Kaj je “kolektivni Putin”? Kakšni so pomeni ruske literature? Zakaj je za Rusijo naravna samota in trpljenje? Kako “mejne situacije” po Jaspersu vplivajo na razvoj naroda? Ali je res dilema za Zahod – poraz Ukrajine ali tretja svetovna vojna?
V novi številkah “Brez bromina” pove Andriy Dakhniy, doktor filozofije, prevajalec filozofskih del, predavatelj na univerzi Lviv in ukrajinski katoliški univerzi.
Program “Brez broma” – skupni projekt za nas in revijo “Lokalna zgodovina”, v katerem tedensko razpravljamo o zapletenih zgodovinskih temah.
G. Andrew, dober dan! Danes bomo govorili o vojni, ki jo je izgnala Kremlj, vojni ne le za ljudi in ozemlje, ampak tudi o določeni ideologiji, ki sega pred nekaj sto leti. Začnimo pa ne z Rusijo, ne z tleh, ki je tvorila na naši vzhodni meji, ampak iz zahodnega sveta.
Konec aprila je nemški časnik Süddeutsche Zeitung objavil esej Jürgena Habermasa, v katerem najbolj avtoritativni filozof sodobnega sveta govori o dilemi – bodisi o porazu Ukrajine bodisi o tretji svetovni vojni – iz katere mora zahod nekako iziti. Misliš, da takšna dilema obstaja ali ne?
Najprej bom rekel, da Habermas pripada najbolj avtoritativnim, citiranim mislilacem sodobne Nemčije. V 90-ima je. Našel je sredi dvajsetega stoletja, Debitiralo je u javnosti u 50-ima. On predstavlja kritičku teoriju Frankfurtske šole i Instituta za socialna raziskovanja u Frankfurtu na Majni, a to je omekšalo celokupnu galaksiju mislilaca – Theodore Adorno, Max Gorkheimer, Erich Fromm, a sam Jürgen Habermas je junior predstavnik filozofije Frankfurtske šole.
Seveda je tukaj določena kontinuiteta, vsi so nekako odločeni, da si prizadevajo za soglasje, razumevanje, to je tako imenovana etika diskurza. Vsakič, ko poudarjajo, da ne bi smela prevladati instrumentalna racionalnost, temveč komuniciranje. V Habermasu se ključno delo imenuje »Teorija komuniciranja«. Iz temeljev zahodnega, okcidenalnega. V tem delu veliko govori o ključnih paradigmah zahodnega sveta, zahodni mentaliteti – kako vse raste, Max Weber, protestantska etika je zelo pomembna – etika odgovornosti, ne pa etika prepričanj. Ves čas se premika v tej reki. In po logiki stvari je odločen govoriti s katero koli osebo, državo ali predstavniki te države na ravni komuniciranja racionalnosti. Zdi se mu, da je to povsem mogoče, zato ga ojamejo povsem specifične ideje, ko se verjame, da je lahko vsaka oseba udeleženka enakega pogovora. In v tej veli je videti Putinovo Rusijo.
Publikacija v Süddeutsche Zeitung je povzročila besno resonanco, brez pretiravanja, tudi v Ukrajini. Eden naših domačih filozofov Anatolij Yermolenko (veliko ljudi pozna njegovega sina, esejista Vladimirja Yermolenka), je napisal članek, ki so ga poimenovali zelo zlito: “Odpor namesto pogajanj”. Yermolenko starejši v tem delu poskuša iskati protiargumente Habermasu. Mimogrede, Yermolenko je prevedla Habermas, to tradicijo zelo dobro pozna. Hkrati pa kaže, kako se v naših posebnih pogojih tak pristop izkaže za neustreznega, nevidnega, pijanega, brez realizma.
In zadnja stvar, ki jo želim povedati v zvezi s tem (in to je žal zelo značilno za nemške intelektualce): ne le Habermas, ampak tudi o filozofih mlajše generacije. Obstaja slavni sodobni filozof Richard David Precht. Na začetku vojne, ki jo je Začela Kremlja marca, je dejal, da ima Ukrajina pravico do samoobrambe, ima pravico do odpora, vendar, pravijo, ni nam treba doseči stopnjevanja, ni nam treba zagotoviti orožja Ukrajini, ker bo to še bolj otežilo razmere. Tako ali drugače, Ukrajina se ne bo uprela, ker, tako pravi, David in Goliath… Čeprav vemo, da se ni vse tako izkazalo, so finale drugačni. Precht je izrazil stališče, ki je zelo pogosto. Tu je vsaj kolektivno pismo nemških intelektualcov, ki se je pojavilo konec aprila. Obstajajo spravne intonacije, želja po razumevanju.
Zdi se mi, da tako Habermas kot mnogi drugi intelektualci padejo v določeno past. Jasno je, da je Putinov Rusija povsem drugačen model, drugačna paradigma, kjer je počaščena le sila, le moč. Zdaj poskušam povedati, dokler mu nekaj ne nasprotuje na ravni moči in ne pogajanj. O tem se zdaj veliko govori, hkrati pa izgleda kot predaja in ne obetavna pot.
Absolutno brezhiben, saj neskončno obzorje komunikacije z Rusijo očitno ne deluje. Toda tukaj je še ena pomembna stvar: govorimoo o zahodnem svetu in intelektualcih. Ne mislijo, da bo Rusija šla k njim, da lahko zahodni svet postane tarča Rusije. Toda tu bi moral heuristični strah Hansa Jonasa, zavestni strah in priprava na strah delati omamno, saj je Ukrajina zdaj ščit pred rusko agresijo.
Seveda je Ukrajina ščit in to se dobro razume v vzhodni Evropi. To je bolj realno v anglo-saksonem svetu. In žal jih ne vidijo znotraj zahodne Evrope ali, kot nekateri pravijo, v »oljčnem območju« Evrope, zlasti v južnem delu. Izgledajo, kot da je vse zelo daleč, mi smo, kot, vsi varni. Tukaj bi govoril ne samo o Hans Jonas s svojim načelom odgovornosti, čeprav je zelo pomemben avtor.
Rad bi omenil Karla Jaspersa, nemškega mislilaca dvajsetega stoletja. Zelo dobro je videl, koliko se lahko situacija strahu mobilizira, to je ena od omejevalnih razmer, ki lahko človeku resnično pomaga uresničiti svoj položaj. Še posebej bi se rad skliceval na dejstvo, da ima Jaspers še vedno zelo težek koncept, ki se pogosto navaja na univerzah, študiran na filozofskih fakultetah, je njegov koncept “mejne situacije”, kjer je poudarjena, da lahko oseba šele takrat izrazi svoj obstoj ali lasten obstoj, ko preživi te mejne situacije.
Položaj Ukrajine lahko spada pod takšno analizo, zlasti lahko rečemo, da je to kolektivna zgodovina, ko cel narod pade v mejno situacijo – vojni položaj, položaj ne obstajanja, na robu enega in drugega. To je tisto, kar omogoča narodu, da se resnično zaveda. To je nekakšno zborovanje. Vsak zgodovinar bo rekel, da je vsaka vojna test, ki je v veliki meri sprožilec, kot zdaj radi pravijo, za samozavjenost, za napredek naroda.
Menim, da je v terminologiji Jaspersa, ki govori tudi o obstoju strahu, zelo pomembno: videti, koliko nam mejne razmere pomagajo uresničiti sami sebe. Jasno je, da je žrtvovanje, ki ga podamo, zelo težko preživeti, obenem pa nalagamo, da je v nasprotju z njegovo voljo Putin mobiliziral ta vir in nam pomagal uresničiti sebe do konca, da bi prekinil vse sekundarno, odvečno. Videli smo se v drugačni luči.
O tem se veliko govori, precej trivialno je, da smo imeli več stopenj v razvoju: začenša s sodobno zgodovino, od 1917–1918, nato valovi – od leta 1991. Zdelo se nam je, da bo brez težav, brez krvi, a se ni zgodilo. Imamo soseda na severovzhodu, ki je tako nepredvidljiv, brutalen in krut, da ne moremo upati na miren prehod življenja v neodvisnem formatu.
Če govorimo o našem severovzhodnem sosedu, moramo govoriti o dehumanizaciji sovražnika. Tudi iz starodavne filozofije poznamo dva modela. Prvi model je pravični hostis, sovražnik je pravično – s katerim je pravična vojna, ki je ne bi smeli dehumanizirati. Obenem pa obstaja tudi hostis humanis generis – sovražnik človeške rase. In zdaj, ko govorimo o sodobni rusko-ukrajinski vojni, vidimo ta drugi pristop z obeh strani – za nas so orki, znanstveniki na tleh, posiljevalci, morilci. Za Ruse je očitno treba vse ukrajinsko porezati v korenu, predvsem brutalno. Ali ta pristop deluje zdaj?
Dehumanizacija je latinski izraz. Ko govorimo v ukrajinščini, sodobni ekvivalent pomeni “dehumanizacija”. Žal moramo priznati, da v zvezi z Ukrajinci in obratno ni samo dehumanizacije povprečnega Rusa. Govorimo o brutalnem položaju vse večje depopulacije ozemlja Ukrajine. Govorimo o velikem valu migracij – približno šest milijonov ljudi je zapustilo Ukrajino, nekateri pa se vračajo.
Ampak ne misliš na dobesedni pomen besede. Seveda je tu zelo resen problem: stopnja zombifikacije, dosežena v zadnjih osmih letih, ki se je začela leta 2014, je dosegla svoj apogee. Treba je vedeti, da so ti ljudje, “informacijske enote”, kot jih nekateri imenujejo, dosegli izjemen uspeh. Zelo težko vplivamo na razmere v Rusiji, razumemo, kako je ta prostor pometla tako v političnem kot v medijskem smislu, in v vsakem drugem.
Ker pa vprašanje Rusije postavljamo kot (nekateri pravijo, da se temu ne da reči) “civilizacija”, ta mentalni, zelo poseben, prostor, moramo razumeti, da se vse to ni začelo v Putinovem času, ampak malo prej. Formalno je stavo na silo začel leta 1993 Jeltsin, ki je ustrelil parlament. To je bilo obravnavano precej snideno, vendar je bil določen “zvon”. Približno deset let so bili mediji v Rusiji precej svobodni. Leta 2003 je bila NTV razpršena. Potem so končno “zategnile oreščke”.
Toda ruska paradigma, kot pravijo številni zgodovinarji, je bila “power-centric”, “nasilno-centricna”, za razliko od evropske, ki je “antropo-” ali “personocentrična”. Hordska tradicija, na katero je nenehno vplivalo, je udarila Pot skozi v različnih fazah…
Zdi se, da je Jelcin prišel na oblast, to je demokratično izvoljen predsednik, stava na liberalne vrednote. Kaj pa vidimo? Vidimo, da rusija istega leta 1993 v parlament izvoli Zhirinovskega, to je največje sile, ki prihaja na oblast. In to je še en “zvon”, ki kaže, da imajo pravzaprav Rusi željo po imperializmu, željo po vladanje, željo po potrpežnejšim. To pomeni, da so se ti cesarski kompleksi začeli oživljati veliko pred Putinom.
In tukaj je pomembno: ali je imel ta proces značaj notranjega – celotna družba je želela oživitev konvencionalnega imperija, ali pa je bil to proces, ki je vodil od zunaj – oblasti, ki so začele pedal idejo o “ruskem svetu” po razpravah o ruski identiteti – bodisi Rusi bodisi Rusi. Kje lahko najdem odgovor tukaj? Ker imamo spet “dobre Ruse”. Obstaja teza, da je večina Rusov, tudi o Belorusih, tako pravijo, tako zatirana, tako prestrašena, da ne more narediti ničesar, kar jim ni mogoče očitati. Zahodni svet marca ni govoril o Rusiji, ampak o Putinu, ki je začel vojno. Pomembna stvar tukaj: Rusi ali, značilno, Kremlin?
Mislim, da boste tu potrebovali izraz, ki je pogosto v leksikonu analitikov, zgodovinarjev, novinarjev – “kolektivnega Putina”. To so dolgotrajne travme – želja po širitvi s strani splošne javnosti Rusov je živela že dolgo časa. To lahko izsledimo v toliko točkah. Priznati moramo, da si povprečni Rus še vedno prizadeva za določeno državno velikost. To je diskurs moči-centrizem: država je vse, človek ni nič. Ali pa je oseba, ki zaseda najvišji položaj v tej državi, sacralizirano bitje, ga častijo. Takšna hierarhija je nekaj, kar že stoletja živi na duševni, globoki ravni.
Žal zelo dobro vemo, da so bile v zgodovini Rusije vse reforme zahodne vrste podvržene silo odporu. Vsaj v devetnajstem stoletju: reforme Aleksandra II – vemo, kako so se končale, bil je odstranjen z oblasti, na njem je bilo narejenih šest poskusov. Nato nikolaj II., ki nima dobrega ugleda, pod njim pa so bili tudi poskusi reform. Stolypin, Witte in mnogi drugi. Poskusi reform so se končali z propadom.
In liberalne sile, ki so se tvorile okoli Jelcina? Anatolij Chubais ali Sergej Kiriyenko, ki se je veliko spremenil, ali isti Sergej Lavrov, ki je bil prvotno ugleden ruski diplomat. Kaj se je zgodilo z njimi? Kakšna preobrazba se je zgodilo!
Gre za res globoke vzorce. Razumeti moramo, da je na žalost moč inertie misli zelo močna. In obenem bi dodal, da je ta globoka država ali “kolektivni Putin” ta navadni Rus pripravljen preneti številne težave, revščino in primanjkljaje, če ga bodo spoštovali in se ga bali. Pravijo, da nas je Putin “dvignil s kolen”.
Ta teza je zelo pomembna. Jasno je, da je obstajala določena konjunktura: sod nafte je začel stati ne $ 9-10, kot pod Jeljcina, ampak več kot $ 100. Čeprav so bile opravljene nekatere reforme, je težko zanikati, nekje v poznih 90. in začetku 2000. In rezultat je bil.
Vendar je omembe vredno, da so se težave v gospodarstvu začele najprej leta 2008, ko je potekala gruzijska zgodovina, nato pa po 2014. Zgodba o podedovalnih travmah in cesarskih kompleksih je bila izražena v Putinovem govoru leta 2007 v Münchnu, gre za nekakšen rubikon. In tukaj vidimo, kaj govorim o pogojnem, videti “v redu iz kolen”. Torej, pravijo, če nas je Putin prisilil, da nas svet spoštuje!.. Vendar je od tega trenutka do staleže gospodarske krize, gospodarskega umirjanja, ki vodi do končnega izolovanja in zavrnitve Rusije.
Še ena stvar, ki smo jo včasih rekli: pravijo, Da je Rusija osamljena. Vendar moramo navesti, da na svetu še vedno obstajajo avtoritarni režimi ter precej vplivni in močni, ki še vedno zagotavljajo pomoč Rusiji, isti Kitajski. To je žal situacija, s ki jo obravnavamo.
Govorite o samoti, v prihodnosti bi se morala povečati. Se vam ne zdi, da je ta samota, zlasti od Zahoda, naravna država za Rusijo? Če bomo preložili gospodarstvo, potem bo v vseh drugih stvareh Rusija postala še bolj uveljavljena v samoti.
V Rusiji je, kot vemo iz zgodovine devetnajvega in dvajsetega stoletja, vsakič, ko so med zahodnjaki in najprej slavofili iznikli pogovori, nato pa “znanstveniki na tleh”. Tisti, ki so rekli, da je pot Rusije z Evropo, in tisti, ki so rekli, da imajo zelo osebno, specifično, edinstveno “tretjo pot”. Tudi v dvajsetem stoletju, ko se je začela Gorbačova perestrojka (zelo dobro se je spomnim, takrat sem bil študent), je bila v tako imenovanih “debelih” revijah zelo resna diskusija. Na enem boku so bili »Naš Sovremennik« ali »Moskva« zelo konservativne vrste, na drugi strani so bili »Novi svet«, »Znamya«, »Prijateljstvo narodov« itd. Nenehno so razpravljali, kakšna mora biti vloga, najprej Sovjetske zveze, nato Rusije.
Zlasti se je te razprave udeležila nadarjena ruskazik (zdaj se o njem malo govori), oseba, ki se je aktivno zanimala za družbena vprašanja – Igor Shafarevich. Delil je zelo konservativne pristope. Ima dela “Russophobia” (1982) in “Russophobia: Ten Years Later” (1991). Eden njegovih člankov se je imenoval “Dve cesti do enega obzorja”. Na primer, obstaja komunistični režim, socialistično taborišče – in obstaja liberalno, zahodno taborišče. Toda obe poti vodita do istega prepada. Menil je, da bi morala Rusija iti v tretjo smer. Tako je Shafarevich obnovil tisto, kar je bilo v devetnajstem stoletju. Torej ima antizahodnost kontinuiteto. In to vidimo zelo dobro na prevoju XX-XXI stoletja, ko so bili zahodni položaj in te sile marginalizirane, vedno bolj izgubljajo svoj vpliv.
Ne bi pa poklical, da bi bil preveč skeptičen do “dobrih Rusov”. Rusija je država, s katero bomo morali še vedno živeti, to je naš sosed, ne bo šla nikamor od nas, in verjetno bi nas moralo zanimati, da bo ta država sčasoma demokratizirana. Govoriti o “dobrih Rusih” bi moralo sprejeti konstruktivnejšo razsežnost in interpretacijo. Ja, ne bi smeli “posuti” ali nekoga upravičiti. Moramo biti kritični do ljudi, ki si tako kot Julija Latynina morajo “zgraditi Rusa v Kijevu”. Ali pa ruskim intelektualcem, ki so vse bolj v Ukrajini, ki tu iščejo zatočišče.
Vendar moramo razumeti, da morajo navsezadnje vplivati na to, kar se dogaja v Rusiji. Ker ko se Rusija zaviha v brezno zoološke države, ko se izolira od sveta, ko na površju ostanejo le sile obskurantizma, se pojavi vprašanje – ali je mogoče prezreti govorice o zdravih silah, ki še vedno ostajajo bodisi v tujini bodisi v rusiji sami (čeprav jih je vedno manj). Vemo, kaj se je zgodilo Memorialu, to je težka in zelo grozljiva zgodba. Vendar je to še enkrat dokaz, koliko je bilo odkritih, teh zločinov komunističnega režima in tega, kar je storil Memorial, in koliko je bilo narejeno v zvezi s tem, in hkrati, kako enostavno se je izkazalo, da je to gibanje naredilo v nasprotno smer.
Rekel si, da je trpljenje norma za rusko družbo. Zdi se, da se to začne z Dostojevskim, ki govori o mukah, da je trpljenje za Rusijo tipično in se obenem iz tega trpljenja rodi “ruski colossus”, ki bo šel na ves svet. Sodobna Rusija in današnji navadni Rusi – ne glede na to, ali so tisti, ki se borijo, ali tisti, ki gledajo tiste, ki živijo v revščini, ki, žal, hodijo v pomoč po ulici, a kritizirajo Zahod – so tudi “skrivnostna ruska duša”, prežeta s trpljenjem Dostojevskega?
Verjetno bi začel z angleškim izrazom, ki je zelo izjemen, inherenten v anglo-skadski mentaliteti, “Ubogi, a pošteni”, kar pomeni “Ubogi, a vredni (ponosni)”. Pravzaprav je zelo težko združiti stvari, kot so revščina, kaj šele revščina in ponos. To je nekaj utopično.
Namesto tega je v Rusiji določeno izkrivljanje. Dostojevski, čeprav zelo nadarjen pisatelj, hkrati kaže, kako je ta revščina prednost. Kot da bi to bil trenutek utemeljitve za malega človeka, ki bi ga morali prežeti s sočutjem.
Poleg tega, Raskolnikova.
Da. Čeprav ugotavljam, da se pogosto v našem javnem okolju z Raskolnikovom ravna, kot da bi bil skoraj tipičen Rus, ki zlahka ubije usurerja. In potem njena sestra, in njena sestra je noseča… V bistvu ubije tri ljudi. Pogosto se reče, da Dostojevski to uteleša.
S tem se v resnici ne strinjam, saj če skrbno preberete roman Zločin in kazen, se zavedamo, da je to zgodba o duhovnem samomoru. Ko Raskolnikov reče “Nisem ubil starke, ubil sem”, potem pravi, da vsak umor pade na nepopravljivo, noro breme do konca življenja, je to nekaj, česar se človek ne more znebiti, to je grozen zločin. In tu ni opravičila. Obstaja želja, da bi razumeli mehanizem. Raskolnikov deli ljudi na »posebne« in »navadne«. Na primer, Napoleon je “posebna” oseba, lahko naredi vse in lahko prečka pravno mejo.
In navsezadnje je podoben primer v ameriški literaturi – roman Trumana Capoteja V hladni krvi, v katerem dva kriminalca ubijeta družino kmetov. Capote kaže, kako se vse to zgodi, kako ti zločinci pridejo do umora, ne sočustvuje z njimi, ampak poskuša izslediti, kako je prišlo do evolucije.
Nekaj podobnega je tudi z Raskolnikovim. To pomeni, da Dostojevski zelo globoko prodre v bistvo psihologije morilca. Tega ne upravičuje, ampak opisuje, kako grozne so posledice. Očitno se zavzema za položaj ne le revnih ljudi, ampak ljudi z izkrivljano psihologijo – npr. Marmeladov iz istega romana, ki neusmiljene pije, zaradi česar trpi celotna družina. Vidimo, kako tipično je to za Rusijo.
Ko govorite o položaju sedanjega Rusa, ki tudi ne skrbi za osnovne stvari, ki se nanašajo na vsakdanje življenje, ravnanje thspodazem in tako naprej, vendar kljub temu, obseden s cesarsko velikonočje, je tako povprečen Rus kot Putin. Enako so v tej paradigmi. In pravzaprav je zelo kompleksna zgodba, saj traja več stoletij. In kako jedla ta kompleks je ogromno vprašanje.
Če govorimo o paradigmi, “skrivnostni ruski duši”, kolektivnega Putina, se mi zdi, da je tu zelo pomembna dobro zlobna dihotomija. Jasno je, da ima to znotraj Rusije nekoliko izkrivljen značaj in to ni le praksa, ampak teorija. Vladimir Solovyov (ne tisti, ki je vodja, ampak tisti, ki je filozof) je na vrsti devetnajvega in dvajsetega stoletja samo razmišljal o dobrem in zlu, o vojni v kontekstu dobrega in zla. Navedel je epizodo, da je zlo, ko mi kradejo krave, dobro pa je, ko nekomu kradej krave. Se vam ne zdi, da izbrisani koncept dobrega in zla zdaj opredeljuje koncept “kolektivnega Putina”?
Mislim, da je veliko zvito, zgornji in spodnji del sta zamenjana. Solovyov, mimogrede, po liniji njegove matere je bil daljni sorodnik našega Grigorija Skovorode. To je dokazano dejstvo. Ampak to ni bistvo. Njegovo ključno delo se je imenovalo “Utemeljitev dobrote”. In na žalost moramo priznati, da je na nekaterih točkah Solovyov navkljub bizarnim in ne povsem jasnim sklepom. Na primer, v enem od zadnjih del z naslovom “Trije pogovori” med drugim govori o možnosti, da se pravilnost na nasilen način iznaša. Kljub dejstvu, da kritizira tudi ortodoksno cerkev, preganjanje nesoglasnikov. Vemo, da se je Solovyov zavzemal za katoličanje, kar je bilo v pogojih takratne Rusije nesprejemljivo, torej zahodnjaško osebo na več načinov, vendar so se čudne opombe nekje prebile.
Veliko se govori na primer o njegovem posrednem dialogu ali sporu z Leom Tolstojem, ki je bil absolutni pacifist. Znana je njegova teza o “odporu proti zlu z nasiljem”. Rad bi poudaril, da je treba te stvari očitno gledati različno, različne vidike pa je treba gledati v ruski kulturi in filozofiji.
Imela si sestanek z Vero Ageeva v programu. Zelo pravilno je opazila, da imamo v tuji literaturi preveč ruske literature. Veliko stvari je treba opustiti. Popolnoma se strinjam. In hkrati gospa Ageeva pravi, da je treba pustiti dva ali tri besedila, in eno od teh besedil, kolikor se spomnim, imenuje Tolstojev “Vojna in mir”.
To delo po mojem mnenju kaže, da je vojna absolutno zlo, se nikakor ne upravičuje. Kljub dejstvu, da je bil Tolstoj artilerski častnik, je sodeloval v vojni, vedel je, kaj je to, da je znoj, kri in razrezanih udov. Vedel je, da te grozote ni mogoče dopustiti. To je načeloma v nasprotju s človeško naravo. Na žalost pa moramo priznati, da je Tolstoj videti kot precej osamljena figura. Vidimo te ideološke boje in to željo po vzpostavitvi take mesijanske ideje, vidimo, da se v duhovnem prostoru Rusije slišijo popolnoma drugačni glasovi – nevzdržni in agresivni, in opažamo, da to močno cveti v dvajsetem stoletju, na začetku XXI stoletja.
V Solovyovu me je zadela ena fraza, citiral jo bom: »Vojne ni mogoče enačiti z umorom ali zločinom, saj posamezni vojak nima takšnega namena. Še posebej s sedanjo prevladujočo metodo boja iz orožja dolgega dosega in pušk proti nevidnem prijatelju na daljavo.” Ko govorimo o sodobnem vojskovanju, je to vojna za artilerijo. Kot lahko pojasnimo, imamo na eni strani nevidnega prijatelja. Toda grozote Rusov, ki so vstopili v Kyivsko regijo… Kako je do te dehumanizacije? Seveda je vojna, kjer streljajo, zanje je pravična in poštena do nas. Toda ali obstaja meja za zločine?
Kar se je zgodilo v Bucha ali Mariupol, v mnogih drugih mestih, mestih, vaseh, je pravzaprav mejna krutost. Od kod to? Eden od filozofov je dejal, da je človek tako boljši kot žival in slabši od živali, kajti če se razvije v ugodnih pogojih, razvije najboljše lastnosti samo po sebi, in če je v nekaterih peklenskih okoliščinah uročen, nenormalne razmere in to postane norma, potem postane slabše od živali. Mislim, da je to samo zgodba.
Ves čas si moramo ogledati to mediano sfero in mediani dejavnik. Razumemo stopnjo soočenja, ki so ga v preteklih letih prinesli navadni Rusi, kot je ta polni soimenjak Vladimirja Solovjova ali Dmitrija Kiselyova, ta imena poznamo. Stopnja zombifikacije (ali, odobrena, debilizacija) je res dosegla kosmična razmerja. Koncept “hibridne vojne”. To je bilo narejeno in se še vedno dela. Tu je vsaj zgodba s plinsko krizo, ki je narejena po človeku in se dobesedno odvija pred našimi očmi. V koj meri naj se Evropa zdaj odzove na to? Ena od komponent hibridne vojne je bila ravno informacijska vojna, in izkazalo se je, žal, tako uspešno, da je ta dehumanizacija, dehumanizacija res povsem povsem spremenila pot, da se pritoži na bazo in brutalne instinkte. Človek je lahko hujši od živali. In to kažejo primeri v Bucha.
Pred nekaj meseci sem odkrila, da je bila v Nemčiji objavljena knjiga avtorja Barbare Eschenburg, v naslovu pa je citat Thomasa Manna (to, kar zadeva situacijo po Bucha, res zveni neverjetno): “Ist nicht der Russe der menschlichste Mensch?”, kar pomeni “Ni Rus najbolj človek?”.
Ta avtor mimogrede raziskuje romane Tolstoja in Dostojevskega ter razkriva potencial humanizma v ruskem človeku. Kaj nam lahko to pove danes, ko vidimo rusko literaturo, vidimo sočutja intelektualcov, kot je Thomas Mann? Ta literatura na Zahodu je podkurila idejo ne le o »skrivnostni ruski duši«, ampak o tem, da gre za zelo human tip osebe.
“Bog-nosilci ljudi” Dostojevski.
Da. Kot zgodovinar filozofije lahko navesti, da je bila v Rusiji posebna zgodba s književnostjo. Zakaj je ta literatura v devetnajstem stoletju pridobila poseben status? Ker je bilo v Rusiji zelo resnih težav s sodišči, s šolo, s Cerkvijo: sodišča so bila nepravična, šola represivna, Cerkev je bilafarizija, hinavska. In literatura je prevzela funkcijo poštenega sodnika in dobrohotnega učitelja in globokega spovednika. Literatura je prevzela zelo globalne funkcije. Zato vidimo tako obsežne poskuse, ki pripadajo bodisi Dostojevskemu bodisi Tolstoju. Zahodna literatura tega ni storila, saj se je to zgodilo na ustreznih področjih.
In v tej literaturi se ustvari vrsta osebe, se dotikajo zelo globalnih vprašanj, ki so filozofske narave. Na Zahodu je veliko ljudi tvorilo vtis, da gre za posebno civilizacijo, “bogonosno ljudstvo” in tako naprej. In v Rusiji je bilo v družbi le veliko problemov – in literatura jo je poskušala nekako rešiti. In potem je obstajal neupravičen naklic poveličati to kulturo, ta prostor in v praksi se je izkazalo, da je povsem drugačen. Tega ne vidimo v globoki realnosti, ki prevladuje v Rusiji.
Ta fasada je ustvarila določene pogoje za prihodnjo vizijo Rusije in tu se spominjam Ivana Ilyina, ki ga imenujemo Putinov najljubši filozof, in njegove zelo, spet, rezonirajoče teze do sedanjosti. Ilyin ni nasprotoval fašizmu kot ideologiji, vendar je v fašizmu našel dve negativni stvari: negativen odnos do religije (to je mogoče popraviti v Rusiji) in dejstvo, da fašizem po drugi svetovni vojni kot izraz sam po sebi ni popoln, ima veliko negativnih konotacij. V kolikšni meri Ilyina filozofija v zvezi z nacionalno diktaturo v Rusiji ustreza razpoloženju družbe? Ne pravim oblasti, saj je moč poudarjena na tem, in sicer družbi: močni roki, nacionalni diktaturi, pravosrčju, no, vse je skoraj tako kot v devetnajstem stoletju uvarove teorije.
Uvarov je namreč govoril o treh “kitih” – pravosrčnosti, narodnosti, avtokracije. Imel je naslednika ministra za šolstvo – Shirinsky-Shikhmatov. Pripisan mu je citat (to je čas pokojnega Miklavža II.): “Polza ot philosophia somnitelna, in vreds očitno.” In mimogrede, potem je bilo poučevanje filozofije na univerzah prepovedano.
To je še en primer, koliko je v Rusiji v tem času prevladal položaj obskurantizma, kako pomemben je bil dejavnik vere, ki ni imela svojega posebnega glasu, ki je bila vsakič predmet sekularne moči.
Namesto tega je na Zahodu vse drugače. Jaspers, ko že govorimo o devetih označevalcih zahodne civilizacije, imenuje eno izmed zelo pomembnih komponent soočenje duhovne in posvetne moči, ki se razteza več stoletij.
In po Dostojevskem, v Rusiji, nasprotno, ideal je bizantinski simfonija, ko se duhovna in sekularna moč združita skupaj. Pred desetimi leti je in Kiril je na srečanju z Medvedjevem dejal, da končno dosežemo simfonijo.
Da. Kar Kiril blesti, da ubija vojake, je nekaj, kar se razteza v zgodovini Rusije ves čas. V sodobni ruski propagandi govorijo o posebni misiji, o “tretji poti”, o posebnem namenu Rusije, ki je, pravijo, premagati vse pomanjkljivosti, ki obstajajo na Zahodu. Dostojevski je lastnik teze Zahoda, ki “gnije”. Zdaj govorijo o gejevskem zakonu in o mnogih drugih stvareh. Domnevno Evropa gnije, mi pa imamo “posebno misijo”. Cerkev pa, pravijo, pomaga doseči to nalogo.
Dobro pa se zavedamo, da je Cerkev, ki se raztaplja v svojem zvestobenem položaju do države, posojen, da razveseli svojo avtoritativno vlogo za splošno javnost, za svojo čredo. Čeprav vemo, da je verska dejavnost v Rusiji izjemno nizka, da se vse skupaj spravi le na ritualizem in ritualizem, da o resnem verskem vplivu ni globokega govorjenja.
Kako združiti to s tem, kar se dogaja v Ukrajini? Stopnja krutosti dehumaniziranega odnosa, ki ga vidimo v pogovorih, ki jih prestreže SBU, je resnično šokantna, premožna! V državi, ki govori o posebnem Kristusu.Ian vrednote – “Ne ubijaj, ne kradi…”, o gracioznosti odnosa do soseda, to je divja zgodba.
Nekje leta 2015 je Oksana Zabuzhko v intervjuju dejala, da je Rusija »sinteza Hollywooda in Lubyanke«. Jasno je, da obstajajo tehnična sredstva, “pranje možganov”, ki se opravi zelo odlično in učinkovito. Razumemo, kako nevarno je, ker so ljudje množično okuženi in izpostavljeni vplivom. Nasprotno pa govorijo o tradicionalizmu, o krščanstvu, o Cerkvi. Ampak to je samo igra besed, nič več.
Vidimo, kako se pred našimi očmi ustvarja fašizem, ki se ne imenuje fašizem. Putin, se mi zdi, je zvesti Ilyinov privrženec, ki je opozoril, da delamo nekaj podobnega fašizmu, vendar temu ne rečemo fašizem. In tu, spet, dvojni standardi – borijo se proti fašizmu, čeprav so sami fašisti.
To je očitno, saj je imel Ilyin neposredno sočutje do nacionalsociaizma. Veliko je naloženega gradiva, ki kaže skoraj dobesedna ponavljanja v Putinovih govorih ali načelnih stališčih glede določenih vprašanj, ki ga približujejo Hitlerju. Tu je ta vzporednost očitna in vidimo, da se morda niti verbalno ne uteže, vendar v svojih dejanjih gleda na to paradigmo. In zdi se, da čas ni daleč, ko se bodo te stvari dojemale kot popolnoma sprejemljive in nedolžne, ki jih je mogoče zlahka prakticirati.
Obstaja pisatelj, rojen v Ruščini, ki že dolgo živi v Nemčiji – Michael Epstein, ki predvsem govori o ontocidu. “Onto” – iz starega grškega “bitje”, “caedo” – iz latinskega “ubiti”. Filozofi, kot so Ivan Ilyin, Alexander Dugin, Mikhail Yuriev, se upajo biti v svoji naravi, odločeni so uničiti, za pozabo. Neke vrste samomorilni sindrom: bodisi vse ali nič. Biti ima samo po sebi razlikovanje, ima nekaj sprememb, nekaj nesoglasja in ne-bitje je eno. Enotnost, popolnost pozab razočanja ljudi, kot je Dugin, kot je Ilyin. Energija uničenja jih navdihuje.
Dolgo časa naj bi Putinovi govori pokazali nostalgijo za Sovjetsko zvezo – zanj je bilo to kot največje geopolitične katastrofe dvajsetega stoletja. Vprašanje pa je, ali lahko v nasprotju s Sovjetsko zvezo in Ruskim imperijem tukaj? Kaj iz tega obnavlja Putin? Ker z vidika Ilyina ali drugih filozofov evrazijanizma očitno ni Sovjetska zveza.
Putin je zelo sovjetski človek. Zrasel je iz tega sistema, sistema posebnih služb, igrali so zelo resno vlogo v Sovjetski zvezi. O tem ni nobenega dvoma. Omembe vredno je, da se, ko se vrne v cesarsko trikolor, vrne v besedilo inteme ZSSR v smislu inteme. Besedilo Sergeja Mikhalkova je bilo tam zelo minimalno spremenjeno, načeloma pa je sovjetski utvir.
In kako naravno je bilo združeno: rusko-cesarski nacionalizem in sovjetski komunizem ali boljševizem?
Gre za eklektiko, o kateri je govorila Oksana Zabuzhko, o “Hollywoodu in Lubyanki”. To vidimo v zgledu navadnih Rusov, ki se pretvarjajo, da so ortodoksni, obenem pa častijo in rehabilitujejo Stalina, ki je uničil Cerkev. Kako se ujema?
Na neki točki je Putin obsodil Lenina. Bolj sočutja je z Antonom Denikinom. Znane so zgodbe, o katerih Sergey Plohiy zelo dobro piše tako v »Vratih Evrope« kot v »Izgubljenem kraljestvu«.
Toda v mnogih pogledih ta bizarna, nenaravna kombinacija še vedno ostaja in zdi se mi, da je veliko skupnega: tako Sovjetska zveza kot Ruski imperij sta imperialna. Kljub dejstvu, da je v prvem primeru – razredni boj, boj proti gospodarjem, proti kralju itd.
Veliko teh modelov ostaja stabilnih, nikamor niso odšli. Še posebej pri obravnavanju osebe kot kolesa ogromnega mehanizma, ki ga je lahko žrtvovati. Tisti Sovjetski človek, da se je situacija v Ruskem cesarstvu – malo spremenila. Seveda je veliko razlik, vendar veliko stvari istega reda.
Tu je vprašanje o kombinaciji in posebni poti Rusije – ali o starem evrazijanizmu iz 20. let 20. let, ali o neoevrazijskem Duginu. Kako združene so te stvari? Ali je mogoče Evropo in Azijo združiti v tem posebnem svetu Rusije? In kaj je več v teh konceptih – evropskih ali azijskih?
Seveda, Azijka. Danes v pogovoru pogosto pozivamo k različnim artefaktom ruske kulture. V nekem času je Alexander Blok objavil poezijo “Scythians”. Piše: “Ja, Scythiani smo mi! Ja, Azijci smo mi, s poševnimi in obsežnimi očmi!” in položaj ljudi, ki dopuščajo grozote v Buči, se zelo zbere. V »Scythians« Blok večkrat uporablja pojme »Azija«, »Azijci« – ki uničujejo, se napijejo s krvjo itd., ko govorimo o Evraziji (žal se ne spomnim, kdo je uporabil nasprotni koncept, ne ravno evfonično – »azijsko«), evrazijanizem je želja po združitvi nezdružljivih na določen način, to so različne paradigme – Evropa in Azija.
Samuel Huntington je konec dvajsetega stoletja napisal delo “Spopad civilizacij”. Poskušal je pokazatiin da je po smrti Sovjetske zveze po razpadu socialističnega taborišča Zahod dobil hladno vojno. Zato se vzpostavi liberalni model in lahko prevlada po vsem svetu. Torej, obstaja en pole in izkazalo se je, da je soočenje potenciala neizčrpno. Huntington kot Fukuyamin učitelj piše besedilo, ki je na nek način nasprotje Fukuyaminega “Konca zgodovine”, omenja devet vrst civilizacij. In govori o zahodni civilizaciji in civilizaciji, kot piše, rusko-ortodoksnih. In opozarja na spopad civilizacij – in to je ozemlje Ukrajine.
Eurazija je lep izraz, vendar ima veliko, ki se razteza nazaj do včeraj. Te ideje so širili Lev Gumilev, sin Ane Akhmatove in Nikolaja Gumilyova in mnogi drugi. Obstaja tretja pot. Vendar vidimo vso njeno uničujočo in uničujočo naravo, in ljudi, ki to izkažejo, in koncepte, ki rastejo na tem terenu. Mnogi ruski pisatelji so v tej paradigmi soočenja, mesijanizma, izolskega gibanja.
Ko rečemo “evrazijanizem”, izražamo željo po združitvi Evrope in Azije. Čeprav o Evropi v sodobni Rusiji ne govorijo. Prej sem izrazil položaj razumevanja s Kitajsko, solidarnost s Kitajsko, željo po poiskati avtoritarnega sostorilca, ki bo stal v boju proti Zahodu.
Torej koncept, ki ga je predlagal Michael Hefter – da morebitna kombinacija svetov Evrope in Azije v Rusiji – a priori ne bi mogla delati?
Hefter, kolikor se spomnim, je o tem govoril v poznih 80. Potem je bilo res tako upanje – v času Gorbačova, nato pa še “zgodnjega” Jelcina. Med letoma 1991 in 1993, očitno. Čeprav se moramo pokloniti, je svoboda v medijih trajala do konca 90-jih, morda do začetka 2000.
Zelo dobro se spomnim: v študentskih letih se mi je zdelo, da bo orwellovski svet brezupno postal stvar preteklosti. Nemogoče se je vrniti vanje – vse maske so odtrgane, vse razjede so prikazane, natisnjeno je “Gulagov arhipelag”, vsi zločini stalinizma so očitni. Toda izkazalo se je, da se lahko vrneš k vsemu.
Intelektualcem, kot je Hefter, v tem času ne morem metati ničesar, v tem času se je zdelo kot zelo resnična perspektiva. Toda, kot je pokazala zgodovina poznih 90. let, že Putinove Rusije, se vse to zelo zlahka vrne. Vse to pade na zelo dobra tla v mislih in srcih navadnih državljanov. In vidimo, kako lahko navdušenje jih prežema, čeprav je tudi vprašanje, kako reprezentativni lahko dojemamo, kako ustrezne so njihove raziskave. V vsakem primeru pa je znano, da večina ruskega prebivalstva še vedno podpira to agresijo in so navdušeni, obsedeni in navdušeni.
In v mislih “vstani s kolen”… Seveda, ko govorimo o Duginini sodobni ruski filozofiji, je ukrajinska fobija nesojemna stvar, to je specifična stvar – in ničesar ni treba presenetiti. Zelo čudno pa mi je, ko govorimo o Dostojevskem ali istem Ilyinu, koliko je v njih prisotna ukrajinska fobija – strah pred Ukrajino. Isti Ilyin je zapisal, da sta Velika Rusija in Mala Rusija povezani s trajnimi zvezami, vendar je opozoril pred dejstvom, da bo Rusija, če bo zahod prekinil te vezi, začela stoletni boj.
Te stvari so iz devetnajstega in prve polovice dvajsetega stoletja – kako so preživele do danes? Do kakšne mere je sovraštvo do ukrajinščine v ruski filozofiji in mentaliteti na splošno dolgočasno in kako se je to zgodilo? Devetnajsto stoletje, Dostojevski, Ukrajina nima veliko potenciala v tem času – politične ali državne stavbe. Toda Mala Rusija je nevarnost.
Mislim, da je kontinuiteta res očitna med devetnajstim in dvajsetim – začetkom. XXI stoletje. Prepričan sem, da so cesarski kalčki v ruski kulturi zelo opaziti. Na primer Puškin, njegov odnos do ukrajinščine in Polesa. Ne govorim o Dostojevskem. Obstaja raziskovalec diaspore, mimogrede, ruski raziskovalec Dostojevskega – Konstantin Mochulsky. In odkril je, da v romanih Dostojevskega ni bil vzgojen niti en nezemljan na pozitiven način. Ne glede na to, ali so Topolci, ali so Judje (Dostojevski je bil antisemit), ali so Ukrajinci. Edini tak lik najde v delih Dostojevskega, ki je pozitiven – to je Anglež Astley. Vse je omejeno na to. Lepi liki so njegovi “velikorosi”, tukaj pa je določena kontinuiteta.
Ko Rusi rečejo “Puškin je naše vse”, ko častijo Dostojevskega, vidimo, kako močna je ta linija in koliko je, na žalost, v vrstnem redu stvari. Številke, kot je Herzen, so žal izjeme. Tako kot Chaadaev, ki pravi, da Rusija obstaja le zato, da bi svetu pokazala, kako ne živeti (a to je le eno od Chaadaevih pisem, ki obtoži Rusijo). Chaadaev pravi, da so vsi navdušeni nad “puhavim kraljem”, ki nikoli ni ustrelil, in “kralj-zvon”, ki ni nikoli klical. To je simbol Rusije.
Ali pa še ena grenka šala Japoncev, ki so prišli. Sovjetski zvezi, zlasti Rusiji, in rekli so: vi, Rusi, imate tako lepo naravo, tako čudovite otroke, vendar vse, kar počnete z rokami, ni primerno za nič. In Chaadaev je to rekel že v devetnajstem stoletju, da mi, pravijo, ne moremo ustvariti nečesa produktivnega, obstajamo za slab primer za svet. Čeprav ima Chaadaev ambivalenten položaj, so tam še druga pisma. Mimogrede, zanimivo je tudi o tem, da te filozofske ideje izraža ne v ruščini, ampak v francoščini.
Cesarski virus v resnici ni samo ksenofobija ali antisemitizem. Vidimo, da je to iz nekega razloga še posebej osredotočeno na ukrajinsko paradigmo, saj so Ukrajinci Rusi domnevno, kot pravi Putin, “en narod”, vendar nekateri Ukrajinci niso taki, poskušajo nekaj motiti, mi pa se moramo, pravijo, ukvarjati z njimi.
Podobno je Denikin dejal, da se nihče z Zahoda ne sme vmešavati “v naše zadeve z Malimi Rusi”. Nekako jo moramo popraviti, oni pa nimajo pravice slediti poti, ki je drugačna od naše.
In vidimo posledice takšnih ideoloških bojev in affirmacij tega mesijanizma, odrezane poti, in verjamejo, da moramo temu slediti. Kaj je koncept “propadle države”, države poraženke. Mimogrede, tudi tu zahod, kot razumemo, ni imel dobre vloge. Najprej so Putinove argumente jemali precej resno, zato je neupoštevanost MAP-a hkrati za Ukrajino ali prisebnost s Putinom, o kateri se že dolgo govori.
To je “Putinfershteerstvo”, sam koncept je razumeti Putina. Razumeli so, a to se je zgodilo po ruski invaziji na Ukrajino. In zelo pozno je! Sankcije, ki so bile nanešene po prislonitvi Krima, so smešne. Da ne omenjam Georgije. Na splošno so pogoltnili z lahkoto, kaj se je zgodilo Gruziji iz Rusije.
Zahod je v neki fazi želel živeti v iluzijah. Intelektualci, kot je že prej prej habermas, so menili, da se s Putinom lahko govori kot o evropski osebi. Vendar niso razumeli veliko stvari, nekateri pa še vedno ne razumejo.
Ali ta nesporazum do neke mere ne kaže evropske krize? Če bi Oswald Spengler živel zdaj, kaj bi napisal o Evropi, ki je bila na liniji soočenja z Rusijo, in si je v resnici ne želi?
“Faustianski duh”, o katerem piše Spengler, je bil zgodovinsko značilen za Zahod. To ime je verjetno najbolj znano, ko gre za Spenglerja. Huntington, Toynbee pred njim in Spengler sta zelo podobna paradigma v dojemanji zgodovine, mimogrede, drugačna od jasperske. Tukaj je veliko zanimivih stvari. Na splošno lahko navesti določeno krizo politikov, ki so pripravljeni na nek pogumen, radikalen korak. To je konjunktura, določena razdrobljenost sodobne politike na Zahodu.
Ječmen.
Tukaj je za primerjavo Draghi, Scholz, Macron – z Adenauer, Charles de Gaulle ali Churchill. Vendar se pojavljajo kot blede sence. Čeprav je v Evropi Boris Johnson, ki tukaj resnično kaže na največje pobude. Kljub dejstvu, da je bil leta 2016 po Brexitu naš odnos do Johnsona precej negativen. Iz te rute pa se izvleče, vsaj človek je, ki s svojo svetlo dosledno držo seveda navduši spoštovanje. In to je, brez pretiravanja, naš največji simpatizer, zaveznik na Zahodu. Očitno je tisti, ki sili evropske voditelje, naj sprejmejo odločneje ukrepe, da se znebijo čustev o Rusiji in zamujenih pristopov.
Zahodna celinska Evropa se težko poslovi od te zapuščine. Po drugi strani pa menim, da jih bo proces, ki poteka, prignal k odločnejši ukrepanju, ni druge poti ven. Kaj se dogaja v Nemčiji (malo bolje poznam nemško stališče), kako dejavno iščejo alternativne načine za gospodarstvo v smislu energije, kako dejavna je civilna družba v zvezi s tem. Ta zavest nedvomno raste. Mislim, da bo celo Scholz radikaliziran, v zvezi s tem so prisotni vsaj takšni kazalniki.
In če govorimo o Ukrajini med Zahodom in Rusijo? Verjetno bom rekel sporno stvar. Vemo za odnos Rusije do Ukrajine – “umetno državo”, “umetne ljudi”. Obenem je Zahod, ko je slišal Rusijo, zgradil drugačno idejo: da je Ukrajina država, v kateri cveti korupcija, Ukrajina je država s številnimi težavami. In nekje na tem križišču je ukrajinska družba razvila Munchausenov sindrom, da začnemo metati daleč odvleče bolezni nase, začnemo verjeti vanje in trpimo za njimi. V kakšni meri nas vojna osvobodi teh kompleksov? Pred dvema letoma si je bilo težko predstavljati, da bi Zelensky v parlamentih Nemčije ali Italije govoril take stvari, kot pravi zdaj – s položaja moči in ne s položaja šibkosti, ne s položaja žrtve.
Kar zadeva korupcijo in številne naše dolgotrajne slabote, nas je to žal spremljalo zelo dolgo časa. Vojna bo spremenila te trenutke. Upam, da nas bo ta odgovornost do žrtev vojne tudi spodbudila, da se odločneje borimo proti manifestacijam naših dolgotrajnih bolezni.
Kar se zelenskega zadeva, moramo priznati, da je bila resna evolucija. Spomnimo se, da je sprva nenehno govoril, da moramo iskati dialog, se sestati s Putinom, obravnavati ta vprašanja. Zato se je izkazalo, da je to nepromisno. Zdaj pa vidimo, kako nastopa v mednarodni areni. Vse to se predvaja izključno na spletu, saj dejansko ne zapušča Kijev, in jasno je, da tega ne bi smeli storiti. V bistvu se je obnašal zelo spodobno, tu je težko zanikati.
Druga stvar, čeprav bomo to upoštevali po dejstvu, je, da so bile priprave na vojno, milo rečeno, pomanjkljive. Kljub dejstvu, da so bile te stvari v tem času poudarjena, je bilo to poudarjena, vendar smo namesto tega nenehno govorili o “odlični gradnji”, da, pravijo, ne pretiravajo, ne prestrašijo vlagateljev – vse je mirno.
Toda moje vprašanje se nanaša na drugo letalo: kako zahod dojema tako agresivno-obtožljivo retoriko Zelenskega? Izraelu ni bilo všeč, ko je obstajala primerjava trenutne vojne s holokavstom. Ne vem, kako je bilo dojemano v Nemčiji. Zahod na eni strani to dojema kot, da je v redu, po drugi strani pa ima Zelensky omejitev. In ali to ne kaže na to, da ima Ukrajina zelo zanimivo vlogo v Evropi, ko imamo Dudo in to srednjo Evropo, ali “oljčno cono”, ali os Francije in Nemčije, da se malo gibljejo?
Mnogi analitiki se obrnejo na to. Zelo na kratko bi rad komentiral začetek vašega vprašanja. Menim, da v Nemčiji niso tako boleče dojemali Zelenskyjevega govora, saj je zelo realno in jasno izražal zelo zdrave stvari. Mislim, da so bili govori našega veleposlanika Andrija Melnyka tam boleče dojemani. Kot diplomat si je dovolil izražanje na robu neusmiljenega dela.
Scholz in njegova slavna primerjava z “užaljena klobasa”.
Toda to, kar pravite bolj globalno, je seveda. Zlasti v ozadju soočenja z Litvi, ki ovira pretok blaga v kaliningradsko regijo. Menim, da je z zgodovinskega vidika zelo jasno – Rzeczpospolita, litvansko kneževstvo. Nekje se vračamo v enotno vzhodnoevropsko civilizacijo, sedanjo enotnost Poljske, Litve, Latvije, v nekoliko manjši meri Estonijo. Obenem pa so vezi z Združenim kraljestvom vse bližje. Mislim, da je vse videti precej obetavno. Mnogi govorijo o tako zelo posebnem združenju, ki je lahko pomemben dejavnik v političnem življenju.
Druga stvar je, da novica o statusu Ukrajine kot kandidatke za Evropsko unijo ne shujša. Kakorkoli, EU ostaja za nas zelo zaželen cilj, vendar je vzporedno mogoče obravnavati regionalne projekte, ki so lahko resnično učinkoviti, uspešni, in ta enotnost je zelo dobro sestavljena.
Poleg tega ima zgodovinsko podlago – ne le resnično, ampak tudi ideološko. To je Intermarium. Na koncu ne morem prezreti tem in kaj človekoljubje, filozofija tehta v času vojne. In potem takoj radikaliziram vprašanje: Pred nekaj leti je Fukuyama govoril o »koncu zgodovine«. Izkazalo se je, da se je motil. Pred kratkim sem naletel na trditev, da zgodovina verjetno ne bo preživela 21. stoletja. Bo filozofija preživela XXI stoletje?
Drznem si oblikovati radikalnejšo tezo: ali bo človeštvo preživelo XXI stoletje? Morda poznate delo Martina Reesa, angleškega astrofizičarja, astronoma njenega veličanstva. Knjigo Naše zadnje stoletje je napisal leta 2003, na koncu pa postavil vprašaj in potem so se uredniki odločili, da jo poberejo. V Ameriki je bila knjiga na splošno ponovno poimenovana – “Naša zadnja ura”. V tem delu Rhys pravi, da je veliko okoliščin in procesov, ki kažejo, da če se trendi v razvoju človeštva, tako v ekološkem kot demografskem, v drugih načrtih, nadaljujejo, potem nas lahko katastrofa čaka konec XXI stoletja. To je pesimističen scenarij, vendar moramo kot analitiki upoštevati vse scenarije.
Še posebej na robu vojne, skoraj tretje svetovne vojne.
Seveda je jedrska apokalipsa, ki je ogrožena v Kremlju, na žalost tudi eden od scenarijev.
Strinjam se, da obstaja kriza humanosti in na splošno človeška kriza. In ne samo, ko govorimo o ruski situaciji. To je dehumanizacija. Govorimo pa o položaju človeka, ki se prilega popolnoma tehničnemu svetu, ko je vse manj človeškega in bolj tehničnega. In v tem pogledu se humanitete zmanjšajo kot shagrenova koža. To vidimo v institucionalnih zadevah, univerzah, subvencijah in podpori izobraževanju. To so resni izzivi.
Res moramo biti pozorni na dejstvo, da je zapuščina zgodovine, zapuščina na primer starodavne kulture v veliki meri pod vprašajem. Mnogi pravijo, da se ni treba učiti staro grščine, latinščine, ker so to mrtvi jeziki, to je nekaj dolgo preteklost in kaj lahko pove za našo sedanjost…
Te grožnje nedvomno obstajajo in jih je treba jemati resno in razumeti, da so humanisti izjemno pomembni, in predvsem filozofija, tako da oseba razume, koliko je bitje, ki je zasnovano tako, da razume, kaj se mu dogaja.
Martin Heidegger je nekoč razločno razmišljal. Rekel je, da lahko to izračunano, računalsko, razmišljanje izmika misli, ki je pomembno. In tako se lahko spremenimo v stroj, humaniteta, zlasti filozofija, pa omogoča preprečevanje te nevarnosti.
Pred kratkim je prebral Petra Singerja, govori o vplivu robotike na vojne in kaže na pozitivno: ko roboti umrejo, ni treba pisati pisma njihovim materam. In na ta način se lahko vojne nadaljujejo – in človek lahko izgubi svojo humano komponento. G. Andriy, upam, da se to ne bo zgodilo in da nam bo filozofija in zgodovina lahko pomagala razumeti, razumeti in zgraditi določeno pot v prihodnost.
Ja, seveda se popolnoma strinjam s tabo. Menim, da potencial humanistike na splošno in zlasti filozofije še zdaleč ni izčrpan. Isti Fukuyama je pisal o naši »posthumanistični« prihodnosti, njenih prednostih in slabostih – zato je treba prisluhniti diagnozi in terapiji ameriškega analitika.
