Vojna v Ukrajini je povzročila hude polemike ne le med nemškimi politiki, kjer je bila “rdeča črta” dobava orožja za oborožene sile Ukrajine (Nemčija in dobava orožja Ukrajini – nas), ampak tudi med nemško družbo, ki je bila razdeljena na ločena taborišča glede obstoječega vprašanja – vojne in miru. Povsem očitno je, da je bila tu katalizovalka nemška “politika spomina” (Kaj je narobe z nemško politiko spomina – nas), ki je po drugi svetovni vojni gojila ideje pacifizma in »odgovornosti« za vojne zločine iz preteklosti. Ruska invazija na Ukrajino, ki jo spremlja kršitev vseh veljavnih pravil vojskovanja z obstreljevanjem in uničenjem mest in vasi, Ubijanja civila, očigledni primeri brutalnog nasilja nad ženama i dečom, milioni begunca i sl., naneli su reakciju ne samo medu ekspertima iz Vzhodne Evrope, ali i piscima, akterima i kulturnim figurama, to je one, ki se u germansko društvo uobičajno imenuju intelektualcima. V vodilnih nemških medijih se je v zadnjih štirih mesecih pojavilo veliko člankov, esejev in intervjujev, v katerih avtorji izražajo svoje stališče o aktualnih dogodkih v različnih stopnjah. V tem članku pa bomo pozorni le na kolektivne »Pritožbe«, »Izjave« in »Odprta pisma«, ki nam kažejo polarnost misli nemškega intelektualnega okolja.
Ta kolektivna oblika samoodločitve seveda ni specifična nemška in je značilna za številne demokratične družbe, vendar nas v nemškem kontekstu samozavestno napotuje na čase prve svetovne vojne (1914–1918), ko kolektivna »Pritožba« in »Manifesti« (Aufrufen) je postal del “papirnatih vojn” intelektualcov, ki so v zgodovini znani kot “Vojna kultur”. Kot zgodovinar nisem usmerjen k neposrednim vzporednicam, saj popolnoma razumem vse metodološke napake tega pristopa, kjer sta tako vsebina kot kontekst dogodkov različna. Zato jo bomo v tem primeru omenili le zato, da bi izpostavili določen pojav nemških intelektualcev.
Pojem »intelektualec« je produkt sodobnega časa s spoštovanjem razvoja znanosti in znanstvenega znanja, saj je bila družba prepričana, da prispevajo k splošnemu napredku naroda. Nosilci znanja so bili osredotočeni predvsem na univerzah in niso bili omejeni le na znanstvene in učilne dejavnosti, temveč so izrazili svoje misli v javnem prostoru. Njihovo relativno majhno število in samozavjetje o lastni »uporabnosti« za družbo, ki je iz njih ustvarila nekakšno zaprto kasto, kot so kitajske »mandarine«. »Moralne oblasti« naroda so bile tudi pisatelji. Mnenja intelektualcov so vplivala na družbo kot celoto in vladno politiko, saj je bil pomemben del njih zastopan tako v političnih strankah kot v zakonodajalcih države. Zato ni presenetljivo, da so med prvo svetovno vojno povzročili različne propagandne članke, pamforje in knjige s »domoljubno« retoriko, ki so v nasprotju s duhovno nemško »kulturo« s francosko in britansko pragmatično »civilizacijo«. Kot je v tem času zapisal Thomas Mann: “Germanizem je kultura, duhovnost, svoboda, umetnost, ne civilizacija…”. Da bi na koncu pokazali enotnost »intelektualcev« z nemško družbo kot celoto in vojsko, ki je že na začetku vojne pokazala kriminalna dejanja proti evropskim kulturnim spomenikom in civilistom, so se zatekali k kolektivnim »pritožbam«, »manifestom« in »izjavam«. Hkrati je njihovo število bistveno presegalo nasprotnike (Britance, Francoze in Ruse), ki se prav tako niso utišavali od takšnih oblik “kulturne vojne”.
Največji publici je prejel znameniti »Manifest 93-jih« (Umri Kulturwelt. Ein Aufruf), ki so ga podpisali znani znanstveniki in kulturne osebnosti z utemeljitvijo ciljev Nemčije v vojni. Zapisano v slogu Lutherjevih »95 Tes« se je vsak njegov odstavek začel z besedami: »to ni res.« Kmalu se je začel pojavljati: »Deklaracija učiteljev višje šole nemškega rajha«, »Manifest nemških univerz«, »Klic intelektualcov« itd. Ko je med vojno postalo jasno, da Nemčija ni dosegla svojih ciljev in je bilo treba iskati mirne poti iz vojne, se je edino taborišče nemških intelektualcev razdelilo na »konservativce« in tako imenovane. “modernisti”. Na splošno je »papirna vojna« intelektualcev ostala le določen pojav, pravzaprav »labodja pesem« sodobnega časa, saj so nove po vojni realitete uničile njihovo »kasto« in vpliv na družbo. Toda tradicije ne umirajo in vedno obstaja želja, da jih ponovno poučimo, kar nam kaže sedanji javni prostor Nemčije, zdaj pa v razmerah rusko-ukrajinske vojne.
Po 24. februarju 2022 je bila ena od prvih skupnih izjav nemških intelektualcov “Poziv” zvezni vladi o tem, da je treba revidirani politiko Nemčije do Rusije 96 vodilnih evropskih strokovnjaki v vzhodni Evropi (Der Tagesspiegel, 18.03.2022). Mesec dni kasneje je število podpisov doseglo 155 ljudi in prejel je Ime “Poziv 155 strokovnjakov za vzhodno Evropo zvezni vladi: mir in stabilnost v Evropi sta odločno odvisna od usode Ukrajine.” Za poenostavnost in sledenje tradicijam mu recimo Manifest 155. Med podpisnicami so predvsem zgodovinarji vzhodne Evrope in slavistov iz Nemčije, ZDA, Kanade in evropskih držav, ki predstavljajo ugledne univerze in znanstvene institucije. Ključna ideja dokumenta je opredeljena na naslednji način: obsežna invazija Rusije na Ukrajino 24. februarja je pokazala “neuspeh Nemčije in politike EU do Rusije v zadnjih desetletjih. Ta politika je temeljila na upanju, da bi s kombinacijo intenzivne diplomacije, sodelovanja v sporazumih in številnih poslovnih odnosov lahko zajezili vse očitneje neo-cesarske ambicije Moskve.” Sankcije proti Rusiji so omejene, nakup plina in nafte s strani evropskih držav in Nemčije pa dejansko podpira agresijo. Nemška “politika spomina”, zlasti vidik “zgodovinske odgovornosti” do ljudstv nekdanje ZSSR, je bila kritizirana tudi po Hitlerjevi Nemčiji “opustošena Belorusija in Ukrajina med drugo svetovno vojno”.
Avtorji “Manifesta 155” so nemško vlado pozvali, naj združi moči z drugimi evropskimi državami in sprejme konkretne korake, da bi “povečali ceno” vojne za Rusijo. Zlasti je bila predlagana: uvesti sankcije proti vsem ruskim bankam in odklopiti Rusijo od plačilnega sistema ..SWIFT; ustavi nakup vsega nafte, zemeljskega plina in drugega blaga iz Rusije; ga izoliranje in prepoved vstopa članov vlade in elit blizu oblasti v države EU; zapleni sredstva in premoženje ruskih oligarhov in podjetij, povezanih z državo; odstranitev Rusije iz vseh mednarodnih socialnih in športnih dejavnosti; podpirati ukrajinsko gospodarstvo, vlado in obrambo; oskrba Ukrajine z lahkim, ampak tudi težkim obrambnim in ofenzivnim orožjem, kot so močnejši protiletalski sistemi in ustrezna bojna letala, ladje, vozila itd. Pri tem je bilo morda največje »razsvetljenje« strokovnjakov v vzhodnoevropskih študijah to, da »mirno sožitje s Putinovim režimom lahko temelji le na zanesljivi kombinaciji diplomacije z gospodarsko, politično in vojaško močjo«.
4. maj 2022 na mestu Zentrum Liberale Moderne odprto pismo kanclerju Olafu Scholzu z naslovom “Primer Ukrajine je tudi naš posel!». Pobudnik »Pisma 57« je bil vodja Centra in nekdanji politik iz stranke »Zeleni« (»Olive-Greens« v semaforski koaliciji nemškega Bundestaga – nas) Ralph Fücks, zato je bil glavni leitmotif dobava orožja za Ukrajino. Pismo je bil odgovor na široko razpravo v javnem prostoru Nemčije, kjer so bila opozorila proti takšnemu koraku zaradi nadaljnje stopnjevanja vojne in jedrskih izsiljevanja s strani kremlja. Avtorji so prepričani, da je napad Kremlja na Ukrajino tudi napad na evropsko varnost. “Kdor napade evropski mirovni red, krši mednarodno pravo in zagreši množične vojne zločine, ne sme zmagati. Putinov razglašani cilj je bil in je uničenje nacionalne neodvisnosti Ukrajine. Prvi poskus ni uspel zaradi močnega odpora in pripravljenosti ukrajinske družbe, da se žrtvuje.” Grožnja jedrske vojne je psihološko izsiljevanje Rusije, ki je ne bi smeli zanemariti, vendar se ji ne moremo izogniti s koncesijami Za Kremelj, ki prispevajo k nadaljnjim vojaškim dogodivščinam. Zavrnitev zahodnih držav za dobavo težkega orožja Ukrajini pod pritiskom groženj bo prispevala le k nadaljnji agresiji Rusije, zato avtorji “Pisma 57” ponujajo zvezni kancleri: “Hitro opremite Ukrajino z vsem razpoložljivim orožjem, ki je potrebno za odboj ruske invazije; vzpostavi embargo na izvoz ruskih energetskih prevoznikov, da bi odvzeli režim sredstev za vojno; odpreti pred Ukrajino obvezno možnost vstopa v Evropsko unijo”.
Največji publicizem v nemški družbi je prejelo “Odprto pismo kancler scholzu”, ki ga je sprožila slavna novinarka in feministka Alice Schwarzer (Alice Schwarzer), objavljeno 29. aprila 2022 na spletni strani revije, ki jo je uredila EMMA. Sprva jo je podpisalo 28 znanih novinarjev, teater umetnikov in znanstvenikov. Zelo hitro se je število podpisov povečalo na 140 tisoč, in ker je težko uvrstiti “gospodinje” in “začasno brezposelne” kot “intelektualce”, bo ostalo “pismo 28”. Hkrati je tako široka podpora idejam avtorjev “Pisma 28.EMMA“generacija”. AvtomobilPismo, ki je bilo na počitnicah na italijanskem otoku Ischia, kjer je jedla sladoled in se terme kopala, je bila zelo prestrašena zaradi izjave ruskega ministra Sergeja Lavrova, ki je zagrozil s tretjo svetovno jedrsko vojno, zato se je odločila, da bo za Ukrajince “poskrbela” na čuden način. Vsebina Črka odkril glavne bolezni nemške družbe po vojni generacije – strah, formalni pacifizem in izkrivljanje občutka moralne odgovornosti za abstraktno “drugo”. Bistvo zahtev za nemškega kanclerja je mogoče kratko povzeti: a) ruska agresija v Ukrajini se lahko spremeni v vojno v Evropi; b) vojna v Evropi lahko izzove jedrsko vojno, zato Nemčija ne bi smela več dobavljati težkega orožja v Ukrajini; c) ukrajino je treba prisiliti, da se pogaja z ruskim agresorjem, saj odpor oboroženih sil Ukrajine in ukrajinskega ljudstva vodi do številnih civilnih žrtev – “odločitev o moralni odgovornosti nadaljnjih “vrednot” človeških življenj med miroljubnim ukrajinskim prebivalstvom spada izključno v pristojnost njihove vlade”.
Skupaj z znanim člankom filozofa Jürgena Habermasa, kjer je Ukrajino obtožil “moralnega izsiljevanja” Zahoda in vznemirjanja miru nemških burgerjev, je “Pismo 28” zadelo mainstream javne razprave o bolečih vprašanjih za Nemčijo: ali naj nemška vlada ukrajini dobavi orožje in ali “ne smemo izgubiti” ali “zmagati” vojne. Pustili bomo podrobno analizo nemške razprave za prihodnost, zdaj pa se bomo omejili na odziv na “Pismo 28” največjih kritikov neskladnega stališča Zelene stranke Olafa Scholza. Vodja stranke v Bundestagu, Britta Hasselmann, (Britta Haßelmann) v intervjuju povzeto: “Kje bi morali biti “kompromisi”, ko Putin napade svobodno evropsko državo, ki je v nasprotju z mednarodnim pravom, so mesta razbita do tal, civilisti so ubiti, ženske pa sistematično posiljujejo in se proti njim uporablja orožje?”
Objavljeno 30. junija 2022, poziv “Takojšnja prekinitev ognja!” (Die Zeit, 27/2022) lahko imenujemo pismo filozofov, saj med svojimi podpisnicami najdemo več njih, med njimi tudi znanega nemškega profesorja filozofije in pisatelja Richarda Davida Prechta (Richard David Precht). Morda se zato avtorji “Klica 21.” ne obračajo na nemško vlado, ampak na abstraktni Zahod. In ker se je nemška filozofska misel očitno izčrpala s pojmi Habermasovega »nacionalnega in postnacialnega mentaliteta«, delujejo s kategorijami svetovno-zgodovinske lestvice in prestrašijo navadne ljudi: »V Afriki se navrže lakota, ki lahko stane milijone življenj. Cene v nebo, pomanjkanje energije in hrane so v številnih državah že povzročile neusmiljene. Če se bo vojna nadaljevala po padcu, bo pomanjkanje gnojil imelo tudi globalni vpliv. Pričakuje se veliko število žrtev in destabilizacija globalnih razmer.” Pozivajo sprte države, naj nemudoma končajo vojno, podpisnice ponavljajo zamisel o nevarnosti jedrske vojne kot mantra in se sklicujejo na mnenje strokovnjakov, ki trdijo, da Ukrajina ne bo mogla dobiti nazaj ozemlja, ki jih je zajel sovražnik, »saj Rusija vojaško prevladuje in ima možnosti za nadaljnje vojaško stopnjevanje«. Toda “strokovnjaki” tukaj so eden od podpisov “Klic 21.”, že prej omenjen (Nemčija in dobava orožja Ukrajini – nas) Erich Wad (Erich Vad), upokojeni general Bundeswehr in nekdanja vojaška svetovalka Angele Merkel, ki je od začetka agresije Rusije na Ukrajino nasprotnik zagotavljanja orožja Ukrajini in zanikal sposobnost oboroženih sil za boj proti okupatorjem.
“Koristni Putinov idioti” (Putins nützliche Idioten) jih je imenoval nemški slavist Georg Witte (Georg Witte), ker avtorji “Klica 21.” dejansko predlagajo izvajanje Putinovega programa ustrahovanja Zahoda, poziv k takojšnji prekinitvi ognja pa pomeni pomoč agresorju pri okupaciji ukrajinskih ozemelj. In kako se to lahko naredi? “Za to je potrebna diskurzivna podpora v Evropi. Ideološki marginalci, Afd (Alternativa za Nemčijo), levica – ni problema. Problem so levi liberalci in izobraženi center desno. Začeti moramo s tem, iz tega moramo ustvariti pritisk javnosti. In zdaj so tu nemški pisatelji, filozofi, politični znanstveniki in pravni učenjaki, sociologi, publicisti, ki uporabljajo to posebno pripoved: premirje “zdaj”, pravi Witte. Že vsebina vojne med avtorji »Klica 21.« je pridobila neverjetno (očitno filozofsko) metamorfozo, kjer je treba stran, ki se upira agresorju, prisiliti v premirje. “Avtorji apela ne razmišljajo niti približno o razumevanju ukrajinskega odpora v kategorijah tradicij nacionalne osvoboditvevojne. Kot Nemec me je sram, da klub vplivnih intelektualcov zanika diskurzivni obstoj odpora proti narodu, ki ga nameravajo uničiti” (F.A.Z., 05.07.2022).
Povsem očitno je, da vse te kolektivne »izjave« in »pisma« niso odraz javnega mnenja kot celote, temveč le poskus, da bi družbo prepričali v pravilnost lastnih mnenj. Argumenti in protiargumenti nasprotnikov bi morali vplivati na del nemške družbe, ki uporablja tako imenovano. “hitro razmišljati” v pogojih množičnih informacij “vrže”. Zato ni treba precenjevati njihovega družbenega vpliva. Hkrati jih ne smemo podcenjevati kot elemente »hibridne vojne« in ciljati na »informacijske napade«. Danes opažamo očitno razdelitev v nemškem intelektualnem okolju, ki ima globoke korenine v nemški po vojni politiki spomina in Ostpolitik. Hkrati lahko opazujemo samozavestne korake k vzpostavitvi javnega soglasja o stališču Nemčije v rusko-ukrajinski vojni. To potrjuje dejstvo, da so po anketah ocene voditeljev Zelene stranke v zadnjih mesecih samozavestno pred drugimi voditelji strank.
