V mirnem življenju je 36-letni Pavel Vyshebaba znan eko aktivist, soutemnilec nevladne nevladne združene planete, glasbenik in podjetnik. Ko se je začela vojna, se je takoj preselil iz zaščite okolja v zaščito domovine.
Zdaj je Pavlo Vyshebaba z klicnim znakom “Kaplan” poveljnik oddelka v 68. ločeni lovski brigadi oboroženih sil Ukrajine. Skupaj s tovariši se bori v vzhodni smeri, med predahom pa piše pesmi, pesmi o vojni. Uspelo nam je govoriti z borko, ki je na fronti, o ustvarjalnosti v razmerah vojne, sanjah serviserjem in o tem, kako ukrajinski jezik rešuje življenja.
“Raje grem kot 18-20-letniki, ki še niso živeli svojega življenja”
Povej nam, kako si se odločil, da greš na fronto. Je bilo hitro?
Z družino živiva blizu Kyiva, 24. februarja sva se zbudila zaradi eksplozij. Takoj sem izvedel, da so ljudi rekrutirali v teritorialno obrambo, šli tja peš – ne spomnim se, koliko kilometrov, saj v tem času ni bilo več prevoza. Tam je opravil prvo navodilo za zagotavljanje zdravstvene oskrbe, boj v urbanih okoljih. Domov so jih poslali po kočijo in spalno vrečo, ko se je vrnil, pa je bila že v čakalni redu 300 ljudi. Rekli so mi, da bom jaz na vrsti čez dva dni.
Zato sem se v tem času odločil, da svojo družino odpeljem ven – najprej v Cherkasy regijo, nato v Ternopil. Obenem sem večkrat hodil v različne vojaške pisarne in že petič v Ternopilu mi je končno uspelo dobiti nabor.
Odločitev je bila sprejeta zlahka. Stara sem 36 let, pred vojno sem imela zelo zaposleno življenje, veliko sem videla, veliko sem živela in mislila, da bi raje odšla od 18-20-letnikov, ki še niso živeli svojega življenja. Tukaj imamo načeloma 30+ moških in zdi se mi, da je to optimalno, ko je oseba že oblikovana. Mislim, da smo na našem mestu.
Služiš v lovski brigadi. In kakšna je funkcija?
Huntsman Brigade je konvencionalno ime. Lovci so lovci, mi nimamo nič z njimi. To je samo pehotna brigada, čeprav seveda nimamo samo pehote.
Pravite, da imate v brigadi večinoma 30+ mož. Se je sovlašcalo?
Na splošno se mi zdi, da je tukaj na splošno[на фронті] pogosteje služijo moškim te starosti. Redko srečaš nekoga, ki je mlajši od 25 let. Morda je to politika vojaških uradov za registracijo in vpis, morda so bili ljudje te starosti bolj aktivni v prvem tednu vojne.
“Kaplan” je vaš klicni znak. Ampak ti nisi duhovnik. Tu bi zagotovo morala biti zanimiva zgodba.
To je posledica dejstva, da sem, ko sem bil na treningu, ker sem veganski, prosil za pusto hrano v jedilnici. Z brado sem, zelo vljudna. Dekleta so mislila, da sem kaplan in me pripravila ločeno. Sprva nisem nič razumel. Potem so se mi začeli priklinjati, tudi jaz sem se jim v zameno začel prilegati. In za njim je slišal: “To je naš kaplan.” Ja, zgodilo se je, da so mislili, da sem brigadni kaplan, ker sem jedel posojeno hrano. Nihče drug razen mene je ves čas postil, čeprav je bil le odličen post. In tam so mi fantje dali klicni znak “Kaplan” za dejstvo, da so se mi dekleta v jedilnici prikimala.
“Ne glede na razpoloženje ljudi, to ne pomeni, da si zaslužijo umreti”
Pišeš pesmi, pesmi, celo uspelo ti je. Izdaj album med vojno. Od kod vir, navdih za to?
Tu bi bilo nemogoče posneti album, pred vojno pa sem posnel album in le zadnji posnetek je bil posvečen vojni, ki je trajala več kot osem let. Zadnji vpis je bil 24. februarja in uspelo mi je. Potem je bilo to seveda pozabljeno, ko so uvajali družine, klicali. Ko sem že streže, me je poklical inženir zvoka in rekel, da moram končati album. In mi smo Po telefonu so to storili. On, Sasha, je v požaru, v regiji Kyiv, sem tukaj v službi. Album je končal od daleč, vse sem posredoval naši založbi in izdali so ga. Nič ni bilo odvisno od mene, samo po telefonu sem vse uskladil.
Skoraj 100 dni polne vojne je že minilo. Česa se najbolj spomniš? Kaj boste točno povedali vnukom?
Marsikaj se dogaja. Ne morem verjeti, da je 100 dni minilo veliko več časa. Tukaj je tak čas koncentriran. Obstaja trenutek, ki je bil najbolj impresivno, o tem pa ne bom povedal vnukom – to je prva smrt sočloveka v moji bližini, to je izkušnja, ki je ne bo nikoli pozabljena.
In zanimivo je, da imamo skoraj celotno brigado z zahoda Ukrajine – tako se je zgodilo, da so nas od tam poklicali. Poleg mene je zelo malo ljudi iz Donjeck regije. [Павло уродженець Краматорська – ред.] Dobesedno sem spoznal enega. In zanimivo je, kako spreminjamo odnos do regije Donjeck, saj je večina fantov prvič tukaj. Imeli so veliko stereotipov o donjecku, o vzhodnjaških. Mnogi so mislili, da so vsi separatisti tukaj, ne pa žrtve te invazije, ki se je dogajala že leta 2014. Rekli so, da so prebivalci sami klicali vojno, jaz pa pravim, da je to kot žrtev posilstva, ki jo obtožijo kratkega krilo. Ne glede na razpoloženje ljudi, to ne pomeni, da si zaslužijo umreti, biti vdrti v vso to katastrofo, ki se je zgodilo v moji domorodski regiji.
Vidim, kako se postopoma spreminjajo dojemanje ljudi. Poleg tega obiščemo frontne vasi in presenečenje za moje tovariše je bilo, da veliko ljudi govori ukrajinsko, saj vasi pogosto ukrajinsko govore v donjeckski regiji, za razliko od mest. Zato je lepo videti, kako se spreminja odnos mojih bratov do moje male domovine.
“Zdaj je najboljši čas, da vsi preklopimo na ukrajinski jezik”
V enem od vaših videoposnetkov ste rekli, da ukrajinska vojska, tudi rusko govoreče, preklopi na ukrajinsko, da ne bi bili zmedeni s sovražnikom. Še nikoli nisem razmišljal o tem. Torej je res na fronti jezik bistven?
Mislim, da prej ni bilo tako pomembno, ker je bila fronta manj zasičena. In zdaj je tukaj veliko ljudi za našo vojsko – samo ne moreš poznati vseh na pogled, po imenu in tako naprej. Poleg tega se naši sovražniki zatekajo k trikovom – preoblečejo se v ukrajinske uniforme, tako da obrazcu ne morete zaupati.
Tukaj, na vzhodu se sekajo številne brigade in lahko srečate ljudi iz druge brigade, iz drugih bataljonov na sosednjih položajih, in morate hitro razumeti, ali je vaše ali nekoga drugega. In tak označevalec je ukrajinski jezik, še posebej, ko je po sončnem zahodu absolutna tema in nihče noče svetiti svetilke, da se ne bi odrekali svojemu položaju, potem ljudje odmevajo v ukrajinščini. Nekdo mi je v komentarjih zapisal, da se Rusi lahko naučijo ukrajinskega jezika. Lahko se učim in povem, kako… Nikoli ne bodo rekli palice.
Pred kratkim smo imeli zanimivo točko: 30 ljudi je odšlo in od njih se zahteva geslo, pravijo “palica” in tudi če je geslo napačno, odlično izgovorijo to besedo in razumete, da je njihova. Zato je tu jezik tak talisman. In mislim, da je zdaj najboljši čas, da preklopimo na ukrajinsko gibanje in se končno ločimo od sovražnika. Iz lastnih izkušenj lahko rečem, da to ni tako težko. To ni zelo enostavno, morate narediti nekaj truda, potrpežljivosti, vednost, vendar na splošno to ni težko.
Ko pravijo, da obstajajo vojaki, ki govorijo rusko – no, seveda obstajajo takšni vojaki, pogosto pa takšno frazo izgovorijo tisti, ki absolutno niso vojaški, in ki imajo v vsakdanjem življenju vsako priložnost, da se preklopijo na ukrajinščino. Pozivam vse, da to storijo, ker, kot se mi zdi, ni bilo in ne bo boljšega trenutka v zgodovini Ukrajine, da nam vrne naš jezik in se loči od sovražnika.
Pred kratkim sem od prijatelja slišala, da je lahko neprijetno za vojsko, ko mi, ljudje zadaj objavljamo fotografije in pokažemo, da gremo v kavarne, delamo manikuro, potujemo – počnemo to, kar smo delali v mirnem življenju. Te to res vznemirja?
Seveda to nikogar ne vznemirja. To je policija morale, ki vsem pove, da ne moreš v diskoteko ali kam drugam, v kavarnah postaviš nekaj fotografij, to so ponavadi ljudje, ki sami sedijo v zadku. Tukaj je še nisem slišal in nikoli se nisem pritoževal nad ljudmi v zadnju. In živi, uživaj v življenju! Mislim, da ne samo na fronti, ampak so vsi na splošno spoznali, da je treba vsak dan življenja ceniti. In ne sedite v depresiji in ne hodite ven samo zato, ker ne vznemirjate nekega namišljenega vojaka, ki sedi v jareku. Ampak verjemite mi, če bi bil ta vojak v zadku, bi šel tudi v kavarno piti kavo, saj je to življenje, to so tako prijetna veselja in pozivam vse – živijo v vašem užitekkolikor lahko.
Seveda pomagajte Ukrajini, vojski, vendar ne iti predaleč in se počutite krivi, da niste na fronti ali ne pomaga dovolj. Naredi, kar lahko in to je dovolj. In mislim, da vam vojska ne bo nikoli zamerla, ker ste živeli med vojno. Torej bi moralo.
Brat mi je rekel, da je bil v Libiji v vojni, da je bil trenutek, ko je bil na eni ulici streljanje, na drugi pa poroka. In tako deluje življenje: obstajajo vroče točke, in kjer jih ni, morate živeti, saj življenje še vedno gre naprej, pa če želimo ali ne. Živeti moraš za vse, ki ne morejo živeti polno življenje.
“Sorodniki služijo po vsej državi, tukaj je že na stotine tisoč ljudi”
Vas ne skrbi, da se bodo ljudje tako navadili na vojno, da bodo nehali toliko pomagati in prostovoljstvo ne bo tako aktivno?
Tu je seveda tak previdnostni ukrep. In to sploh ni posledica čustvenega stanja ljudi, ampak solventnosti. Ker ne moreš ves čas pomagati in to razumemo. In ko prostovoljci prosijo za pomoč, govorimo le o najbolj potrebnih stvareh, saj razumemo, da je to mogoče zavlačevati in je tudi prostovoljni vir izčrpen.
Popolnoma sem prepričan, da zadka ne bo pozabljena na nas, na vojsko. Ker toliko ljudi služi, sorodniki služijo po vsej državi, tukaj je že na stotine tisoč ljudi. To je zdaj vplivalo na vse, zato menim, da ne bomo izgoreli čustveno, vir pa se lahko poneha, na to moramo biti pripravljeni in takoj poskrbeti za to in ne naročiti vsega, temveč le najbolj potrebno. Potem se lahko dolgo igrava. Ker je po mojem mnenju treba verjeti v hitro zmago, ampak se pripraviti na najslabši scenarij.
Kako vidite konec te vojne in kaj boste najprej storili, ko se vrnete v mirno življenje?
Ravno danes smo se pogovarjali s tovariši in mislili, da niti takoj ne bomo šli k svojim družinam, ampak bi šli nekam v mirno mesto, samo sedeli skupaj. Ker je to kot razhod z družino in ne ve se, kako pogosto se bomo srečali. Zato bomo najprej hodili nekam v mirno ukrajinsko mesto, ne pozabite, kdo ne bo z nami. In šele takrat se bomo vrnili k družinam, otrokom, vsi smo jih zelo pogrešali.
In zmaga za nas je osvobojena celotno ozemlje Ukrajine, tako da moji bratje in jaz razumemo zmago. Ampak kako se bo za nas služba končala, ne vemo. Če bo dolgo, bomo verjetno imeli rotacijo. Če je to hitra zmaga, potem bomo vsi odšli domov. Mislim, da se ne bo končalo v prihajajocih dneh, ampak jaz Menim, da je letos mogoče končati.
