Konec junija je ugleden nemški tednik Die Zeit Objavil je še eno sporočilo skupine nemških intelektualcov v slogu »Mera ukrepov«. Avtorji sporočila trdijo, da zelo ljubijo Ukrajino in Ukrajince, da so ogorčeni nad brutalno rusko agresijo. Toda “ker Rusija vojaško prevladuje in ima možnosti za nadaljnjo vojaško stopnjevanje”, se morda ne bo splačalo zapravljati časa in truda ter ustaviti odpor. Ker “nadaljevanje vojne s ciljem popolne zmage Ukrajine nad Rusijo pomeni več tisoč ljudi, ki so umrli v vojni za cilj, ki ne izgleda resnično”.
Podpisnika pisma seveda ne prizivata Ukrajincev. Očitno se zavedajo, da je to nepromisno, razumejo, da se borimo ne zato, ker si to resnično želimo, ampak za ohranitev države, naroda, ljudi. Po Buči, Irpenu, Volnovaki, Mariupolu je vsemu svetu jasno, da je kapitulacija Rusom, če lahko kaj prinese, le sramota, posmeha, odmazd. In zagotovo ne bo prinesel odrešitev.
Zato je pismo usmerjeno predvsem na zahodne politike. “Zato bi se morale zahodne države, ki podpirajo Ukrajino na vojaškem področju, vprašati, kaj točno želijo in ali je (in koliko časa) dobava orožja prava pot,” piše v sporočilu. Seveda, “narobe”, če poslušate te stvari podpisnic. In potem v pismu gre naslednje ustrahovanje:
»Poleg tega posledice vojne niso več omejene na Ukrajino. Njeno nadaljevanje povzroča obsežne humanitarne, gospodarske in okoljske izredne razmere po vsem svetu. V Afriki se vohuni lakota, ki bi lahko stala milijone življenj. Cene v nebo, pomanjkanje energije in hrane so v številnih državah že povzročile neusmiljene. Če se bo vojna nadaljevala po padcu, bo pomanjkanje gnojil imelo tudi globalni vpliv. Pričakuje se veliko število žrtev in destabilizacija globalnih razmer.”
To je tako prestrašeno. Morda pa imata avtorja prav glede posledic vojne. Ker prej ko bo končano, bolje za Ukrajino in svet. In to je mogoče storiti le na en način: z zagotavljanjem ukrajinski vojski ustrezno količino najnovejšega orožja, da lahko zlomi hrbtenico ruskega militarizma, kot tudi z uvedbo najtežjih sankcij proti Rusiji, tako da ne more obnoviti svojega vojaškega potenciala. In ukinitev vojaške pomoči bi dejansko pomenila nadaljevanje vojne, rast žrtev, uničenje ukrajinskih mest in vasi, umor Ukrajincev in negativne posledice za ves svet.
Toda ne, avtorji pisma so popolnoma proti vojaški krepitvi Ukrajine. Samo diplomacija in pogajanja. Te očitke smo prebrali v pismu: “Mednarodna skupnost, zlasti pomembni zahodni akterji, si do danes ni prizadevala za začetek pogajanj. Čeprav to ni tako, ni mogoče domnevati, da je dogovor nemogoči in da se Putin zlasti ne želi pogajati.”
Putin je dejansko pripravljen na dogovor, a le eno, kjer Ukrajinci prepoznajo popolno predajo. Vse ostalo ga ne zanima. In to so večkrat povedali tako on kot njegovi sinov.
Glede očitkov o pomanjkanju diplomatskih prizadevanj pa avtorji pisma pokažejo svojo popolnoma nesposobnost ali pa so brutalno zviti. Več tednov pred začetkom obsežne invazije so moskvo obiskali praktično vsi zahodni politiki: francoski predsednik Emmanuel Macron, britanski premier Boris Johnson, nemški kancler Olaf Scholz in generalni sekretar ZN António Guterres. Prvič v vatikanski zgodovini je papež sam odšel na rusko veleposlaništvo, da bi Ruse opozoril pred vojno. Ameriški predsednik Joe Biden ni prišel sam, ampak je večkrat klical Putina, mu je poslal svojega državnega sekretarja Antonija Linkena. Potem so bili aktivni poskusi istih politikov, da bi po začetku vojne resonancili s Kremljem. In vse je zaman.
Torej, kakšna druga pogajanja potrebuješ, kolerja? Ali vi, dragi pacifisti, niste vedeli za to? Zelo dvomljivo glede na identiteto podpisnika. Na primer, prvi na seznamu je znan novinar, publicist, pisatelj, solastnik založbe Spiegel-Verlag Jakob Augstein (iz družine istih Augsteinov). In tudi politični znanstveniki, nekdanji vojaški svetovalci, bivši diplomati itd. Nikoli ne bom verjel, da niso sledili razpletu dogodkov po Ukrajini, niso bili seznanjeni. Torej, ciničen zmeden. Torej njihovo celotno sporočilo ni vredno denarja pokvarjenih.
To bi lahko dokončalo temo, če ne za eno zanimivo točko. V pismu je omenjen spor okoli železniškega tranzita do ruske enklave Kaliningrad. Naj te spomnimo, za kaj gre. Litvanski organi so omejili železniški prevoz na svoje ozemlje od Belorusije do kaliningradske regije. Govorimo izključno o prepovedi prevoza tistega blaga, ki je bilo pod sankcijami, ki jih je Evropska unija proti Rusiji nalagala za invazijo v Ukrajini. To je vse drugo, neusmiljene, zlasti izdelke in ljudi, je mogoče prevažati. Celo sanctioned blago se lahko prevaža, na primer po morju ali zraku.
Vendar pa je Moskva sprožila besni jok, pravijo, blokado, želijo zadaviti kaliningradsko regijo, stradati ljudi itd. Številni ruski politiki so že grozili Litvi, nekateri so skoraj neposredno napovedali vojaško rešitev problema. Čeprav so tu litvanci sami? Izvajali so samo zveze sindikatov.
Zdaj pa namerava vodstvo EU malo vrniti. Evropska komisija se pod pritiskom Nemčije pripravlja na spremembo sankcij, ki bi omogočile vsak tranzit v Kaliningrad.
Zakaj se je Nemčija razlocila? Prvič, Berlin je bil vedno občutljiv na moskovske zahteve. Razmere so se seveda spremenile po 24. februarju, vendar ne tako radikalno. Drugič, kot je znano, se v Litvi nahaja kontingent Bundeswehr, namenjen zaščiti republike v primeru zunanje agresije. In tu Rusi grozijo vojaški invaziji. Nemci tu in tam ponavljajo, da si bodo prizadevali preprečiti, da bi vojaški konflikt šel onkraj Ukrajine. Zato so se zapletli, ko je okoli enklave Kaliningrad izbil spor.
Seveda bi lahko upoštevali razumne argumente, da v primeru Kaliningrada Rusija pošilja blago sebi, to je, da ga ne izvaža nikjer in ga ne uvaža od nikoder. Torej bi lahko tu naredili izjemo. Po drugi strani, zakaj? Za napad na gospodarski potencial agresivne Rusije so nalagane sankcije, zato se moramo morajo pasti trdega. Ker če bodo sankcije nalagane le formalno, za kos papirja, potem od njih ne bo veliko koristi. Zagotovo ne bodo zaustavili vojn.
Da, v zadnjih nekaj mesecih so se v mislih zahodnih skupnosti zgodilo pomembne spremembe, vendar še ne tako radikalne, da bi postale nepopravljive. Upamo, da bomo tvegali med kapljicami, da bomo rešili spor z minimalnim naporom, še vedno ostaja. Mnogi še vedno mislijo, da bo dovolj žrtvovati Ukrajino Aresu, da bodo ostali varni sami. Zapravili. V resnici, že prej opisani kaliningradski precedens, pa tudi grožnje Kremlja Finski in Švedski za namero, da se pridruži Natu, ali navsezadnje vsem zahodnim državam za pomoč Ukrajini, nedvoumno dokazujejo, da je vojna že zdavnaj šla onkraj Ukrajine. Naj to še ne bo njena bojna komponenta. In tisti, ki upa, da se bo z zaostanek Ukrajine Putin ustavil, da bodo vsi problemi, opisani v pismu, izginili, se usodno moti. Izguba Ukrajine, še bolj – neusmiljene izgube Rusije bodo uničile celoten že tako trmati sistem evropske varnosti.
