Peter T. (ime spremenjeno iz varnostnih razlogov) prihaja iz Stakhanov, regija Luhansk. Leta 2014 je bilo mesto pod okupacijo, istega leta je Petro diplomiral na Državni akademiji službe državne mejne straže Ukrajine in šel v boj v coni ATO. V tem času je bil Peter star le 21 let.
“Nismo bili dodeljeni območju ATO, čeprav je večkrat zahteval, da je nekaj časa služil v operativno-iskalnih enotah službe državne mejne straže v regiji Sumy. Po nekaj časa so bila moja poročila upoštevana, septembra 2014 pa sem odšla v eno od konsolidiranih enot Službe državne mejne straže, ki je izvajala naloge na področju takratne ATO,” pravi Petro.
Prav med službovanjem v luhanski obmejni četi je prejel klicni znak “Afganistan”. Pojasnjuje, da so v tem času v ATO lovci imenovani Luhansk regija Afganistan, in Donetsk regija – Dagestan.
“Kolegi so mislili, da imam afganistanske korenine, čeprav sem dejansko imel košček kavkaške krvi, sem tako dobil klicni znak,” pravi Peter.
Po rotaciji je še naprej služil v operativno-iskalnih enotah obmejnega oddajnika Sumy, služil pa je tudi v enotah na zahodni meji. Leta 2021 se je Po koncu pogodbe Peter upokojil.
O vdoru Rusije v celoti
Po izpustitvi je Petro nameraval na delo v tujino – na Finsko, v februarju pa je le izdal potrebne dokumente za to. Vendar je vojna posegla v te načrte in pri 29 letih je Peter spet prevzel orožje.
»23. februarja sem bil še vedno na uradnem poslu v Černohivu, kjer sem prenočeval s prijateljem, s kom sem skupaj služil. V tem času so vsi tam že govorili o pripravah beloruske strani za morebitno rusko invazijo, vozniki tovornjakov pa so dejali, da so na strani Belorusije vojaške kolone,” pravi Petro.
Takoj je poklical vojaško registrsko in vpisno pisarno, nato pa je sestro, ki je živela v Irpenu, prosil, naj pobere svoje stvari in vojaško opremo ter od Černohiva odpotal v drugo regijsko središče, kjer se je zjutraj začela vojna ob vhodu v mesto.
“Na vhodu v mesto se je začela vojna. Vsi potniki na vlaku so prebrali novico in si ogledali video, sam vlak pa je tisti dan zamujal za tri ure. Takoj s postaje sem ponovno poklical vojaško registrsko in vpisno pisarno v Sumy, kjer sem bil na vojaški registraciji, vendar se tam niso več oglasili. Ko sem spoznal, da morda ne bom prišel do Kyiva, sem se obrnil na najbližjo mejno enoto, kjer so jim rekli, naj pridejo 25. februarja zjutraj na mobilizacijo. Seveda nimam misli o tem, da bi šel na Finsko,” se Petro spominja svojega prvega dneva vojne.
V vojaški enoti se je srečal s svojimi prijatelji, ki so prišli tudi na vojaščino. V dveh dneh je dobil opremo in orožje, po navodilih. Peterjeva enota je bila sestavljena predvsem iz častnikov, ki so že imeli izkušnje z službo v ATO ali JFO coni.
»27. februarja sem odšel v Kijev, kjer sem teden dni skupaj z nacionalnimi stražarji varoval eno od vojaških objektov. Prav tako so v okviru ločenih skupin patruljirali po mestu, iskali sabotažne skupine, od katerih jih je bilo že veliko,” pravi vojska.
V začetku marca so Peter in njegovi tovariši odšli v obrambo Hostomela. Njegova enota je bila na razpolago eni od brigad Oboroženih sil Ukrajine v tej smeri in je morala opravljati naloge na kontrolnih točkah. Toda do tega časa so se v Gostomelu že borile ožje bitke.
“Ko so se pridružili branilcem Hostomela, so v ločenih skupinah izvajali naloge za pokrivanje tankov – opazovali so in se soprogali sovražnim skupinam, ki so bile kilometer stran od nas. Po truplih rasistov, ki so bili zasuti z mostom, skozi katerega so se premikali bližajoč se položajem, so ugotovili, da nam nasprotujejo ruska garda in padalci. Enega od teh, izvirno iz Ulyanovska, so ujeli tisti dan,” se spominja mejnik.
Naslednji dan so njegovi enoti ukazali, naj pride do frontnih črt in se pripravi na bitko v mestu. Položaji za streljanje so bili razporejani neposredno v cvetličnih gredicah Hostomela. Skupaj z bratom Sašo z klicnim znakom “namestnik” sta se zažgala in se poškodovala.
“Ker sem pokril okoli 40 metrov in jarek, sem omedlel. Potem pa še eno množično obstreljevanje, fragmente, ki se jih spomnim evakuacije, bolečine, raztrgane rame, še enega padajočega kamikaze drona, zatočišča, civilistov in prve pomoči. Fantje, ki so nas kasneje odpeljali ven, so govorili o deliriju in bolečini,” pravi Peter.
O rehabilitaciji
Po tem, ko je bil ranjen, so ga najprej zdravili v kyivški bolnišnici, kasneje pa so ga zdravili v Nemčiji, kjer je opravil več operacij.
Sprva Petrovi sorodniki niso natančno vedeli, kje streže, mami pa je o poškodbah povedal šele po več operacijah, ki so dale upanje na okrevanje.
“Pred vojno je moja sestra živela in delala v Irpenu, 9. marca pa skupaj z drugimi prebivalci mesta, pIshki je prišel iz vojne cone. Za vse je izvedela tudi kasneje, ko sem bil že v bolnišnici službe državne mejne straže,” je dejala vojska.
Po bolnišnici bo na dolgotrajni rehabilitaciji na kliniki v Nemčiji. Po okrevanju, pravi Peter, se bo vrnil v službo.
“V vojni sem lahko koristna – seveda bom šla, priložnost bo – rada bi se vrnila na mejo. Razumem, da ne bom več tako aktiven kot prej, vendar sem vedno pripravljen posojati zdravo ramo,” zaključuje.
* Publikacija je bila pripravljena v sodelovanju s tiskovnim centrom Službe državne mejne straže Ukrajine
