Za vsako osebo, obdarjeno z darom kritičnega razmišljanja, se ta vojna ne bi smela zgoditi. Za vse, ki so prijatelji z logiko, je jasno, da ne moreš začeti vojne, ko vse kaže, da bo uničila lastno državo. A kot se je izkazalo, so te banalne stvari razumljive za ljudi zunaj Rusije. Da ima Rusija res svojo “logiko”. Da so se Rusi že dolgo prepričali, da jim je dovoljeno vse na podlagi izmišljene »zgodovinske pravice«. Zato vojne proti Moldaviji (Pridnjestrju), Gruziji in sedanji brutalni agresiji na Ukrajino za Ruse ne pomenijo nič drugega kot nadaljevanje tradicionalne politike njihove države. Poleg tega je Rusija odkrito nadaljevala s tem, kar je delala stoletja. Hkrati uničevanje ne le obstoječe mednarodne strukture, ampak tudi celotnega sistema mednarodnega prava, ki je nekaj časa zagotavljal pogojni mir svetu.
Če se za nazaj ozrete vsaj dve stoletji nazaj, potem se pojavi dokaj jasna slika – ozemlje Rusije je zaradi agresije in zasužnjevanja svojih sosedov nenehno “naraščalo”. Rusija je bila skoraj ves čas avtoritarni despotizem, kjer so ljudi obravnavali kot potrošni čas, pri tem pa jim ni bilo mar za njihov življenjski standard. Ves ta čas svetu ni ponudila praktično nič pozitivnega, kar bi izboljšalo dobro voljo ljudi in vodilo v socialno pravičnost. Če so se pojavile ideje o socialni enakosti, so bili vsi v revščini izenačeni le v totalitarnem smislu.
Ves čas, razen naravnih virov, je Rusija redno izvažala vojne in revolucije. Celo druga svetovna vojna s svojo zmago nad fašizmom se je za Rusijo (v obliki ZSSR) končala dobro priložnost za zasužnjenje velikega dela Evrope. In vse to se je zgodilo bodisi z govejim položajem zahoda, bodisi s svojim prehudim soglasjem. Zahod ni bil preveč prestrašen zaradi grožnje izvoza svetovne socialistične revolucije. Takrat je ZSSR odkrito izjavila: “V žalosti smo do vseh bourgeois svetovnega ognja.” Brez težav pozoren, a ne mobiliziran, spogleduje se s Stalinom s Hitlerjem. Češkoslovaško in nemško-sovjetsko razbijanje Poljske in začetek 2. svetovne vojne niso bili popolnoma oprytomizirani.
Svet je mirno opazoval in pogosto celo aktivno sodeloval pri ustvarjanju bipolarnega sistema. Na žalost Churchillov fultonski govor z idejo o davljenju, dokler ni bilo prepozno, ni sprejel Churchillovega oslabljenega komunističnega viperja. Namesto tega je spet začel zahajati in vse bolj obračunati z Moskvo, s čimer je prepoznal svojo pravico do agresivnega, agresivnega in uničujočega vedenja.
Svetu se je zdelo, da bo ukvarjanje z velikim nasprotnikom bolj priročno in varnejše. Za to je na primer mirno zapustil ljudstva vzhodne Evrope Moskvi. Prenašal je ustanovitev rdečih terorističnih brigad, ustanovitev proti-izraelske koalicije muslimanskih držav in celo vrsto krvavih vojn v različnih regijah sveta. Čeprav je Moskva vedno neskrivno dokazovala svoje trditve o svetovni prevladi in dejstvo, da bo še intenzivneje širila totalitarni sistem, ga svet ni dojemal kot popolnega sovražnika, temveč kot nasprotnika, ki ima pravico do svojega položaja.
Rusija je pogosto in odkrito postala navdih za svetovne pretrese zaradi niza »revolucij« na Bližnjem vzhodu, v Afriki in jugovzhodni Aziji. Ustanovil je mizentropske avtoritarne in diktatorske režime, ki so absorbirale na desetine, če ne na stotine milijonov človeških življenj. In vse to pod krinko vzpostavitve pravega socialističnega sistema na svetu. In čeprav so bile sile nesočutno in načrti nemogoči, je občutek, da je svetovna sila, ki so se je vsi bali, prijetno požgali kremljaško nečimrnost. Moskva je obujala svojo najljubšo stvar – “nočno moro” celega sveta. Prestrašeni in prestrašeni, nato revolucije in prehuji, potem “samo” agresije, ali celo uporaba jedrskega orožja.
To se je nadaljevalo do leta 1991. Dokler se komunistični sistem ni zrušil nesrečno. In potem so politične elite, tako kot “globoki ljudje”, oblikovane na idejah kolonialne dominacije, začele nekakšno narkotično razčlenitev. Prav čežnja po sovjetskem cesarstvu in želja po maščevanju lahko pojasnita hitro obnovo režima “kadebešniki” v Rusiji. Rusi, ki so bili greh za skrivanje, so iskali močno roko, ki bi Rusijo spet naredila veliko. Ni veliko v razumevanju močan in družbeno pravičen, ampak globalni zavarovalec. Žal niti demokratične niti liberalne ideje niso bile globoko zakoreninjene v Rusiji. Rusi so se zlahka obnašali glede novega avtoritarizma in dejali, da se jih bo ves svet spet bal. Ker v ruskem smislu je strah spoštovati.
Toda komunistične ideje na svetu, ki jih nadzira ZSSR, so izginile s propadom sovjetskega imperija. Socializem ljudi je razjezil, nacionalne države pa so razglasile svojo državno neodvisnost. Rusija ni imela kaj ponuditi svetu, zlasti svojim sosedom. Za oživitev avtoritarnih pravic je bila potrebna nova ideologijalenoba v Rusiji in, če je mogoče, hitro razmnoževanje cesarstva v starih mejah. Ta ideologija se je imenovala v obliki idej »ruskega sveta« – zadnje ruske mitologije, ki temelji na izmišljenem zgodovinskem pravu in ortodoksnem poslanstvu. Tak patriarhalni doktor je v odsotnosti univerzalnih človeških vrednot in načel ter družbene polnosti ideologijo “ruskega sveta” naredil za varianto ruskega fašizma.
Od tega trenutka naprej se Rusi niso več skrivali za tem, da nosijo svetovne ideje o socialni osvoboditvi. Ali svetovno bratovščino proletarcev. Sami so zasedeli mesto na vrhu piramide. Ker so se obdovali, kot je v običaju s fašisti, pravico do kaznovanja in uničenja celotnih narodov. Ugotoviti, kdo ima pravico do obstoja in kdo naj gori v plamenih svojih “Sonov”. Nič čudnega, Rusija se je vrnila v naravno stanje. Na personifikacijo svetovnega zla. To je postalo mogoče, ker rusija še nikoli ni zares opozorila in ji do nedavnega ni nasprotovala.
Nasprotno, številne zahodne države so imele raje odnose z Rusijo, pri tem pa so zanemarjale “majhne” države in ljudstva. Za super-dobičke, ki so jih prejeli iz odnosov z ruskim fašistični režim, so plačali za interese Gruzije, Moldavije in Ukrajine. In samo Ukrajina je to poskušala ukiniti. Od zadnjih sil, da bi odgnali ruskega agresorja in hkrati pokazali svetu, da sodobna civilizacija nima nič opraviti z Rusijo. Pokazati, da je cilj Rusije uničiti celoten demokratični svet. Da je treba moderno Rusijo obravnavati tako, kot je to storila Hitlerjeva Nemčija med drugo svetovno vojno. Samo to lahko ustavi Putina. A zaenkrat pomanjkanje konsolidirane pozicije na Zahodu o Rusiji le še dodaja Putinovem prepričanju, da jih bo pritisnil. Da je potrpljenje ruskega ljudstva tako veliko, da bodo zaradi obljubljene »velicie« jedli celo hrastov lajež, a se ne bodo umaknili.
In zdaj o tem, zakaj se Putin ne more ustaviti in se umakniti. Pred vojno so verjeli, da je Putinov agresivna zunanja politika zasnovana izključno za domače potrošnike. Odvrniti družbo od večjih notranjih problemov in ohraniti avtoritarno in kleptokratsko moč “koadebistov”. Za ohranitev modela moči, ki je najbolj kontraindiciran v svobodnem svetu in demokraciji. Ogromna finančna in propagandna sredstva so bila vržena v zmote. Zdelo se je, da so bili vsi ti propagandni konstrukti tako ločeni od resničnega življenja Rusov, da v družbi nikoli ne bodo “sprejeti”. Toda ljudje Rusije, ki so jih v shawl pripeljali “pobedobyesiyem” in poslanstvo, so verjeli dobesedno v vse propagandne neumnosti. Zdaj je bilo potrebno, da ta pošast hrani vse več in več pameti in celo navadne ustreznosti. Stopnja napetosti je vedno bolj rasla. Zato so Rusi tako zlahka in navdušeno srečali vojno proti Ukrajini. Večja kot je vojna, višja je raven ruskega domoljubja.
Zato putin, da ustavi sredstva, da ljudem da priložnost, da okrevajo. Poglej naokoli in poskusi vsaj nekaj razumeti. Vsaj zato, da bi videli neskladje med cilji, ki so jih oblasti razglasile v vojni in kruto realnostjo. In to je huje od grožnje notranjih znojev. Sam videz mnenja Rusov o neusmiljeni in absurdni tej vojni Putinu ne omogoča, da bi jo ustavil.
Treba se je spomniti, da bi Putin v tej fazi celo želel ustaviti vojno. Zapusti okupirana ukrajinska ozemlja za Rusijo. Kako dejansko legitimizirati okupacijo. Putin potrebuje zaslišanje, da bi ponovno zgrubil sile in spet nadaljeval agresijo. Toda Ukrajina se s tem ne bo strinjala. Ker bo to pomenilo, da je Putin dosegel svoj začetni, čeprav minimalen cilj.
Nič manj pomemben ni zunanji dejavnik. Putin potrebuje vojno, da bi tradicionalno “nočno moro” cel zahodni svet za Rusijo. Postavite ga v položaj sostorilca ali nemočnega zgube. In na ta način nalagamo dnevni red vsem svetovnim politikam. Odreči se vojni in ustaviti pomeni, da si odvzame možnost vplivanja na svetovno politiko. Biti v položaju, kjer nihče ne šteje s tabo. Ko vam je dodeljena vloga ne le svetovne parije, ampak vas želijo zadaviti s sankcijami in silo orožja. Zato je nadaljevanje vojne priložnost, da Putin še nekaj časa ostane v krogu svetovnih voditeljev. O učinkovitosti te tehnike žal priča nadaljevanje komunikacije med evropskima voditeljema Macronom in Scholzom s Putinom. Stalni telefonski pogovori in ogledati Putinov položaj kažejo tudi na to, da se voditelji Francije in Nemčije še ne vidijo v novi konfiguraciji sil na celini. Popolna izolacija Putina bo pomenila tudi konec obstoječega sistema. In Macron in Scholz si ne moreta pomagati, da ne bi razumela tega.
P. S. Ta članek je začetek kratkega cikla o Rusiji, Rusih in Putinu. In kako doseči kakovosthitro zmago Ukrajine in likvidacijo fašističnega režima v Rusiji. Naslednji članek bo o iskanju Ukrajine po zanesljivih zajcih in možnosti uporabe ruskega vira.
