Še enkrat moramo po prepričati, da je ukrajinska družba družba radikalnih maksimalističnih. Iz nekega razloga se zdi, da je treba skoraj vsa velika opravila uresničiti iz nič in v neke vrste puritanski vakum. Ne potrebujejo zajce, ne dovolijo uporabe vira ali pomoči nekoga drugega. Zmaga mora biti izjemna in samo njihova. Zavezniki bi se morali zavezati kostnem mozga njihovi različici “ukrajinskega vzroka”, pomoč pa jim je treba dati takoj. Če bolj natančno povem, to bi morala biti zmaga za točno politično okolje, ki mu pripada nosilec takšnih idej. Potem bo zmaga še slajša, saj bo zmagovalcu avtomatično dala pravico kaznovati vse poražence in tiste, ki so imeli drugačno mnenje.
Pravzaprav je to vedenje nenavadno ne le ukrajincem. Čudno, kot se zdi, v tako pozicioniranje lahko najde veliko referenc: na čase angleške revolucije XVII stoletja s poskusi gradnje “Novega Jeruzalema” na “čistem” ozemlju, in sovjetskim graditeljem komunizma. Na ta seznam podobnosti je še vedno vredno dodati ideje ukrajinskih radikalnih nacionalistov o nacionalni revoluciji in metodah gradnje ukrajinske združene neodvisne države. V vseh primerih se ukvarjamo z versko zavestjo, tesno prepleteno s politično dejavnostjo. To so ideološke doktrine, ki so povišane v čin verskega poučevanja. Z njihovimi svetimi, svetimi besedili, z veliko nedosegljivim namenom in njihovimi preroki in svečenicami.
In če so ideje in cilji abstraktni, potem je kler takšnih političnih kultov precej realen. In prav oni si dodeljujejo vlogo moralnega in etiičnega ukrepa, s katerim bi se morala razvijati družba. Oni so tisti, ki določajo in glasujo, kaj je prav in kaj ljudje potrebujejo. Če so bili v času angleške revolucije mnogi res prepričani, da je mogoče čistost vedenja in pravičnosti namenov zgraditi nekakšen raj na zemlji, ki je dal zagon razvoju Severne Amerike, potem so v našem času poskusi zaščite Ukrajine in dvig na raven uspešne države z izolacijo nevarna utopija. Vse revolucije, namenjene gradnji raja na zemlji, čeprav so imele velik posodobitveni vpliv na podjetja, so vedno spremljale množično nasilje in reke krvi. Skoraj vedno se je vse premikalo proti uvedbi »edino pravilne« ideologije, »edinopravne« poti in se končalo z oblikovanjem totalitarne sekte.
Vendar pa so že vidne razlike med zgodovinskimi Puritanci in Ukrajinci. Angleški puritanci so bili na primer predvsem zahtevni do sebe. Poskušali so živeti asketično. Glave so potisnili le tistim, ki so po njihovem mnenju stopili na nemoralno in napačno pot. Njihova želja po izolitvi je dejansko dala zagon razvoju »novega sveta«. Ukrajinski puristi niso nič manj zahtevni od vseh okoli sebe, ne pa tudi od sebe. Zato najpogosteje vidite sliko idealistične, pravilne prihodnosti, ki so jo naslikali, vendar v popolni odsotnosti vida in izračunov, ki bi zagotovili njeno izvajanje. Najhujše pri tej situaciji je, da tako idealistična slika v glavah mnogih ljudi postane realnost. Njegove posledice postanejo najbolj usodne, ko gre za iskanje zavezništev. Taktično, položajno in trajno. Absolutno prepričanje o pravičnosti in pravici lahko človeka naredi neustrezno. Ker je v svojih fantazijah in idejah že zmagala in se obdajala z izključno pravico kaznovati vse, ki so po njenem mnenju krivi.
Tudi zdaj, ko je Ukrajina preživela in prejema močno mednarodno pomoč, so razmere še vedno izjemno nevarne. Ukrajina nujno potrebuje mednarodno pomoč: oboroženo, diplomatsko, finančno, virsko in gospodarsko. Obravnava potencialnih zaveznic, ne samo držav, na načelu: še vedno vas moramo testirati v skladu z našimi vade mecum, je prevaran in napačen. Ker je taka “pravilna” s predpisanimi resnicami in merili lahko povsem stranka v naravi. In dejstvo, da je za Petro Porošenka dobro in pravilno, se lahko izkaže, da je navadna rešilna črta za klansko-oligarhični sistem.
Kaj je namenjeno? Dejstvo je, da zdaj fronta vojne dveh sistemov teče skozi Ukrajino. Vojne dveh modelov: fevdalno-kleptokratske in, relativno govoreče, kapitalistično-demokratične. Oba sistema sta dobro soobstojila zahvaljujoč ciničnemu izumu – pravi politični. Takrat je en sistem pokvaril in korodiral drugi, nemoralni pragmatizem in popolna permisivnost pa sta služila kot krinka. Za prvo sistemsko skupino je značilna avtoritarnost in uničenje demokracije in demokracije z vnetim brezmejnim populizmom. Po drugi strani postaja vse bolj očitna vseprisotnost mednarodnih korporacij in meddržavnih struktur, ki praktično prikrajšajo celotne nacionalne države in mala ljudstva. Mednarodni burr rasteOkracija in institucije, ki naj bi zagotavljale varnost in pravno državo, se spremenijo v simulakrume, ki samo posnemajo njihovo funkcijo.
Ne more trajati tako dolgo. Putin je opazil, da ukrajinskega zamaha v smeri zahodnega sistema ni mogoče ustaviti. Da so njena podpora oligarhi, jih bodo kmalu zmanjšali na rang velikih podjetnikov, ali pa bodo popolnoma izgubili svojo moč. Sistem, ki je bil preizkušen v Rusiji, ko so bile določene politične sile, politiki in vrhunski vladni uradniki dodeljeni vsakemu oligarhu, v Ukrajini začenja propadati. To je postalo znano, ko večina prejšnje politične elite, ki so jo »naveličani« oligarhi, zaradi demokratičnih volitev ni dobila na oblast. Jasno je, da tudi tokrat ni bilo brez “kupljenih” gumbov v parlamentu. Izkazalo se je, da so to služabnik ljudstva. Toda Arseniy Yatsenyuk in njegova ekipa, Oleh Tyahnybok s svojo skupino revolucionarnih plenilcev in nesposobnosti so bili brez vpliva. Zaradi vojne številni odkriti pro-ruski politiki iz Opozicijske unije in OPFL niso dobili verkhovne Rada.
Zmanjšala se je tudi predstavitev glavnega izkoriščevalec domoljubnega zemljevida Petro Porošenko. Na splošno je imel Porošenko najbolj pomembno vlogo pri ohranjanju klansko-oligarhskega sistema v Ukrajini. Z uničevanjem potenciala revolucije dostojanstva. Prav on ni dovolil radikalnih reform v državi, saj bi ga njihovo izvajanje prvi vrgli na rob. Porošenko se morda ni popolnoma zavedal, kdo je bil upanje in podpora Putinu. Ukrajino je uvedel v zanko sporazumov iz Minska. Porošenka so izračunali ukrajinski interesi, pri tem pa se je Putinu pogajal o zamudi pri prevzemu njegove države v Rusiji.
Ko se je porošenkova teža in pomen v Ukrajini kritično zniževala, oligarhom pa je grozila deoligarhizacija, Putin ni imel druge izbire, kot da začne polno vojno. Znano je tudi, da je bil še en dejavnik, ki je Putina spodbudil k neposredni agresiji, nepovlaščenost in brezkompromisnost Zelenskega. Poleg tega Zelensky ni bil pod pritiskom ne Rusije niti Zahoda. Če bi stvari pustili na srečo, je ruskemu fevdalno-kleptokratičnemu sistemu v Ukrajini grozil postopni propad.
Na srečo Putinove načrte in izračune niso bili upravičeni. Načrt blitzkriega ni uspel. Nekaj časa so vsi preži – tako nekateri zahodni voditelji kot Putinove podobnoumne oligarhe. Verjetno v upanju, da obramba Ukrajine ne bo dolgo trajala. Toda, ko so si opomogli po nepričakovano herojski obrambi, so se nekateri spet pridružili boju za njihovo ohranitev in začeli nevihtno dejavnost. Škodljivosti takšnih dejavnosti si ni mogoče predstavljati. Prvič, privedla pravica do govorov v imenu opozicije, ki pa v resnici niso, lahko zavede znaten delež poštenih domoljubov. Kljub temu, da imenovano okolje nima nič opraviti z opozicijo. Kritizira ukrajinsko vodstvo po načelu »vse je narobe«. Kritizira, ne da bi imel svoj načrt delovanja. Drugič, pretvarjanje, da so domoljubi, ki so dejansko na službah oligarhije, uničuje domoljubno polje in dezorientira ljudi o identiteti narave ruskega in ukrajinskega sistema. In tretjič, ukrajincem odplakne oči, da zahodni vrednostni sistem v tej vojni nasprotuje ne le Putinovemu režimu, temveč tudi metastazam v Ukrajini. In to je morda zanje najtežji in boleči trenutek – spoznati, da se bodo njihovi idoli za preverjanje morda izkazali za Putinove zajce.
Zato je, ne da bi se zavedali, da je klan-oligarhični sistem v Ukrajini sijamski dvojček ruske pošasti, nemogoče osredotočiti vsa prizadevanja na boj proti sovražniku. Nemogoče je prepoznati in pritegniti čim več zajčnikov na vašo stran. In kar je najpomembnejše – ne morete izkoristiti notranjega potenciala ruske pošasti.
Ste opazili, kako so se takoj kremeljski propagandisti in informativne ustnice ukrajinskih oligarhov začeli odzivati na poskuse Khodorkovskega, Friedmana in drugih bogatih Rusov, da zagotovijo svoje vire v podporo Ukrajini? Takoj v ukrajinskem segmentu so se pojavile “kompromisne” besede Navalnyja ali Khodorkovskega, izvzete iz konteksta. Val ogorčenja in sovraštva pa se je valjal po ukrajinskih medijih. Ali kakšna je zgodovina podelitve ukrajinskega državljanstva Aleksandru Nevzorovu. Intelektualni potencial je lahko enak ducatom Ganapolskyjev, ki že več let zasukajo ukrajinski informacijski prostor. O njih pa ni vprašanj, saj so pravilno stali – da bi pravilno služili oligarhu Porošenku.
Torej iz vsega, kar je bilo povedano, sledijo naslednji sklepi. Ne podlegajte in obtičite v praznih razpravah o “dobrih” in “slabih” Rusih. So nepromisni in manipulativni. Treba je kar najbolje izvleci vse potenciale proti Putinu v Rusiji. Ne morete se spustiti na raven – »zmagali bomo sami«. Ker je to neodgovoren in zelo nespameten pristop, kar pomeni goniti dolgotrajno vojno, več deset tisoč življenj Ukrajincev in neverjetno gradivoUničenje. To možnost lahko vodijo le tisti, ki si prizadevajo kaznovati vse same po vojni. Toda v tem primeru boste morali plačati preveč cene za nečje muhe in psihološke komplekse.
Ukrajinske oblasti in zahodne demokracije so nedvoumno zainteresirane za zagotovitev, da se ruski oligarhi, ki niso v krvi, čim prej vmešajo v boj proti kremeljskemu režimu. Zanima jih odprtje drugega, notranjega, fronte v boju proti Putinovemu režimu.
Vprašanje prihodnje strukture Rusije bi bilo treba za nekaj časa pustiti tudi po zmagi. Zdaj ne smemo skrbeti, ali bo Rusija ostala ena sama država ali se bo razšla na manjše dele. To vsaj ne bi smelo vplivati na ukrajinsko izbiro in sodelovanje njenih zavesti. Ne smemo pozabiti, da zahodni svet v državi z jedrskim potencialom niti najmanj ne zanima kaos. Ni potrebe po izdajanju ultimatumov in skrbi, ali se bodo mednarodne blagovne znamke vrnile v novo Rusijo. Premisliti moramo, kako jih privabiti na ukrajinski trg.
Za Ukrajino je najpomembnejše, da izvede takšne reforme in tako spremeni moralne in etične prednostne naloge, tako da neha nekako biti podobno Rusiji. Medtem je modrost in učinkovitost vodstva Ukrajine zaščita države in državljanov, poraz sovražnika in hkrati rešiti čim več življenj njenih ljudi.
