Mislim, da bo med našimi bralci težko najti osebo, ki ni gledala hollywoodskega filma “The Gun Baron” (Lord of War) izjemnega režiserja Andrewa Nicolo tudi z nenavadnim Nicolasom Cageom v naslovni vlogi. Junak, ki ga igra Cage, je Jurij Orlov, domorodec Odese, ki s trgovino z orožjem zasluži svoj kapital. In največje bogastvo mu je zagotovilo orožje iz Ukrajine. Zahvaljujoč pokvarjenem ukrajinskemu generalu Orlovu je v izredno ugodnih pogojih vzpostavil množično nezakonito prodajo kalašnjikovih napadnih pušk, tankov, helikopterjev itd. iz nenadzorovanih skladišč na ozemlju Ukrajine v prvih letih njene neodvisnosti.
Jurij privablja svojega brata narkomanijo Vitalija v svoje posle. In on iz hvaležnosti Ukrajini za oborožen dobiček, ki ga zagotavlja, zdaj uči kokainske poti v obliki zemljevida države-feeder (seveda, s Krimom).
Kaj je andrewa Nikolo navdihnilo na ukrajinsko temo? Morda škandal iz leta 2002 o domnevni prodaji Kyiva takratnega iraškega diktatorja Sadama Huseina iz radarskih sistemov Kolchuga ali raketnih motorjev takratnem severnokorejskemu diktatorju Kim Jong Il. Obe inkriminaciji sta se kasneje izkazali za ponaredek, vendar je sediment, kot pravijo, ostal. No, ker je bilo na koncu veliko resnične skrivne prodaje ukrajinskega orožja, vendar ne v tako škandaloznih okoliščinah. V vsakem primeru Ukrajini ni uspelo popolnoma izsuti podobe brezobveznega prodajalca orožja. Mnogi nas še vedno dojemajo, kot je prikazano v Baronu.
In zdaj se naši detraktorji spet poskušajo igrati na to sramotno podobo. Seveda govorimo o Kremlju in njenih dobrotah. In to je zaradi pogojnega “učinka” HIMARS».
M142 HIMARS (Visoko mobilnost topnišni raketni sistem – topnični raketni sistem visoke mobilnosti) je, v grobem govorijo, nekakšna ameriška “Grad”, vendar veliko močnejša, natančnejša, hitrejša pri napolnjenosti in bolj dolgem dosegu kot sovjetska MLRS. Ukrajina si je od zgodnjih dni obsežne invazije Rusije od Združenih držav amerike med drugim HIMARS(govorimo tudi o podobnih sistemih M270 MLRS in Mars II). In več, bolje.
Konec junija smo jih končno prejeli (čeprav doslej v precej manjšem številu, kot smo si želeli), v začetku julija smo jih začeli aktivno uporabljati v resničnih bojnih razmerah. Učinek uporabe ameriškega MLRS je bil preprosto neverjeten. Vsak dan so ukrajinski vojaki, ki so obvladali ameriško peklensko opremo, uspeli uničiti več kot deset pomembnih sovražnikovih ciljev: velika skladišča z orožjem, skladišča goriva, poveljniška mesta, sistemi zračne obrambe itd. In ker je bila večina teh napadov izvedena ponoči, je bil neverjetno ognjemet, ki je izbruhnil nad zasedenimi mesti, videti še posebej impresivno.
Ruski zavojevaci so si z besom zažgali zobe, a niso mogli nič pomagati: z orožjem XXI stoletja se v resnici ne morete boriti proti orožju XXI stoletja. Zato se je Kremlin odločil za zmago v bitki vsaj na propagandni fronti. Predstavniki Kremlja so sprožili kup ponaredkov, ki HIMARSUspešno so jih uničile pogumne ruske enote. Da niso tako natančni in da ne zadenejo tarče prav veliko, da rusko orožje ni slabše.
Malo ljudi je verjelo temu sporočilu izven Rusije (manj ljudi pa verjame v samo Rusijo). Zato je bilo treba tuja sredstva uporabiti na propagandni fronti.
Je s tega vidika vredno razmisliti o odprtem pismu ameriške kongreske ukrajinskega porekla Victorije Spartz predsedniku Joeju Bidenu? Po mojem mnenju, ja, ne pa ne. Seveda je bil bolj medželeni boj, ona je bila ta, ki je obtičala v tem sporočilu. Ne smemo pa pozabiti, da gospa Spartz ni le članica republikanske stranke ZDA, temveč firma “Trumpist”. Zato je mogoče z veliko verjetnostjo predpostavljati, da je pri sestavi pisma prislihnila priporočila njenega pokrovitelja Donalda Trumpa. Če to držimo v mislih, ne pozabimo na “ruski škandal” ameriškega bivšega predsednika.
Posebni tožilec Robert Mueller je nekoč temeljito preiskal Trumpove vezi s Kremljem. Obtožnega postopka v tem času zaradi pomanjkanja dokazov ni bilo, čeprav sum ni bil ovržen. V vsakem primeru lahko pričakujemo kaj pozitivnega od osebe, ki je Putina imenovala “dober prijatelj”?
Zdaj pa nazaj k Victoriji Spartz. V pismu, nato izjavah in intervjujih je podala številne obtožbe proti ukrajinskim oblastem. Kongresnica je zlasti predlagala, da bi orožje, dobavljeno Ukrajini, lahko končalo v Rusiji in celo v Siriji. Od kod taki sumi, da ni razlagala tako normalno. Lahko sumite, dao te informacije prihajajo iz nekaterih ruskih kanalov. Kot tudi Spartzeva obtožba, da se ukrajinsko vodstvo, kot pravijo, ni pogajalo z Rusijo na predvečer obsežne invazije. Čeprav je jasno, da je to popolna neumnost. Tu se pojavi sum: ali je Kremelj s svojim vzvodom vplival na Trumpa, tako da je on po vrsti vplival na Spartz, preko katerega so bila ta sporočila vržena v ameriški informacijski prostor?
Res poštene obtožbe kongresnice pa zadevajo le Olega Tatarova, ki kljub korupcijskim obtožbam ostaja na mestu namestnika vodje predsedniškega urada, kriminalna zamuda pri imenovanju vodje specializiranega protikorupcijskega tožilstva. Ničesar ni za kritizirati. Toda to le še enkrat poudarja zahajanost propagandne operacije: fikcijska se navezuje na resnične probleme, ki jih triguruje tudi ukrajinska družba. Zlasti o dobavi orožja (isti HIMARS‘s), ki naj bi izginila v neznani smeri, ker naj bi bila izmaknjena nadzoru. Čeprav je tudi nadzorovan, in to je dobro znano v Pentagonu.
Še bolj jasen primer propagandnega napada na konvencionalne HIMARSPostal je članek v časopisu. Financial Times z naslovom “Nato in EU izražata zaskrbljenost zaradi tveganja za tihotapljenje orožja s strani Ukrajine” (Nato in EU sta zaskrbljena zaradi tveganja za tihotapljenje orožja v Ukrajini). Še vedno mi ni mogoče povedati, kako mi je uspelo tako umazano besedilo po vseh standardih zatlačiti v ugledno britansko publikacijo. Njeni avtorji poskušajo dokazati, da orožje iz zahodne vojaške pomoči pade v roke tihotapci, ki jih nezakonito prodajajo po svetu.
V članku ni nobenih preiskav ali avtoritativnih pripomb. Vse je zgrajeno na besedah anonimnih virov. A tudi ti anonimni ljudje si niso drznili zagotovo povedati, ampak so le izrazili svoje predpostavke in sume, da ima, pravijo, ukrajinska vojska priložnost nezakonito trgovati z orožjem z vojaško pomočjo. A ali to res počnejo – kdo bi morda vedel. No, v filmu “Gun Baron” počnejo enako. Zakaj pa ne? To pomeni, da besedilo krši vse dojemljive in nezamisljive novinarske standarde. In omeniti je treba tudi, da sprva v naslovu ni bilo besede “tveganje”, nekaj kasneje so se uredniki po ožji kritiki v komentarjih odločili, da besedilo omehčajo.
Šele na koncu članka, da se ustvari iluzija ravnotežja, je predstavljen komentar namestnice ameriške državne sekretarke za mednarodno varnost in nadzor orožja Bonnie Denise Jenkins, v kateri je navedeno: “Ne dvomimo v zavezanost ukrajinske vlade k ustreznemu varovanju in računovodstvu ameriškega orožja.” Kot tudi svetovalec ministra za obrambo Ukrajine Jurija Saka, ki zagotavlja: “Informacija, da Ukrajina domnevno postaja glavno središče tihotapljenja orožja, ne drži. Takšne obtožbe so podane v okviru ruske informacijske vojne, da bi mednarodne partnerje odvrnile od dobave Ukrajini z orožjem, potrebnim za zmago.
To ni prvi in žal ne zadnji članek v zahodnem tisku. Ali bodo takšne propagandne provokacije vplivale na proces dobave orožja Ukrajini? Ne še. Toda ali bodo imeli vpliv v prihodnosti, ni znano. Utrujenost iz Ukrajine lahko raste in v skladu s tem lahko podpora zahodnim skupnostim, ki jih zajamejo lastne težave, upada. Zato se mora Kyiv naučiti, kako se hitro odzvati na takšne napade. Vsekakor pa ni treba ravnati kot eden od uradnikov ministrstva za zunanje zadeve Ukrajine, ki se je na Victorio Spartz odzvala v slogu “samega bedaka”. Odgovori morajo biti uravnoteženi in utemeljeni.
In pred tem je treba rešiti prave probleme, da bi s takšnimi kritiki izbil adute iz rok. Najprej, da se ukvarjam s Tatarovim in končno imenujem dolgo trpečega vodja SPO. Brez reševanja teh problemov je zelo težko verjeti v politično voljo sedanjih ukrajinskih oblasti za boj proti korupciji z vso našo silo.
In borcem ruske (ne)informacijske fronte bi rad spomnil slogan filma “Orožar baron”: “Glavno pravilo preprodajalca orožja je, da se ne strelja iz lastnih dobrin.” Tudi če je ta izdelek propaganda.
