Kdo, če ne v aktivni vojaški fazi, bi moral vedeti, da je vojna popolno zlo. Ljudje umirajo, okoli ruševin, pohabljene in trpljenje. Obup izhaja iz nezmožnosti vplivanja in spreminjanja situacije, še pogosteje pa – jeze in jeze na sovražnika. Na nagajivci vojne. Vojna tako spremeni težo življenja, da se zavedaš, da se nikoli ne boš mogel vrniti v prejšnje stanje. Skozi zevanje lukenj pred padlimi prijatelji in znanci, uničena mesta in v razdiranju človeške komunikacije. Zato serije člankov »Modernizacija po vojni«, ki so se začeli v začetku leta 2015, ni več mogoče suhe in snemati kot prej. In to je tisto, kar se je ta strašna vojna spremenila tudi v nas.
Prejšnji članki so govorili o tem, kako hitro si je ukrajinski narod zaradi sodelovanja v vojni “izmislil” nekakšno modernizacijo. Seveda so govorili o oblikovanju sodobnega političnega naroda. Bilo je približno, tako pravi, fit ukrajinske zgodovine v “normalen” svetovni canon. To je, ko je najdlje možno zgodovino, ki sega nazaj v vsaj zgodnji srednji vad. Ko so se predniki stoletja počutili kot pravi domoljubi in nacionalisti, ki so naredili le to, kar so storili, da so se borili in nam prikupili srečno darilo. Ko zgodovinski junaki s svojim mogočnim ramenom podprejo temelj sodobne države, se vsi narodi prikrijejo v čast svojemu podlascu in v skladu s tem priznavajo pravilnost Ukrajincev v vsem več stoletij. Tako izgleda navadna pravljica, ali “ustanoviteljski” nacionalni mit.
V praksi se običajno vse zgodi precej drugače. Specifični ljudje se ukvarjajo z oblikovanjem nacionalne platforme. Ta proces je najbolj očiten pri poskusih vplivanja na nastanek zgodovinske identitete. Ni skrivnost, da ukrajinci v različnih zgodovinskih regijah niso imeli le različnih krajev spomina, ampak so pogosto njihovi junaki delovali kot antijunaki drug za drugega. V tem primeru bi morali ukrepi, namenjeni usklajevanju spominov, utrjevanju družbe, postati izjemno pomemben del državne zgodovinske politike. Žal se to ni obnelo, saj je bilo preveč ljudi, ki so želeli pridobiti iz zgodovinskih antagonizmov regij. Med tistimi, ki so želeli, so bile skoraj vse politične stranke, ki niso ponujale obetavnih razvojnih programov, temveč so brezsmiselno izkoriščale zgodovinske like in davno pretekle dogodke.
Med najbolj zainteresiranimi za vzrejo Ukrajincev na nesprejemljivih pole na podlagi zgodovine je bila Ruska federacija. Kar je tako instrumentaliziralo zgodovino, da jo je uporabilo kot nekakšno ideološko krinko za razbitje sistema mednarodnega prava in zasledovanje agresivne, agresivne politike proti svojim sosedom. Rusija si je sama dala “zgodovinsko pravico”, da določi, kdo naj ostane na svetovnem zemljevidu in kdo ne. Rusija je privabil pravico do instrumentalne uporabe zmage v drugi svetovni vojni. Neznana sama po sebi, se je potopila v stanje »pobedobyesiya« – družbene bolezni, ki jo je povzročila neobujavljena želja po maščevanju. Relaps te bolezni sta vojna in agresija. V času, ko je svet živel pod sloganom “Nikoli več!”, je Rusija pretirano zamrznila – “Morda ponovi!”.
Ni skrivnost, da novinarji popolne sovjetske in masivne sodobne ruske propagande ne bi mogli vplivati le na državljane Ukrajine. Nekateri so želeli verjeti v čistost namenov Rusov za boj proti nacizmu in fašizmu. Ne glede na to, koliko sem si želel podrobneje ogledati sodobno Rusijo, s svojim dejannim imitacijo nacističnih praks, kot je Hitlerjeva Nemčija. Ni pomembno, ali so ti državljani iskreno podprli agresivno Rusijo, bili so zavedeni ali pa so to storili iz merkancilnih razlogov – to nima nobene zveze z zavestnim državljanskim položajem. Ta vojna je pokazala, kakšna tragedija se lahko izkaže za takšno indiskrecijo.
Poskusi domoljubne skupine za zamenjavo celotnega sovjetskega »čisto« ukrajinskega niso prispevali k notranjemu ukrajinskemu soglasju. Zaradi tega položaja so skušali iz zgodovine odneti edino izkušnjo modernizacije – sovjetsko. Nekritično stališče o izkušnjah baltskih republika je privedlo do dejstva, da bi morala Ukrajina opustiti pomembno fazo svojega razvoja, in sicer obdobje ukrajinske SSR. To je čas, ko se je prvič zgodilo znotraj sodobnih (pred okupacijo) meja in ko je zaradi članstva v ZN postalo vidno na mednarodnem prizorišču. Poleg tega je v tem času obstajal proces urbanizacije ukrajinskega naroda. Čeprav sovjetska, vendar kodifikacija ukrajinske kulture. Žal moramo priznati, da razen sovjetske ni bilo druge modernizacije v ukrajinskem narodu.
Zavračanje sovjetskega obdobja in prevzem oboroženega boja UPA in žal nekaterih formacij Wehrmachta kot edina pravilna možnost, je Ukrajina namerno pozicionirala izven kroga zmagovalcev v drugi svetovni vojni. To je zunaj protihi hitlerjeve koalicije. Kaj je ruskim propagandistom omogočilo, da nenehno strašijo potencialne zajce Ukrajine, ki rastejoNjam v tem neo-nacističnih čustev. Zavedati se moramo, da Zahod ni bil naivno jagnje, ki bi verjelo ruski propagandi. A to je dalo nekakšno utemeljitev za skorumpiralne zahodne politike Rusije, zakaj ne bi hiteli pomagati Ukrajini.
Rusija je v informacijski prostor nenehno in zavestno vnašala takšne propagandne konstrukcije, ki bi morale od znotraj korodiranje ukrajinske družbe. Da bi končno preprečili nacionalno konsolidacijo. To bi na žalost lahko dosegli s pedalingom izključnega, torej etničnega, ukrajinskega projekta. Škoda, ampak tudi tukaj je bilo veliko prostovoljnih pomočnikov v Rusiji. Treba je omeniti, da so bili Ukrajinci razdeljeni na pravilne in ne toliko ne le priseženci “ruskega sveta”. Nič manj vztrajni niso bili ustvarjalci herojskega canona, ki so na voluntaristični način upali, da bodo »napačne« Ukrajince prisilili, da prepoznajo in ljubijo svoje junake.
Oba sta trmasto poskušala Ukrajince v svoj kot procrusteanski postelji. Pravzaprav jih raztrga med sovjetskim in nacionalističnim canonom. Prvi je videl Ukrajinca v vlogi ali zabavnega “khokhl”, ali trdega delavca, prikrajšanega za državljanstvo, ki živi za delo, in ne dela za življenje. Tak Ukrajinec naj bi bil ves čas na kljuki velike ruskega ljudstva, v katerem naj bi se na koncu razpusti. Bodisi v obliki »nove zgodovinske skupnosti«, bodisi da pogine v obliki vojaka »ruskega sveta«. Ukrajinska zgodovina je imela pravico obstajati le kot izbirna. Drugi, ne na poti ruskega, se je motil in je bil predmet prepovedi. Da bi se vklopio v takšen canon, je bilo treba izgubiti ostanke ne le nacionalnega, ampak tudi človeškega dostojanstva. S katerim se svobodni državljani nikoli ne bi strinjali.
Canon, ki je poskušal ugotoviti »pristnost« Ukrajincev po etnični pripadnosti, jeziku in »pravilni« herojski zgodovini, je bil izjemno izključen. Ta projekt je obrobil meje ukrajinskega naroda le na zahodno regijo, nato pa delno. Poleg tega ni bilo upanja, da bo vsaj nekega dne postalo privlačno za celotno Ukrajino. Ker je vseboval močan notranji konflikt zaradi pomanjkanja kritičnosti pri vključitvi v vseukrajinsko zgodovinsko metanarrativ. Skratka, izkazalo se je, da je to prostor za nekdanje vojake iz Wehrmachta, a za dedke in pradede iz Rdeče armade, ki so skupaj s celim svetom premagali nacistično Nemčijo, ni bilo mesta. Če bi se prilegali temu canonu, bi morali mnogi Ukrajinci na nek način izdati svoje prednike. Kaj ljudje niso želeli narediti z dostojanstvom.
V dejanski vojni, ki se je začela 24. februarja 2022, so ukrajinci imeli tektonske spremembe: sprejeli so se taki, kot so. Šli so braniti svojo zemljo, sorodnike in državo. Ko so odvrgli breme odgovornosti do zgodovinskih junakov, so sami postali junaki. Ko so postali sami, so odrezali niti, skozi katere so se prej zganjale manipulacije. Zahvaljujoč kateri zdaj sami pišejo svojo zgodbo. In to je ena najpomembnejših sprememb, ki jih je prinesla vojna.
Modernizacija vojne v tem primeru se je manifestirala tudi v neverjetni konsolidacijski državi. V dojemanje grožnje državni neodvisnosti kot skupnega obstoječega izziva za Ukrajince. Ta vojna je jasno pokazala, kdo in zakaj je sovražnik za Ukrajince. Zato si bom dovolil, da še enkrat citiram ameriškega znanstvenika Karla Deutscha, da nič ne združuje naroda toliko kot prisotnost skupnega sovražnika. Tokrat v nasprotju z razmerami v 2014 slišimo le o osamljenih primerih ukrajinskih državljanov, ki se preklopijo na stran sovražnika. In to je dokaz, da so Ukrajinci postali en sam narod in monolitni narod. In to je tudi posledica modernizacije vojne.
P. S. V začetku 90. let je Verkhovna Rada pogosto slišala mnenje, da Ukrajina med osamosvojitvijo ni prelila niti kapljice krvi. Zavedajo se, da ni boja za neodvisnost brez krvi, potem so se odločili, da se vsem zahvalijo zgodovinskim junakom. Kar je desetletja za notranje ukrajinsko soglasje nemogoče. Zelo pogosto so ozkostranske interpretacije zamenjale zgodovino boja Ukrajincev za njihovo neodvisnost. Pravzaprav je vojna, ki se dogaja že osem let, prva ukrajinska vojna za državno neodvisnost. Od tu je treba začeti šteti zgodovino resnične neodvisne Ukrajine. Zgodba, ki bo brez pretiravanja vključena v vse učbenike sveta.
