“Ponakedy”, “molzenje”, “zaydy”, “orientalci”, “zapadentsi”, “rahuli”, “lumpens” so trifle iz besednjaka ukrajinskega ksenofobija. To je oblika vulgarnega drugega tujca in hkrati poskus ohranjanja in zagotovitve izjemnega statusa v družbi. Za zanesljivost je treba ta status utrjevati z etničnimi “argumenti”, to je neumnosti o “tleh in krvi”, pa tudi avtohonosti in titularnosti skoraj od Adama in Eve. Potem je treba zgraditi ekskluzivno zgodovinsko tradicijo, kjer bi obstajal večni pravicen boj “naših” proti “tujcem” njihovih. In na podlagi tega doseči status lokalnega razmnoževanja – ustvarjalca vseh pomenov, ki je standard in merilo avtentičnosti in zgled, ki ga je treba slediti vsem ostalim. Izobraževanje, poklic, veščine, dejanja tu niso pomembna. Pomemben je začetni strah pred tujci. Strah pred konkurenco in strahovi pred izobilnostjo sprememb.
Zgodovina
Zgodovinsko gledano sta v dojemah ukrajinske skupnosti vsaj dve Ukrajini. Resničen in ne toliko. In potem se pojavi vprašanje, kdo je opredelil in izbral te standarde? Kakšna merila so bila uporabljena: skupna kultura, jezik, vera ali morda zgodovina? Ali morda skupno izkušnjo? Na žalost odgovori na ta retorična vprašanja ne morejo biti nedvomni. In če dodamo, da so bile dolgo časa regionalne razlike in poskusi delitev na različne drogov negovane, potem lahko razumemo, zakaj je politiki tako zlahka uspelo instrumentalizacijo zgodovine, jezika, kulture in vere za svoje utilitarne probleme. Vsak od njih je želel plesniti svojo “Ukrajino” in vse druge obvezovati, da jo ljubijo in častijo.
Poleg tega je bilo na obeh straneh dovolj ljudi, ki so bili pripravljeni pridobiti iz uvedbe politično pristranskega zgodovinskega, kulturnega ali jezikovnega canona. Tako je bilo v sovjetskih časih in do nedavnega. Sovjetski ideološki stroj in propaganda je poskušala tvoriti standardno podobo pravilne sovjetske Ukrajinke. Zakaj so se celo strinjali s hibridizacijo ukrajinske kulture: tukaj Kozaki v rdečih sharovars ples “Hopak”, tukaj dekleta v vencih krožijo pege, in tukaj Hutsul trembitarji in mišičasti jeklarji z vzhoda zamrznili v kiparski skupini. Če pogledate pozorno, je takšna “hibridizacija” tvorila sovjetsko kulturno zakuhlo, vendar ni posegla v regionalne spomine.
Kulturna komunikacija med Vzhodom in Zahodom je bila dejansko minimalna. Njihove ideje o drugih so bile zabeležene predvsem na ravni negativnih stereotipov. Poleg tega so bili ti stereotipi nežno negovani in razširjeni. V mislih nekaterih je pravi Ukrajinec tisti, ki se je rodil v ZSSR, trdo delal, zgradil “svetlo prihodnost”, se boril proti fašizmu, zgradil industrijske velikane za ceno neverjetnih naporov in žrtvoval svoje življenje in zdravje na njih. Precej pogosto se je takšna identiteta tvorila kot antiteza “napačnim” Ukrajincem. Tistim, ki so nenehno komunicirali z Zahodom, sovjetski sistem ni bil všeč in so skoraj vedno sodelovali s sovražniki Rusije in Sovjetske zveze.
V zahodni Ukrajini so se kljub pogosti komunikaciji z drugimi regijami zaradi sezonskih delavcev ali distribucije po univerzah nabrale tudi negativne izkušnje. Zaradi zavrnitve razlik v vsakdanji kulturi, različnih prednostnih nalog in vedenjskih praks. Negativno medsebojno dojemanje na obeh straneh so olajšale množične represije sovjetske vlade proti nacionalni podzemni in diskriminatorni kadrovski politiki. Dolgo časa so bili v Lvivu redki celo poroki med »vzhodnjaki« in »zahodnjaki«. Ker se je bilo mogoče soočiti s sumi posebnih služb, ker je bila oseba na okupiranem ozemlju, je prišla iz družine potlačenih ljudi ali pa je imela bližnje sorodnike v tujini. S časom so bile te razlike izbrisane, vendar so ostale na ravni govoric in šal. Na primer, da tip iz Podvolochyska ne bo nikoli vzel dekleta iz Volochyska za žensko. Čeprav sta ta dva mesta ločena le z reko Zbruch. Toda njihova zgodovina je zelo drugačna.
Poleg tega se napisana ukrajinska zgodovina, milo rečeno, ni vedno sklanjala z ustno in sosesko. Pripadnost različnim državam in imperijem je pomembno vplivala na razlike v krajih spomina, tako pomembne opeke v temeljih zgodovinske identitete. Tako se je zgodilo, da so se krajevi spomina v različnih zgodovinskih regijah izkazali za ne le drugačne, ampak tudi antagonistične. Vsem moramo dodati tragično zgodovino kruto zatiranih in prepovedanih v sovjetskih časih Ukrajinska grška katoliška cerkev. Težave v obdobju njene legalizacije in nekakšna »verska vojna« med ortodoksnimi in grkokatoliki v tranziciji. Enako velja za jezikovno politiko, uporabo narečja in razlikovanje običajnih praks.
Ob vsem tem, oblikovanju novega skupnega kulturnega prostora, je bilo treba intenzivno delati, od leta 1991. Ko so državljani ukrajinske SSR množično podprli države na vseukrajinskem referendumuNo, neodvisnost Ukrajine. Na žalost so ukrajinci vzhodno poosvetlili z nacionalnimi vprašanji in Zahodom – s socialno-gospodarskimi vprašanji. In še enkrat, niso imeli skupnega jezika. Stari sovjetski strankaski odbor in birokracija, pa tudi prebarvani aktivisti, so se prepričali, da se ta jezik nikoli ni pojavil. Izkazala se je tudi “misijonarska” vloga “zahodnjakov”, ki so se odločili, da bodo napačne “vzhodnjake” na svoj način ukrajinsko poslali na Krim in na Krim pošiljali “vlake prijateljstva”. Vse to je zelo olajšalo delo regionalnih knezov in fevdalnih lordov, pa tudi ruske protiukrajinsko propagando. In to je vzelo priložnost, da se razvijejo v Ukrajini za dolgo časa.
Zaradi pomanjkanja medregionalnega dialoga v obliki široke družbene komunikacije, pomanjkanja zgodovine in negovanja negativnih medsebojnih stereotipov so Ukrajinci lahko plen ne le za nepoštene politike, ampak tudi za ruskega sovražnika. Ruska propaganda in umetno nasprotovanje med vzhodom in zahodom med skoraj vsakimi volitvami sta Ukrajino spravila v zatišje. Ko so njihovi rezultati dobesedno razduli državo na pol. Tu sta bila Maidan in Anti-Maidan. Nato pa neposredno sovražno agresijo in krvavo vojno.
Kruta realnost
Zaradi vseh teh dejavnikov in pod pritiskom močne sovražne propagande je nastala situacija, ko se ne samo nekatere skupine, ampak tudi celotne regije nehajo obravnavati kot del ukrajinske družbe. V takih okoliščinah je obstajala velika skušnjava za poenostavitev in posplošitev. To je, ko Donbas pomeni separatizem in izdajo. Ko je ruščina jezik sovražnika in okupatorja. Ko so skoraj vsi ljudje iz Donbasa v najboljšem primeru dojemani sumljivo, in v najslabšem primeru – kot sovražniki.
Tu leži naš ukrajinski pojav. Izkazalo se je, da se formula Karla Deutscha, da nič ne združuje naroda toliko, kot se prisotnost skupnega sovražnika lahko kaže le delno. Ruska agresija, kot skupni sovražnik-tujec, združena in konsolidirana Ukrajinci v odločen odpor. Hiter prehod države na vojne tire, organizacija obrambe, množično snemanje prostovoljcev v vojsko, pa tudi evakuacija prebivalstva iz vojnega območja brez primere, je pokazala zrelost ukrajinskega naroda. Obenem pa so dokazali, da prisotnost skupnega sovražnika ne izničiti prisotnosti notranjih “bojevnikov”. Nezmotena konkurenca z vodstvom države se je povzpela gor. Neutemeljena kritika in napihnjevanje daleč dohajajočih “izdaj”. Spet so padla ugibanja o pristnosti in laži Ukrajincev. Ksenofobični odnos do notranje razseljenih oseb. Korenine so iz daljne in skorajšnje preteklosti.
In spet je to postalo mogoče zaradi dejstva, da od leta 2014, ko so se ubežniki iz vojnega območja začeli množično naseljivati iz Donbasa po vsej Ukrajini, skoraj nikogar ni bilo mar, kako so se dejansko prilagodili novim okoliščinam. Niso dali »v roke« politikom, ki so na primer sedanjega glava mesta obtožili dogadjaja z donjeckimi separatisti v boju za mesto župana Lviva. Pravijo, da je Andriy Sadovyi zgradil toliko novih stanovanj, da bi z “Donjeckom” razredčil število pravih ukrajinskih domoljubov. Da bi tako uničili upor ukrajinščine. Zato je bil a priori odnos do ukrajinskih priseljencev iz Donbasa kot sovražnikov Ukrajine in vse ukrajinsko je bilo ustanovljeno. Žal so takšni pristopi postali razširjeni, kljub dejstvu, da so prebivalci Donbasa, ki so resnično sovraželi Ukrajino, ostali na okupiranem ozemlju in se niso preselili v “nacionalistično” Lviv. Tisti, ki so mislili, da jim bo udobno in mirno, so odšli v Lviv. Srečali so se s sumom in nezaupanja.
Takrat so bile precej pogoste in so zdaj neosvabene zahteve do priseljencev. Kar žal vključuje kategorično zahtevo, da govorijo samo ukrajinsko. Postala je običajna praksa, da ne odgovarjamo na vprašanja, ki se postavljajo v ruščini. Poleg tega so vse teorije povzete v skladu s tem vedenjem. Kot, ko govorimo rusko, so “Vzhodnjaci” klicali k sebi “ruski svet” in vojno, zdaj pa nas želijo tudi uničiti. Dejstvo, da je del prebivalstva vzhoda in juga res glasoval za pro-ruske politike, ni toliko kriv, kot dejstvo, da so skoraj 30 let stari sovjetski fevdalni lordi in novi ukrajinski “patrioti” neusmiljeni oropali Ukrajino. Krivi so tisti, ki so ves čas posnemali politični boj s TV kanalov in rostrum Verkhovne Rada, ki ukrajince odvračajo od pritiskanja problemov. Potiskanje čela na podlagi zgodovine, jezika, vere in kulture.
Tudi zdaj je treba presenetiti, da ni pogumnih intelektualcov, ki bi pojasnili, da Putin ni potreboval povabila v vojno proti Ukrajini. Vedno je sanjal, da jo bo uničil. Da se je Putin zmotil pri računanju na množično podporo Rusije s strani prebivalstva vzhodnih regij Ukrajine. Da Rusija zravna Mariupol z zemljo in bombardirajo čudoviti Karkiv ne na jezikovni osnovi. Govorila sta rusko. In ker so lokalne ukrajinske prsi vstale, da bi branile svoj dom. Njegova domovina. Zato je jezikovna diskriminacija družin tistih junakov, ki še naprej branijo Ukrajino in pretepajo sovražnika, ki govori rusko ali surzhik, še posebej ogabna.
Zato množična dejstva in številne objave na družbenih omrežjih o obnašanju takšnih mestnih “domoljubov” in “domoljubov” o tem, zakaj so priseljenci z vzhoda počivali v “svojem” mirnem raju, da bi jih morali ubogati in prilagajati lokalnim pravilom, izgledajo divji. Obenem je izpostavil, kot svojo osebno zaslugo dejstvo, da Putin ne množično uničuje mest in vasi na zahodu Ukrajine. Lažno si predstavljam, da ukrajinski jezik in ljubezen in čast do konvencionalne Bandera služijo kot zaščitna listina proti ruskim bombam in raketam. Pravzaprav je razlog za popolno uničenje vzhodnih ukrajinskih mest s strani Rusije v tem, da se nahajajo v dosegu ruskega topništvo. In le drage rakete lahko dosežejo zahod Ukrajine. Drug razlog za takšno popolno uničenje je herojski odpor ukrajinske vojske. Kakšna začudenja so držala Mariupol dostojno dolgo časa, ne dovoli sovražniku, da hitro napreduje v celino. Ker Karkiv, ki je dejansko na meji z Rusijo, ni odnehai. Zato je pogojno umirjenost v zahodni Ukrajini predvsem posledica poguma in samopožretve moških in žensk iz vse Ukrajine.
Prav tako je pomembno razumeti, da dolžnost zaščite Ukrajine ni le naloga tistih Ukrajincev, ki so živeli na območju sedanjih sovražnosti. Zato so pogosti prepiri iz mesta “patrioti”, da so moški z vzhoda pobegnili na zahod, zahodnjaki pa se morajo boriti namesto tega, je nevarna in zahudljiva manipulacija. Ne borijo se vsi ljudje z zahoda. Mnogi se skrivajo tudi pred pozivi. In želja, da bi takoj “oblili” tujce v vojsko, skrivali svoje, tudi pred nekakšnim ksenofobnim arsenalom. V vseh teh primerih je očitno vidno delovanje stereotipnih idej, katerih narava je namišljena grožnja drugega. Strah pred izgubo običajnega sveta. Strah pred novimi izzivi in konkurenco. Bojite se, da lahko na tem tekmovanju izgubite bolj kvalificirane in uspešne. In nekakšno razredno sovraštvo do bogatejših in uspešnejših.
Zato je med vojno treba ohraniti človeštvo in ne pozabiti, da smo vsi državljani Ukrajine. Vsi imamo enake državljanske pravice. In mestni “patrioti”, ki so se glede na okoliščine našli v ugodnijših pogojih, nimajo pravice do drugih uveljavljati terjatve, še manj pa poskušajo diskriminirati proti njim. Pozicioniranje, da so priseljenci z vzhoda prišli v drugo državo in morajo spoštovati svoje zakone in predpise, je v ukrajinski državi nesprejemljivo. Ker to vodi v razhajanje sil. Oslabitev potenciala družbe. Odtehta našo skupno zmago.
In končno. Novi trendi v ukrajinski družbi, ki jih je povzročila vojna, jasno kažejo, da tudi ljudje, ki so včasih gravitati v Rusijo in govorili rusko, že neodvisno postajajo ukrajinsko govoreči domoljubi svoje ukrajinske domovine. In ni potrebe po posebnih “mentorji”, ki bi jih prisilili v to.
