Nedvoumno pozitivno na tokratni Novinarski dan je pomanjkanje čestitk v filmu z Gordonovo pesmijo o “duši luchista… Misliš, da si novinar.” Vojna še vedno odreže takšno.
Toda pretresi okoli Nevzorovega državljanstva in poskusi Ovsyannikove, da bi zaspala v Ukrajino, nam ne omogočajo, da pozabimo, zakaj “ljubimo” domače novinarstvo.
In tu ne gre za “sekundarnost”, “rutenianizem” ali drug “khutorianizem”, ki ga je nekoč žigosal izjemni ukrajinski publicist Dmitry Dontsov. Ne glede na to, kako zanikamo očitno, ostaja dejstvo, da so Rusi v Ukrajini udobni. Obstaja zahteva za njihovo delo, sicer Ganapolsky, Piontkovsky, Ilarionov in drugi tovariši ne bi bili predvajani na vseh TV kanalih. In tudi boj proti “dobrim Rusom”, kot sta Katz ali Nevzorov, potrjuje žalostno resnico o skupnem informativnem prostoru.
In to se bo nadaljevalo, dokler jim bo udobno, in nas zanima. Za zdaj bo naše »končno slovo« v pogovorih z njimi v odsotnosti. Ker ni druge možnosti. Razen, če ne upoštevamo teletona včerajšnjih novic kot alternativo.
Vzemimo svež primer. Pred kratkim je Petro Porošenko zapustil Ukrajino. Vsi so pisali o tem in se potem nekako umirili. Srečal sem se z Donaldom Tuskom, govoril, fotografiral.
Torej, kot državljanu me ne zanima, kdo je Katz – ima svoje zadeve, svojo državo in lastno občinstvo. Ja, in Nevzorov ne izgledam tako pogosto. Jaz pa bi kot ukrajinski državljan želel brati o Donaldu Tusku, s kom se je srečal Petro Porošenko. O političnih razmerah na Poljskem, o platformi in PiS, o posledicah smolenske katastrofe, o obnašanju Kaczynskega in Tuska po njej, o vplivu Nemčije na poljsko politiko, o Merklovi in Putinu v tem kontekstu. Če se Zelensky sreča z Morawiecki in Dudo, Porošenko pa s Tuskom, potem to morda nekaj pomeni?
To mi manjka v ukrajinskem informacijskem prostoru in ne naslednje “čiste vode vodi” naslednjega ruskega metra novinarstva.
Seveda to ni problem zgolj novinarstva ali medijev, takšna dobrota je povsod polna. Na primer, naše cerkve so tudi dolgo in samozavestno razglasile “končno slovo” od “ruskega ukrepa”. In prav tako se zelo sprašujejo, zakaj smo na Zahodu še vedno dojemani kot del tega. Mogoče zato, ker na prvi pogled ni tako enostavno ovčariti?
8. julija bodo v Lvivu rimokatoliški, kot vedno tiho in nesprejemljivo, praznovali dan Janeza iz Dukla. Tudi z odpiranjem Wikipedije lahko razumemo, kako “drzno” je to in kako se lahko uporablja v naši situaciji. Zavetnik Lviva, prvega katoliškega svetnika, pokopanega v Lvivu, zavetnika Poljske, Litve in Rusa, zavetnika vojske in dostojanstva – to je to, kar potrebujete. Obstaja pa ena nit – on je “branil” mesto Lviv pred vojsko Bohdana Khmelnytskega, v katerem so bili Tatarji in Moscovites. Zato, da, izbira ni lahka, vendar bi bil čas, da se odločite nekaj.
Ali pa se ne odločiti in se še naprej spraševati, kaj se na nas gleda kot na čudno vejo “ruskega sveta”. “Kyiv krstil Moskvo” – ok. In kaj sledi? Le dobro je razpravljati o krstu Moskve z ruskimi liberalci.
P. S. In glede Nevzorova in drugih se moramo odločiti, katere so naše prednostne naloge. Ali želimo zjedla rusko družbo ali zaščititi naše publiciste pred konkurenco Rusov? In vse pade na svoje mesto.
