Marina Ovsyannikova je ruska novinarka, ki do 14. marca Ničesar ni poznala Ukrajincev. Nenadoma pa se je pojavila v eteru ustja ruske propagande »Channel One« z anti-vojnim plakatom – in postala slavna osebnost. Za ta trik v živo ni bila pakirana na parkirišču, ampak je izdala le globo, dovolila je mirno napisati pismo o odstopu in zapustiti Rusijo. Zdaj marina Ovsyannikova je svobodna dopisnik nemškega časopisa Die Welt, kot tudi kako je ona pravi, “vest in čast Rusije”.
31. maja je Interfax organiziral tiskovno konferenco Ovsyannikove v Kijevu, a je čez uro in pol odpovedal. Ukrajinska medijska skupnost je jasno rekla, da grehov “vesti in časti” tako lahko ne spočijemo in včerajšnji propagandisti tu niso dobrodošli. Obenem pa je še veliko drugih “dobrih Rusov”, do teh pa odnos Ukrajincev ni tako kategoričen in nedvoumen – isti Aleksandr Nevzorov, ki naj bi mu predsednik dodelil ukrajinsko državljanstvo.
Zakaj se to dogaja, kako so nam lahko v vojni koristni, pa tudi kako se učinkovito boriti proti ruski propagandi, nas je vprašal medijski strokovnjak, glavni urednik detektorja Media Otar Dovzhenko.
“Moramo v karanteno vse rusko”
Začnimo z zadnjim – podelitvijo ukrajinskega državljanstva ruskemu opozicijskemu voditelju in novinarju Aleksandru Nevzorovu. Če je to res (pogovor je bil posnet 3. junija, od 6. junija, je bil ustrezen odlok o spletišče urada predsednika še niso bili objavljeni), kaj se to spreminja in kako nam grozi?
Za ljudi, ki so bili leta 1991 pri zavestni starosti in gledali TV, je bil Nevzorov kot dedek Panas. Ruska televizija med razpadom Sovjetske zveze je bila dojemana kot zadah svežega zraka in v skladu s tem imajo vse njene zvezde še vedno določeno priori rezervo spoštovanja in zaupanja med tistimi, ki so to televizijo gledali pred 30 leti. Ti ljudje so bili obravnavani kot guruji, ne glede na to, kaj so storili v okviru, zato se vlečenje demokratičnih ruskih novinarjev 90-jih, ki so bili razočarani nase, zdaj zdi logično. Toda Nevzorov ni tako demokratičen. Zdaj ga opomnijo, da je podprl Putina in utegnil utegniti oborožena dejanja izgredne policije v Latviji. To pomeni, da je v zadnjem času demokratičen in proti Putinu.
Isti pristop bi moral delati z Nevzorovom kot z Marino Ovsyannikovo: več let si bil propagandist in zdaj si se pokesaval, a pri nas ne prisegam. Vendar pa sem na družbenih omrežjih že videl veliko nasprotnih mnenj, da ga lahko uporabimo kot orožje proti Rusom. Ta zamisel ni povsem brez pomena: če se ti ljudje uporabljajo za komuniciranje z Rusi, je to normalno, vendar če usmerjajo svoje informacije tokove na Ukrajince, je to zlo.
In kako potem nadzorovati ta proces?
Sodelovati z njimi, ne pa dati državljanstva in jih ne spustiti v naš informacijski prostor, tako da nam bodo povedali, kako živeti in se boriti s Putinom. “Dobri Rusi” bi morali imeti kategorično prepoved v vseh ukrajinskih medijih. Lahko jih povabimo, da so naši propagandisti zunaj Ukrajine, saj imajo več zaupanja v rusko govoreče zunanje občinstvo kot ukrajinski strokovnjaki. Na primer, v maraton «FreeDom» – če bi ga res oddajali zunanjemu občinstvu, saj se zdaj zdi, da je dejansko za Ukrajince, ki govorijo rusko. Zdaj moramo vse rusko dati v karanteno, katere pogoje je mogoče po osvoboditvi celotnega ozemlja Ukrajine spremeniti.
Zakaj ukrajinski novinarji še naprej vlečejo “dobre Ruse” v zrak?
Obstaja kompleks inferiornosti, ki ga ni tako lahko izkoreniniti iz sebe. Ruski novinar Valery Panyushkin je napisal Pesem “Od brata do brata.” Poslušala sem jo in po eni strani je bila jezna, na drugi pa sem pomislila: “To je ves Panyushkin natezen, da nam napiše pesem!” Drugi razlog je informativno partizanstvo. Mnogi ljudje verjamejo, da sami morajo biti v informacijski vojni in tako lahko uničijo Rusijo od znotraj. Pred tem sem že podrobno razložil, zakaj je slabo.
Obstajati bi morala enotna politika glede komunikacije z “dobri Rusi”. Državi ne bi zaupal, da jo bo oblikovala: minister za kulturo in informacijsko politiko Aleksander Tkačenko še ni pripravljen povsem razstreliti mostov z Rusi. Namesto tega situacija okrog Ovsyannikove tiskovne konference (njeno gospodarstvo v Kyivu je bilo odpovedano uro in pol po napovedi zaradi ogorčenja novinarjev in javnosti – uredniško noto) je v medijskih krogih pokazalo soglasje brez primere, in to je treba uporabiti.
Veliko je “dobrih Rusov”, ki se pravzaprav samo borijo za odpravo sankcij. Enkrat je denar Michaela FraIdman je med ustanovo Lviv kupil ogromno podporo alfa Jazz Fest in Alfa-Bank. Med polno vojno ne bo takšne soglasne podpore “dobrih Rusov”, vendar mislim, da imajo sredstva, da se z nekom strinjajo in jih prepričajo, da so za nas. Isti Garry Kasparov in drugi črpajo veliko denarja v dobrodelne namene v Ukrajini. In tukaj je vprašanje, ali se je treba aktivno boriti proti njim, ali pa preprosto blokirati njihovo prisotnost v informacijski prostor. Sem za drugo možnost in zdi se mi, da se o tem že oblikuje soglasje med novinarji.
“Svetujem vam, da ne poslušate ljudi, katerih naloga je, da lažejo”
Glede tiskovne konference Marine Ovsyannikove. S kolegom sta napisala preiskovanje besedila o tem, kaj je bilo. Od štirih opisanih hipotez, katera se vam zdi najbolj realna?
Mislim, da je osnova pomanjkanje razumevanja “dobrih Rusov” tega, kar se dogaja v Ukrajini. Res verjamejo, da je Ukrajince mogoče kupiti s škatlami plenice in da bo tu sprejeta Ovsyannikova, ki bo pred kamero na Maidan Nezalezhnosti rekla: “Dvignite sankcije.” Dokaz, da so bili nepripravljeni za takšno reakcijo, je njihov molk. Zanikanje je taktika, ki na Zahodu ni zelo pogosta, fundacija za človekove pravice, ki jo vodi Kasparov, pa je mednarodna struktura, ne bi smela preprosto molčati. Mislim, da so videli, da so delali bedake in se pretvarjali, da se ni nič zgodilo. Mogoče je vse bolj zapleteno, vendar mislim, da Putin ne stoji za tem. Za tem stojijo prestrašeni Rusi, ki želijo rešiti svoje razmere in denar.
Ne smete pustiti “dobrih Rusov” v zraku, vendar imajo mnogi od njih svoje YouTube kanali ali Telegramski kanali. Zakaj so tako priljubljeni med Ukrajinci? In kako ukrepati tukaj?
Prvi razlog je isti, kot sem ga že omenil, občutek inferiornosti. Očitno Ukrajinci, ki ubijajo Ruse s kilotoni na fronti, ne razmišljajo hkrati: “Uau, ubil sem pravega Rusa!” Toda veliko ljudi zadaj je navajenih na dejstvo, da je vse, kar prihaja iz Rusije , “rusko je izvirnik”. Ljudje, ki so odraščali v svetu, kjer je ruščina a priori boljša in dragoceneja, je težko nadomestiti te stebra, kot sta Feygin ali Nevzorov z nekom drugim v Ukrajini, čeprav so kdo.
Ko sem bil star približno 8 let, so moji starši gledali TV, kjer ga je neki komunist govoril in preklel. Vprašal sem jih: “Zakaj gledaš to?” In odgovorili so: “Sovražnik mora biti znan v obraz.” Zdi se mi, da tudi zdaj mnogi gledajo Ruse, ki naivno verjamejo, da izvajajo nekakšno izvidovanje. Ampak to ne deluje tako: če se vmešaš v te pripovedi, začnejo vplivati nate. Pred kratkim sem se slučajno vpisala na kanal ukrajinske pro-ruske novinarke Svetlane Kryukove in se odločila, da nekaj dni preberem, kaj je tam. Po nekaj dneh sem začela čutiti, da ni vse tako preprosto.
Tako deluje, pretresa sliko sveta. Kaj storiti glede tega? Nima smisla blokirati YouTuba in možnosti, saj je YouTube blokiral le tiste, katerih sodelovanje s Putinovim režimom je dokazala SBU. Glede Maxima Katza pa tega ne moreš dokazati, na čelu mu je zapisano: “Jaz sem proti Putinu.” Ljudi, ki zaužijejo takšno vsebino, je treba opozoriti, da se “dobri Rusi” borijo za lastne interese, zlasti za odpravo sankcij. Sankcije so naše orožje, kar pomeni, da hočejo vzeti to orožje in odtujiti našo zmago. “Dobri Rusi” so za nas tujci.
Z istim Markom Feyginom pa snema video “njegov” Alexey Arestovich.
“Tvoj” Arestovič tudi ni vreden poslušanja. Mislim, da mu dajo besedo, ker ni boljših. Očaral je vodstvo predsedujočega urada in ga prisilil, da verjame, da ve, kaj počne, in v takih primerih je treba narediti nekaj zelo slabega, da se ta vera uniči. Zelo dober primer je vodja regionalne državne uprave v Mykolaivu Vitaliy Kim. Se spomniš, koliko je bilo v prvih tednih vojne? Bil je vsem najljubši, skoraj v živo, ko je govoril, kako so tam zmečkali moskale. In potem je praktično izginil, ker so začeli govoriti o njem kot o naslednjem predsedniku, da se je urad predsednika zdelo nevarno. Toda Arestovič še ni naredil česa podobnega.
Po drugi strani pa, če ima oseba čas gledati dolge videoposnetke na YouTubu, potem je v redu, bombe ne padejo nanj, ni v obupu, obstaja svetloba in internet in priložnost za odlašanje. Ta oblika odlašnjanja ni zelo škodljiva, saj v bližnji prihodnosti ne bo volitev ali referendumov. To pomeni, da oseba pod vplivom Arestoviča ne bo naredila ničesar, kar bi odtujilo našo zmago. Pa vendar tistim, ki jim je mar za higieno možganov, svetujem, da ne poslušajo ljudi, katerih naloga je lagati.
“Ne smemo proizvajati lastnih ponaredkov in lepih domoljubnih legend”
Novinar Vitaliy Portnikov, kot tudi medijski strokovnjak Dmitry Zolotukhin Pravijo, da med vojno potrebujemo vojaško cenzuro, vendar je nimamo. Je vrednoZa vodenje zdaj, po več kot treh mesecih vojne, ni več smiselno?
Cenzura je, ko pred objavo pred objavo podaš svoje besedilo za lekodiranje posebni osebi, ki pravi, kaj je mogoče in česa ni mogoče objaviti. Torej je bilo v Sovjetski zvezi. Vojaška cenzura je kul, ampak ne vem, kako naj jo organiziram z našim številom medijev. Če napišeš novico, jo pošlješ nekomu. Koliko teh “nekoga” bi moralo biti? Kaj naj vedo, da morajo ločiti med tem, kaj se lahko piše in kaj ne? Nobena enotna struktura nima vseh informacij o vojni.
Da, novinarji lahko naredijo škodo z objavo določenih informacij. Na primer, določeno naselje so osvobodile ukrajinske oborožene sile, ruski tanki še vedno kadijo – novinar pa si v Telegramu piše: “Vas Ruska Lozova je bila osvobojena.” Rusi nimajo sauronskega očesa, ki sledi vsemu na bojišču, berejo tudi družbena omrežja in naše medije, da bi dobili informacije. In zdaj vidijo to sporočilo – in pokrijejo Ruska Lozova z našimi borci.
Takšni primeri zahtevajo vojaško cenzuro, vendar bi bila v naši realiteti zelo ogabo strukturna struktura. Namesto tega je treba novinarjem dati jasnejša navodila o tem, kaj in kdaj lahko poročajo. Načeloma se je to zgodilo: Podpisan memorandumda novinarji lahko objavijo informacije o napadih s prizorišča in jih preložijo za nekaj časa. Vendar pa novinarji včasih nimajo razumevanja, kakšne informacije in za kakšen namen lahko sovražnik uporabi, in če bi jim to pojasnili, bi bilo veliko manj gradiva, ki bi škodilo.
Kako sploh igramo na informacijski fronti? Navsezadnje se včasih zdi, da se vsak sam odloči, kaj lahko in mora storiti.
Obdobja, ko so bili vsi vrhovni poveljnik zase, je konec, veliko ljudi pa se preprosto vrne k svojemu običajnem delu in ne poskuša rešiti sveta. In to je dobra stvar. Obstaja raznolikost, tudi zaradi konkurence različnih vladnih agencij: vsaka na svoj način komunicira z mediji in jim pove, kaj naj storijo. Država razglaša enotno informacijsko politiko, zdaj pa pomeni le en maraton. Ministrstvo za kulturo ima Center za strateške komunikacije, ki bi se moral ukvarjati z usklajevanjem komunikacij vseh vladnih agencij, namesto tega pa večinoma razkvarja ponaredke. To je tudi dobra stvar, ampak to je kot ubijanje moljca v hiši: ubiješ jo – in ona se ponovno naleti. Namesto tega moramo poiskati, kje se ta molj gnezdi in sprejemati težke odločitve. Država mora prav tako sprejemati težko odločitev in združiti vso svojo komunikacijo.
Še ena točka, ki me vedno bolj nagaja: vladne agencije uporabljajo vojno kot razlog za prezreti zahteve novinarjev. Obratno bi moralo biti, kajti kadar mediji od oblasti ne prejmejo informacij iz prve roke, začnejo izumiti ali črpati informacije iz anonimnih telegramskih kanalov. Že zdaj je jasno, da je ta vojna dolgo časa, zato mora država organizirati normalno komunikacijo.
Tudi Dmitry Zolotukhin je dejal, da ponaredki ne dajejo rezultatov. Praviš, da moraš iskati moljsko gnezdo, ne premagati posameznih žuželk. Kaj je torej to gnezdo?
Napačno je, da se ponaredek ne ponaredi, saj obstaja zahteva družbe za to. Po drugi strani pa razhajanje ponaredek ni panacea, saj jih je veliko. Poleg tega se ruski mediji, ki ustvarjajo ponaredke, ne navežejo na realnost in jim ni mar za njihovo verodostojnost. Zato je razhajanje ponaredkov precej opomnik na ljudi, da so pozorni. Poleg tega večinoma opuščenost ne doseže tistih, ki so pojedli ponaredke, ciljna publika ruskih laži pa je proruska, ki želi v to verjeti in ki je ne prebode nobena opuščenost.
Zato morajo poleg razčlenjevanja izlivov obstajati tudi poštene in razumljive pripovedi. Ne smemo proizvajati lastnih ponaredkov, vključno z lepimi domoljubnimi legendami, kot so branilci Zmiyinyja ali duh kijevskega. Dolgoročno to prinaša veliko škode – kot dokaz, da tudi Ukrajina leže, kot vir razočaranja za ljudi, ki so verjeli vanje. In to je udarec, ki zmanjšuje sposobnost našega naroda, da se upre sovražniku.
