V času legendarne Perestrojke v sovjetskem eteru, ali bolje, na leningradski televiziji se je pojavil progresivni program »600 sekund«. Program je kakovostnega, drznega, ki je že od prvih vprašanj postal izjemno priljubljen. Ustvarjalec in stalni gostitelj programa je bil Aleksander Nevzorov – isti, ki je zdaj naletel na škandal v Ukrajini in zahteval naše državljanstvo.
Potem je v perestrojkah časih Nevzorov osvojil neuradni naslov »demokratičnega novinarja«. Zakaj? No, ker v tem času javnost ni preveč skrbela za resnična politična stališča medijskega delavca. Dovolj je bilo, da je v času preobrazbe ustvaril nekaj novega, kritiziral oblasti, nekoliko podobno kot zahodni moderatorji (tako kot smo si jih predstavljali). Demokratični novinarji pri nas so bili gostitelji priljubljenega mladinskega programa “Vzglyad”, Vladimir Molchanov s svojim “Pred in po polnoči”, Leonid Parfyonov, gostitelj “Namedna”, itd.
Kakšno je bilo naše razočaranje, ko je »demokrat« Nevzorov ustvaril grd propagandni film »Nashi« o krvavih dogodkih v Vilni januarja 1991. Film je junakiral borce vilnijskega izgrednega policije, ki se je borila z neoboroženimi prebivalci mesta, nanje izstrelil žive kartuše, jih zdrobil s tanki. In Nevzorov je razglasil te nehumane junake. In ta film se je vrtel v prime time na prvem kanalu centralne televizije ZSSR. Potem je posnel film v podobnih ognjah o Rigi. Temu so sledili tudi propagandni trakovi o Čečeniji z značilno veliko rusko-šovinističnim priokusom.
Osebno bi mi to zadostovalo, da bi prodrla v gnus tega lika. Vendar se tam ni ustavil, šel je v politiko. Že kot namestnik državne dume je glasno in pogosto žalil Ukrajino, da, pravijo, takšne države ni in govoriti o ločenem narodu je smešno. In pred vsem tem je med predsedniško kampanjo leta 2012 postal zaupnik Vladimirja Putina. Nevzorov je Putina poimenoval “edini, ki lahko vsako sekundo ohrani razpad imperija od katastrofe”. Pred desetimi leti je bil nepometen imperial z revanchističnimi manire.
Potem pa si je Nevzorov premislil. In presenetljivo radikalen. Spremenil se je v najbolj gnilega kritiko Putina in njegovega režima. Poleg tega je zahteval Ukrajino in obljubil, da bo delal za našo zmago. Čeprav še vedno pravilno nepopraven.
Tu se za nas pojavi dilema. Je ta značaj popolnoma negativen, strupen za Ukrajino in zanašanje nanj ni samo brez pomena, ampak tudi nacionalno kriminalno? Ali lahko pozabimo njegovo prejšnje delo, aktivnosti, izjave, mu odpustimo in ga uporabimo v našo korist?
Vsaj na čustveni ravni mu osebno nikoli ne bom mogel odpustiti vseh informacij, ki jih je ustvaril, vseh tistih žalitev, revanchističnih namenov. Kar zadeva raven racionalnosti, je tu težje.
Vrnimo se v biografijo našega junaka, spomnimo njegovega generalnega dedka ministrstva za državno varnost, ki se je boril z litovsko “gozdnimi brati” in v tej veli vzgojil svojega vnuka. To je na eni strani. Po drugi strani je Nevzorov izumil legendo (ali pa je mogoče to res) o indijskem očetu iz plemena Comanche, ki je svojo mamo spoznal med svetovnim festivalom mladine in študentov v Moskvi. Potem je celo poskušal najti svojega očeta na ameriških prerijah, vendar ni uspelo.
Nevzorov v mladosti bodisi boki bodisi se zateče k religiji in poje v cerkvenem zboru. Vstopa na univerzo, nato pa ga zapusti, vstopi v teološko seme. Ali je vernik ali militantni ateist. Ali demokrat ali imperial. Bodisi za upornike, ki so med krvavimi dogodki leta 1993 sedeli v vrhovnem sovjetu Rusije, nato pa za Borisa Jelcina, uporniki pa postanejo “nori in prekleti shoblo”.
Po znanih pregovorih le bedak ne spreminja svojih pogledov. V tem smislu Nevzorov zagotovo ni bedak.
Ko sem se po začetku rusko-ukrajinske vojne leta 2014 pogovarjal s prijatelji iz Poljske, so mi večkrat priporočili, da si ogledam aktualne programe Nevzorova na YouTubu. Dolgo časa nisem mogel premagati gnusa, na koncu pa sem se odločil. In ni obžaloval. Nevzorov vzorca po 2014 je še vedno tako drzno, ostro, prepričljivo kot v času Perestroika. Hkrati lahko začutimo 30 let izkušenj, ki jih je pridobil in prekuha.
Dandanes bivši propagandist imperets po mojem mnenju dela precej koristno informacijsko delo. Ne kritizira in odpravlja le Putinov režim, opozarja na njene bolečine, daje orodja za boj proti tem.
Nevzorov prizna, da je bil nekoč ruski fašist, vendar to predstavlja kot prednost. “Nikoli nisem skrival dejstva, da sem bil enkrat bolan od fašizma, da sem ga imel. A zahvaljujoč temu ga zelo dobro poznam, zelo dobro poznam njegove simptome, poznam njegove slabosti, poznam njegove manifestacije, poznam njegove ničesar, poznam občutke, ki jih daje, in česa se boji v paniki,” je zagotovil..
Glede na to, da sem stopil na grlo s čustvi, lahko trdim, da je v korist primera vredno jemati Nevzorova v uporabo. Ali to pomeni, da mu je treba podeliti državljanstvo? Nisem prepričana. Vsekakor ne po poenostavljenem postopku. Za zdaj bi zadostil politični azil in tam bomo videli. Glede na težnjo Nevzorova, da si premisli, je verjetno, da je ta njegov anti-Putinov položaj začasen.
Na splošno bi se z uporabo primera Nevzorova rad pridružil tej razpravi (bilo bi bolj primerno reči sracha) o “dobrih Rusih”. Jih vzameš z odprtimi rokami ali jih brcneš ven z umazanimi metlami? Dejansko sem že oblikoval svoje mnenje: resnica je nekje na sredini. Treba je pogledati vsak posamezen primer, analizirati, odločiti. Nekdo bo storil, nekdo bo škodil, nekdo bo ostal brezdušen.
Vzemimo drugi, nič manj neustrašen primer – Marina Ovsyannikova, “ženska s plakatom”. Zdaj malo ljudi dvomi, da je postala lik v posebni operaciji. Čigar? FSB? Eden od stolpov Kremlja? Briga. Glavna stvar v njeni zgodbi je, da je bila sposobna ugajati Zahodu na tako preprost način. Ugleden nemški časopis Umreti Welt Najel jo je, v Evropi jo občudujemo, menijo, da je junakinja, borec proti krvavemu režimu.
Za nas je precej provokat. A to pomeni, da jo je bilo treba spoznati z bajoneti? Mogoče. Čeprav bi bilo veliko bolj koristno, če bi njena tiskovna konferenca potekala v Kyivu. Toda ukrajinski novinarji bi se morali na to zelo skrbno pripraviti, da bi Ovsyannikovo razgradli v atome, hkrati pa tudi celoten propagandni sistem Putinove Rusije, s svojimi primernim vprašanjem. Od leta 2003 dela na Kanalu 1, glavnem propagandnem ustju Kremlja. Vprašanje bi lahko začeli od leta 2004, z Oranžno revolucijo. Katere naloge je rusko vodstvo zastavili propagandistom, ki so morali poriniti skozi teze, ki so bile napisane v temniki. Nato leta 2008 vrh Nata v Bukarešti. Kakšne so bile naloge, ki jih je Ovsyannikova osebno opravila, da bi diskreditikala Ukrajino Gruzijo v očeh Zahoda. Potem je vojna v Gruziji ista stvar. Kako je bila potem izvedena propagandna operacija proti Euromaidanu? Kako je bil zaseg Krima in invazija v Donbasu pripravljena z informativnega vidika? In povsod je treba pojasniti vlogo naše “junakinje”. Končno, priprave na obsežno rusko invazijo. Kaj se je zgodilo na Kanalu 1? Kaj je storila Ovsyannikova osebno, za katere programe in usmeritve je bila odgovorna?
Kaj bi dala? Najprej bi zahodu pokazali, da ta “junakinja” ni tako junakinja. Da je v celoti vpletena v vse grozote, ki se trenutno dogajajo v Ukrajini, saj je aktivno sodelovala pri nadejanju Rusov z glavo teh lažnih informacij, polnih sovraštva do Ukrajincev in vsega ukrajinskega. In lahko bi globlje preučili ruski propagandni stroj, da bi vedeli, kako se mu najbolje upreti.
Razumem tiste moje sonasilce, ki vrijejo s samo sovraštvom do Rusov in celo vidijo “dobro” samo mrtve. Vendar pa moramo razumeti, da smo soočeni, da živimo poleg Rusije. Nobena čarovnija ne bo odpeljala naše države drugam. In če nekomu ni všeč besedna zvezo “dober Rus”, naj uporabi drugega – “slabega Rusa” v nasprotju z “zelo slabim Rusom”.
Prej ali slej bomo zmagali. Toda Rusija se ne bo samouničevala, prav tako je ne bomo uničili mi. Kot američani pravijo v takih primerih: na veliko, da ne uspe. Na nek način bomo morali zgraditi poti sožitja z našim severovzhodnim sosedom. Kljub temu je bolje, da se ukvarjajo z “dobri Rusi” (“slabi Rusi”) kot z “zelo slabi Rusi”.
