spomnim. Po tem demokratično izvoljeni ukrajinski parlament ni hotel obsoditi napada Rusije na Gruzijo. Morilske ladje so se mirno vrnile v ukrajinska pristanišča. Nihče ni šel znebeti moči. Leto kasneje so Ukrajinci v drugi krog odpeljali dva Putinova partnerja, Tymošenka in Janukoviča. Precej demokratično. Rad bi poudaril, da Ukrajinci v svobodni, demokratični Ukrajini, kjer je mogoče na proteste brez dovoljenja, niso protestirali proti uporabi Ukrajine za napad na soseda. In zdaj so obtoženi neučinkovalnosti talcev lutkovne diktature Lukašenka.
Od prvih tednov vojne sem se srečal s poročili o poniževanju beloruskih državljanov s strani ukrajinskih mejnih stražarjev, policistov in uradnikov. In govorimo o mladih Belorusih, ki so pobegnili v bratsko Ukrajino samo iz tistega Lukašenka, ki je dovolil Putinu, da nas napade z ozemlja države pod njegovim nadzorom. Ponižujoče zasliševanje, ustrahovanje. En Beloruski, ki je imel tisti dan pomembno medicinsko operacijo, je bil namerno zadržan v oddelku, da ne bi imel časa. Zakaj? Ja, ker lahko. Nihče se ne bo zalotil za Beloruse. Nihče ne bo sprejel niti pritožbe od njih, ker so Belorusi. Idealna žrtev za sadiste v uniformah.
In tukaj je vredno povedati o vlogi, ki jo imajo Belorusi v mislih navadnega Ukrajinca. To je “mlajši brat”. Ja, ja, točno tako kot ruski šovinisti ravnajo z nami. Priznajmo si: ves ta čas smo ravnali pokroviteljsko z Belorusi, saj smo jih imeli za korak nižje od nas v razvoju. Hkrati nas je zganjalo, da imajo ravni, visokokakovostne ceste, urejeno krajino in višje zaslužke, zlasti v pokrajini. “Dobro opravljeno Batska, če bi branil tudi beloruski jezik, bi bilo sploh super,” sem to idejo prvič slišal v kijevskem uradu mladinske nacionalistične organizacije nekje tako leta 2003. Zavednost beloruskega “reda” je združila Ukrajince od luhanske regije do Transkarpatije. Obenem pa je nacionalni zavestni del ukrajinske družbe pričakoval Maidan od Belorusov. To so mlajši bratje? Torej morajo narediti tako kot mi!
Val sovraštva je povzročil izjave beloruskih opozicijskih politikov leta 2020 o “ne potrebujemo Maidana”. Popolnoma dobro razumem, zakaj so govorili o tem: velika večina Belorusov je v tem času maidan dojemala v okviru več sto pobitih, požganih središč prestolnice, pa tudi nadaljnje vojne proti Rusiji. A nas ni zanimala nobena domača politična logika! Potrebovali smo ubogega “mlajšega brata”, ki bi slepo sledil našim navodilom: zgradite šotorski kamp, zlivate bencin v steklenice, vržete ga na “mentees” – op! Uvlačevalec zbeži. Tako preprosto je! In nič, da v Ukrajini leta 2014 ni bilo diktature, da je v parlamentu močna opozicija, da je tretjina države dejansko imela opozicijske lokalne oblasti… Zavedli smo škornje, ki jih je beloruski tip snel, da ne bi madež klopi. Ti odstranjeni škornji še vedno povzročajo površno rit v ukrajinskih družbenih omrežjih uporabniki, čeprav je to tisti tip, ki se zdaj bori za Ukrajino, in komentatorji sedel na toplih kavči.
Zgodba o pregonu Belorusov dejansko razkriva zelo nesrečen vidik ukrajinskega nacionalnega značaja. Ja, ukrajinci smo lahko šovinisti. Takoj, ko se počutimo v močnem položaju (in uspešen odpor proti ruskim okupatorjem je bistveno povečal ukrajinsko samopodobo), nas naši socio-psihološki kompleksi silijo, da postanemo “Rusi” in takoj iščemo “mlajšega brata”, preko koga se lahko izrečemo. To počnemo samodejno, saj smo navajeni tega modela vedenja. In to je po mojem mnenju najhujša stvar, ki se nam lahko zgodi.
Povedal ti bom eno zgodbo iz mojega življenja. Nekoč sem kot najstnik hodila v poletni tabor. Bilo je standardno stanje, ko se je vodstvo odstranilo, mladostniki pa so tvorili lastno hierarhijo. Ja, bilo je veliko alkohola, drog (no, poznih 90-jih je) in seveda ustrahovanja šibkejših. Bil sem šibkejši. Ampak ne najšibkejši: malo pod mano je bil še en tip. Nekoč je skril steklenico “Zhyvchika”, ki so jo predali starši, drugi “pionirji” so jo našli in pijačo razredčili z lastnim urinom. Zelo domišIjen! To so mi prijavili in dali pomembno nalogo: da me obvesti, kdaj bo tisti tip pil “Zhivchik”. Kasneje, ko sem bral članke o psihologiji, sem izvedel, da je to standardna praksa: nižji v hierarhiji so prisiljeni, da se posmihajo najnižje, da ne bi bili na njihovem mestu. Pri obnašanju zelo številnih (žal) ukrajinskih “aktivistov” vidim ravno takšno motivacijo. V družbi je bilo ustvarjeno ozračje sovraštva do Belorusov, ki se ne morejo zanašati na pomoč – ker ne bodo rešili niti lastna država (dejansko ne obstaja, obstaja lutkovni režim), niti ukrajinska država (uradniki in varnostne sile so čutili nekaznovanost za ustrahovanje Belorusov).
Nato sem na poletnem taboru vsebino steklenice vlil v stranišče in vzpostavil prijateljski odnos s poškodovanim tipom. Saj ne, da je bilo to neko herojsko dejanje, ampak samo, da nisem hotel igrati neumnih iger, ki so jih vsilili drugi. Žal si zelo malo ukrajinskih voditeljev mnenja upa ustaviti šovinistično vnemo, s katero beloruski Ukrajinci nadlegujejo. In žrtev tega šovinizma morda niso toliko ukrajinsko-beloruski odnosi, ne toliko položaj Belorusov, ki so stalno živeli v Ukrajini, kot prihodnost Ukrajine na splošno. Videli smo že, do kakšnih kalčkov neustreznosti v družbi lahko vodi, kako se lahko konča za državo. Kako se bo končalo v našem primeru, ni znano. Opozarjam te na nevarnost.
