Leta 2014 je Rusija zasedla del Donbasa in Krima. Donbas in krimski najstniki, ki so prišli pod okupacijo pred osmimi leti, se zdaj mobilizirajo za vojno proti lastni domovini. Takšna tragedija o sodobnem janšarju je napisana s peresom sodobne zgodovine. In starši teh mladeniči so najprej odgovorni za to tragedijo.
Spomladi 2014 je Rusija, ki je izkoristila trenutek, ko ukrajinska vojska v po maidanskih nemirih ni bila pripravljena odbiti napada, hitro pripisala Krim in očistila lokalni odpor. S pomočjo široke mreže agentov so polotok zajeli skoraj v trenutku in skoraj brez odpora, kar je Kremlju dalo razlog za govor o “prostovoljnem pristopu”.
Veliko pred okupacijo polotoka so ruski mediji in pro-ruski mediji, ki so tam prevladovali v času vladanja Viktorja Janukoviča v Ukrajini, tvorili informacijsko realnost za lokalne prebivalce, v kateri je Rusija uspešna država z visokim življenjskim standardom in velikodušnim družbenim paketom, ki svojim državljanom zagotavlja visoko stabilnost. To je še posebej veljalo za državne uslužbence, kar je pomembno za Ukrajino , državo z velikim državnim aparatom.
Prav tako je mogoče pojasniti, da je del pro-ruskega prebivalstva in strasti Donbasa podprl “upor”, ki so ga navdihnile Rusi na vzhodu Ukrajine. “L/DPR” aktivisti, pod vplivom kremlja propagande in ne zaupajo postmajdanske oblasti v Kijevu, so želeli pridobiti “stabilnost”, kot na Krimu zaradi negotovosti v Ukrajini.
Kljub temu, če so njihova dejanja na začetku tako imenovane »ruske pomladi« vložena v neko materialno logiko, potem se nadaljnji ukrepi ne morejo klicati drugače kot zavestno samouničevanje. Skoraj takoj je postalo jasno, da v Donbasu “kot na Krimu” ne bo delovalo. Rusija je sprožila novo zabavo – »državljansko vojno« in referendum o ustanovitvi kvazi držav, ne pa polnoletno priklopitev ozemelj, kot na polotoku.
Zato je že v prvi fazi oboroženega spopada v Donbasu veliko prebivalcev tam zapustilo svoje domove. Razmeroma pro-ruski prebivalci Donbasa so odšli v Rusijo, razmeroma proukrajinsko – v varne regije Ukrajine. Vendar pa je del prebivalstva ostal. Nekateri od njih so pripadali odprtim sodelavcem, ki so dobili položaje in rast v družbi: od obrobnega do direktorja ali celo »direktorja vlade«. Obenem so bili ljudje, ki iz osebnih razlogov niso mogli zapustiti zasedenega ozemlja: pomanjkanje sredstev, stanje lastnega zdravja ali zdravje bližnjih itd.
Na ozemlju, ki ga Kyiv ni nadziral, so tisti, ki so ideološko brez kakršne koli materialne koristi podprli “L/DPR”, kljub razumevanju nesrečnih razmer in celo vojaških ukrepov, ostali živi. Tam so ostali, da bi živeli z otroki.
Izkušnje drugih enclav, ki jih je ustvaril Kremlj v Gruziji ali Moldaviji, so povedale, da na teh ozemljih sploh ni izobraževanja, gospodarstva in možnosti. Ena stvar je, ko je odrasla oseba vzela potni list uničene države in ostala živeti v “črni luknji”. Druga stvar je, ko so ljudje namenoma prikrajšani za otroke vzgoje in s tem tudi prihodnosti.
Lokalni certifikati niso priznani nikjer na svetu. No, razen v Rusiji, in tudi takrat ne preveč pripravljeno. Toda to ne moti voditeljev neprepoznanih republika in njihovih kuratorjev. Navsezadnje je zanje glavna naloga izobraževanja v “L/DPR” russification in absorpcija poceni kremljaške propagande. Ni čudno, da Rusi množično pripeljejo učitelje iz Rusije na začasno zasedena ozemlja.
Leta 2022 so otroci, ki so bili leta 2014 stari 10 let, dopolnili 18 let. Od začetka popolne invazije Rusije na ozemlja Ordla se izvaja popolna mobilizacija, po kateri se “vojaki milice” “L/DPR” uporabljajo kot topovska krma.
Brez streliva in usposabljanja so poslani v nevihto ukrajinske fortifikacije, dejansko, se uporabljajo kot vaba za odkrivanje položajev streljanja oboroženih sil Ukrajine. Za Moskvo življenje mobiliziranih Ukrajincev ne pomeni nič, ne glede na stran, na kateri se borijo. Nasprotno, bolj kot “L/DPR” družine izkusijo žalost iz “prekletih zavetišč”, večja bo duševna zavrnitev Ukrajine. Ker je težko najti večje čustvo kot smrt otroka, brata ali očeta. In sicer, ruska propaganda je zgrajena na čustvih.
Najtežje pa je smrt ljubljene, da sprejme odgovornost. Med sovražnostmi postane izbira osebe odločilna, saj za vsako napako, ki jo plačaš s svojim življenjem. Dejansko so ljudje, ki so ostali na zasedenih ozemljih, odgovorni za svoje otroke. In zdaj Moskva meče te otroke v pekel vojne kot topovska krma. To je cena za izbiro “stabilnosti in visokega dohodka”.
Razmere niso veliko boljše na Krimu, kjer je Moskva takoj po okupaciji začela množično mobilizirati lokalne mladine. Ilustrativen trenutek je bila smrt mornarjev na križarki “Moskva”, od tega so bili mnogi naročniki s Krima. In to kljub izjavam Kremlja, da naročnici ne sodelujejo v “posebni operaciji”. Večina mornarjev v času okupacijeBili so otroci. Zato so ostali tudi zaradi krivde lastnih staršev.
Krim nikoli ni postal polnopolni del Rusije, saj prisvajanja svet ni prepoznal. Polotok je dejansko postal velika vojaška baza, kjer lokalno prebivalstvo služi kot vir za njegovo vzdrževanje. In še enkrat – njihova smrt ni nekaj tragičnega za Moskvo, saj nasprotno rešuje problem duševne povezanosti z Ukrajino.
Trenutno Rusi izvajajo potno listo na okupiranem jugu Ukrajine. Delujejo v skladu s shemo: potni list v zameno za živilske proizvode in socialne prejemke. Okupatorji torej predlagajo rešitev socialne krize, ki so jo sami ustvarili. Vendar je treba razumeti, da je potni list za moškega, ki je star Takojšnja mobilizacija.
Vsiljivci so se že začeli narediti ustrezne sezname in ponujajo “donosne pogodbe.” Novi mobilizatorji – nove smrti in z njimi sovraštvo do Ukrajine.
Zato logika preživetja za državljane, ki se najdejo pod okupacijo, nalaga edini izhod – da se takoj umaknejo iz teh dežel in se tam vrnejo bodisi iz Ukrajinskih oboroženih sil bodisi po ukrajinskih oboroženih silah. Za bivanje tam je treba vzgajati “Ruse” za Kremlju, ki ga potrebuje le kot mobilizacijski vir.
Zdaj se upa, da se je večina staršev v zadnjih osmih letih naučila lekcij “L/DPR”. Vsaj od tam obstajajo pozitivni signali o Neuspeh večina staršev je od poučevanja svojih otrok v “ruskih šolah.”
