“In jaz sem v koči” je fraza, ki je v otroških igrah omogočila, da se iz ogroženega območja, počutite varne in zaščitene. Besedna zvezek Petro Porošenko “In smo na fronti” je zvenel na precej enak način, ki ga je novinarka “nenadoma” skočila s svojo družino v restavraciji dragega hotela v Londonu. Besede o sprednji strani v dragi notranjosti londonske restavracije so zvenele nekako otročje, a hkrati tudi cinično. Tih družinski obrok v dragi instituciji enega najdražjih prestolnic na svetu se ni povezal s fronto grozote v Ukrajini na vseh. Zakaj je torej zmeden Porošenko iz sebe iztisnil take besede? Da bi to storili, si moramo zapomniti nekaj več o biografiji Petro Porošenka in se seznaniti z ukrajinsko politično kulturo, ki je bila oblikovana v zadnjih desetletjih.
Zakaj Spet Porošenko?
Po vsaki izpostavljenosti razhajanosti besed s Porošenkovimi deli je medijski prostor dobesedno preplavljen z retoričnih vprašanji, kot so: Porošenko že dolgo ni predsednik države, torej kakšne bi lahko bile trditve do njega? Porošenko je vodja opozicije, zato so dejanja oblasti ukrepi za uničenje opozicije. Ali, zakaj, če o Porošenku, potem samo o slabem? Državo je tudi držal in branil v najtežjem času. Veliko denarja je dal iz lastnega žepa za obrambo. Ukrajino je zastopal na mednarodnem prizorišču in na splošno zelo dobro govori angleško. Kaj so lahko obtožbe Porošenka o pretiranih odpadkih med dragimi počitnicami – je bogata oseba in si jo lahko privošči. In najpomembnejše vprašanje, ki se največkrat zgodi: zakaj o Porošenku, in ne o Kolomoiskyju ali Akhmetovu?
Najlažji način za odgovor na vprašanje, zakaj po treh letih odsotnosti s predsedovanja Ukrajincem ni postal ravnodušen do Ukrajincev? Najprej zato, ker ga sam noče. Bori se, da ostane v politiki in celo sanja o maščevanju. Za kar “hrani” celo vojsko svojih pripornikov, vzdržuje TV kanale in financira svoj intelektualni štab na Lavrskayi. Vsi ti medijski akterji so poklicani, da neusmiljeni kritizirajo oblasti in ustvarijo alternativno realnost, ki je koristna za njihovega pokrovitelja. Ker je večina tem in razlogov za kritiko daleč odvlečenih, so omejene na “mehurček” pridevcev Petra Alekseviča. Dejstvo, da osnovo tega “mehurčka” ustvarjajo predstavniki stare nacionalno-domoljubne elite, torej ljudje so znani in prepoznavni, ustvarja pojav univerzalne podpore Porošenku s strani “pravih” Ukrajincev.
Drugič, Porošenko je izbral aktivno politiko kot sredstvo osebne zaščite pred kazenskim pregonom zaradi korupcije, ki je v nekaterih točkah mejila na izdajo. Od takrat so vse poskuse države, da bi raziskala kazenske primere korupcije in spodbujala poslovanje sovražne države v Ukrajini, njeni podpiralci dojemajo kot poskus patriotskih vrednot in pravega domoljuba. Razglasil se je za najbolj domoljubnega ukrajinskega politika, najboljšega predsednika, katerega zasluge mu omogočajo, da postane nad zakonom. Petro Porošenko in njegova ekipa so skušali na sodišče obrniti banalni poziv, da bi pričali v množično protestno predstavo. Da fizično in psihološko vpliva na sodnike. Njegovi zagovorniki so svojo voljo verjeli v vse in iskreno branili svojega idola. Res je, da ni bilo brez merkancilnih motivov. Vodilni branilci Porošenka pod njegovo vladavino so bili v zelo »kruh« položajih in položajih. Zato, nič manj kot on, stremijo k vrnitvi k staremu hranilu. Skupaj so poskušali organizirati “križarski” pohod proti legitimno izvoljeni vladi.
Glede pregona vodje opozicije je odgovor nekoliko bolj zapleten. Ker izhaja iz dejanj tako imenovane nacionalne opozicije. Dejstvo je, da v klasičnem smislu opozicija ne deluje le kot kontrolor oblasti, temveč volivcem ponuja tudi svoj razvojni program. Dejavnosti štaba na Lavrskiji so imele vse: grožnje z udarom in silo odstranitev Zelenskega z oblasti. Obtožbe sodelovanja z ruskim sovražnikom. Pripisati Zelensky namero, da takoj kapitulira Putinu. In še veliko drugih neumnosti, ki jih je vojna zanikala in ovrgala ter pogum in odpornost predsednika Zelenskyyja brez primere. Po drugi strani Porošenkovo moštvo ni imelo privlačnega alternativnega programa za zelenskyjev tečaj. Navsezadnje je razvojni program nemogoče poiskati za nenehno vstavljanje palic v kolesa sedanje vlade, neosnovne in daljnosežne obtožbe, katerih namen je patološke želje po vrnitvi na predsedovanje. Skratka, Porošenko ni opozicija, ampak celo ovira za nastanek pravega voditelja opozicije.
Dovolil si bom še eno pomembno pripombo. Če bi v miru poskušali sejati sovražnost v družbi, jo deliti po jezikovnem, zgodovinskem, kulturnem in verskem načelu, bi lahko pripisali posebnostim politične kulture, ko politiki ne zaničujejo nobenih tehnik, potem je v vojnem času to prava sabotaža. Ne gre za zaščito Zelenskega.kritike in popuščanja avtoritarnih težnjah. Govorimo o največji konsolidatvi ukrajinske družbe: ljudi in oblasti, vojaške in civilne, civilne družbe in navadnih državljanov. Poskusi vožnje klina med predsednikom in njegovo ekipo in Oboroženimi silami (Zaluzhny), še bolj pa diskreditirnim Zelenskyjem, kar Porošenkovo moštvo nenehno počne, so nesprejemljiva dejanja v strašni vojni.
Še en škodljiv trenutek v dejavnostih Petro Porošenka je njegov poskus, da se postavi kot vzporedni center odločanja. To je še posebej opaziti na mednarodnem prizorišču. Porošenko se trudi, da bi dal vtis, da je v kletki svetovne politike. Da se ne bi pojavil na zaslišanju, nenehno beži v tujino in se skriva za pomembnimi vladnimi sejami. Pogajanja z visokimi politiki in številkami, zaradi katerih naj bi imel kaj pridobiti za Ukrajino. Najprej, če se sreča, potem z enakimi podeželskih pilotov kot on sam. Drugič, sestane za vnos jamstev za neoviranje v Ukrajini. Kar je nezakonito in nepošteno. In tretjič, s svojo dejanji, zlasti v zahodnih medijih, Porošenko izniči konsolidirano stališče Ukrajine. Ker nima popolnih informacij o razmerah in v nobenem primeru ne sodeluje pri sprejemanju državnih odločitev.
Kateri grehi preprečujejo Porošenku vstop v politični “raj”
Lahko se dolgo kregamo o osebnih zaslugah Petro porošenka Ukrajini. Verjetno jih je bilo nekaj. Hitro mu je uspelo stabilizirati razmere in ustvariti občutek zaupanja med ukrajinskimi državljani, ki jih ta oseba ne rešuje v mednarodnih pogajanjih, se ne bo uprela in nikoli ne bo zamudila svojega. Izkazalo se je, da je v primeru Porošenka bolj pomembno “ne bo pogrešal svojega”. Ker je postal predsednik, ni prenehal biti poslovnež. In ne samo formalno, ampak tudi v bistvu. O tem so ga ujeli pogajalci v Minsku. Ni skrivnost, da je takratna ukrajinska elita hitela rešiti svoje poslovanje in lastnino v Rusiji, predvsem pa na okupiranem Krimu. Takšno »odrešitev« je bilo mogoče le z »milostno« sankcijo Putina osebno. Ja, in izkupičaja od prodaje ni bilo mogoče pripeljati na offshore mimo nadzornega očesa ameriške finančne obveščevalne službe.
V takih okoliščinah in ob ustreznih informacijah so se zahodni pogajalci, predstavniki Francije in Nemčije, odločili, da čim prej zaprejo “ukrajinski problem” in si umijo roke. Še več, kot je nedavno postalo znano, Angela Merkel, kot bi bila ovca na vzvodu v Putinu. Zato so bili sporazumi iz Minska za Ukrajino napisani tako neusmiljene. In če bi to okoliščino še lahko pojasnili s kritičnostjo razmer, saj bi se sicer zdelo, da putin nadaljuje ofenzivo, potem “Minsk-2” to tezo povsem zanika. Putin je potreboval počasni prevzem Ukrajine. Porošenko pa je bil zadovoljen s preložitvi tega prevzema.
Za to vedenje je lahko veliko razlogov: od zaslužiti denar v vojni do verovanja v svoj nenavadnem diplomatskem talentu. Preložimo problem in tam bo umrl osel, ali pa bo padishah umrl. Nič od tega se ni zgodilo, saj so Ukrajinci izvolili predsednika brez politične zanke in tesnih vezi z rusko-ukrajinskim klanom-oligarhskim sistemom. Od takrat je ta sistem na mladega predsednika spustil celo trop svojih verižnih psov. Porošenko je kot varuh in branilec sistema v tem boju izkoristil svoj polni potencial: patentirane domoljube, sodnike, ki jih je imenoval za vse življenje, tožilce, zahodne koruptivne politike. A čeprav je z šlemom, in kakšen greh prikrijati, izmenično z uporabo potenciala Kolomoisky, nato celo Akhmetov, Zelensky uspelo ostati v predsedovanje. In njegova zavrnitev trgovanja z ukrajinskimi nacionalnimi interesi in podpis vsaj nekatere različice “City-3” je padla na Ukrajino nove strašno krvave vojne Rusije. Vojna za uničevanje Ukrajine.
Spet bi moral peti predsednik ob grožnji z uničenjem Ukrajine pozabiti na svoje osebne pritožbe in mu vsaj ne preprečiti, da bi branil Ukrajino. Žal molk ni dolgo trajal. Ob občutku, kako hitro je v priljubljenosti izgubljal proti Zelenskyju, se je Porošenko zatekal k opicam, ki so bile preprosto ponižujoče zase in za njegove podpiralce. Uprizorili fotografije na kontrolnih točkah, fotografije na ozadju opreme, ki naj bi bila kupljena na lastne stroške za Ukrajinske oborožene sile, in neumne intervjuje s kanali, ki jih je povsem nadziral. In tudi zvesti Landsknechts, ki se mu niso ves čas pozabili zahvaliti za tisto, kar ni bilo, ali kar se je zgodilo ne zahvaljujoč, ampak kljub njemu. Zaradi tega je vse to dobesedno in figurativno začelo vse bolj podobno hibridu dveh likov iz sovjetskega vodvilja “Poroka v Malinovki”. In vsakič, ko je njegova raven padla nižje in nižje.
In o moralnosti
Žal mi je, ampak poslovneži iz 90-jih in morale so nezdružljive stvari. In primer Petro Porošenko je nekaj posebnega. Dejstvo je, da si je prislužil več milijonsko bogastvo, medtem ko je ostal.javnih uslužbencih, kar je v nasprotju z zakoni in pravili čistega poslovanja. Porošenko je bil, če ne narodni namestnik, potem minister, če ne sekretar Sveta za nacionalno varnost in obrambo, ali predsednik. Tu je razlog za pogoste obtožbe o neispolno prisluženem kapitalu. In glavni razlog za trditve proti Porošenku leži v neskladju med podobo, ki jo je poskušal sam sebi in kdo je v resnici.
Sredi vojne patriot-državar ne bo na skrivaj odšel na dopust na Maldive in plačal denar za to, kar je primerljivo s proračunom več okrajnih bolnišnic. To ne bo bask na dragih jahtah, ko je vojna v državi in ljudje umirajo. Sinov ne bo skrival v tujini in govoril basne o njihovi službi v vojski. Enako velja za njegovo ekipo, ki se je, namesto da bi branila državo, spremenila v rešene bojevnike Tiktoka. Razumeti je treba, da Porošenko in ekipa vse to počneta ne zaradi Ukrajine, temveč z upanjem, da bodo ponovno zavajali lahkonahuzne volivce in da bodo na oblast. Ali pa, da se je kasneje nekaj skrivalo za sabo in ne odgovarjalo pred sodiščem. In vse to je v prvi vrsti nemoralno. Da, na sodišču ni odgovornosti za to. Edina kazen v tem primeru bi bila, da ne bi dali niti enega glasu za takšnega politika in njegovo ekipo. Petro Porošenko ni navaden oligarh, je tudi državan in politik. Zato ga je treba oceniti v skladu z drugimi merili.
P. S. Besedna zvezek “In smo na fronti”, izrinjen v dragi londonski restavraciji, bi moral biti zadnja izjava Porošenkovega politika. Žal pa ne v Ukrajini.
