Primer ruskega novinarja Aleksandra Nevzorova, ki je razglasil pričakovano ukrajinsko državljanstvo, je zelo vzburil ukrajinske uporabnike družbenih medijev in na strani, ki širijo novico, vodil nešteto komentatorjev. Za nekatere udeležence razprave je ta dogodek dal razlog, da so “zeleni” organi ponovno obtožili ne preglednosti ustreznih postopkov in nespoštovanja institucije državljanstva. Drugi so izrazili občudovanje do stalnih upadov ruske medijske osebnosti iz YouTuba, naslovljene na Vladimirja Putina. Čustva ukrajinskih državljanov v takih primerih se pogosto gibajo od “ne pokaži nam nobenih Rusov, ne dobrih niti slabih” do “potrebno je govoriti s tistimi, ki lahko spremenijo javno mnenje v Rusiji”. Nadaljnja razmišljanja o utekočenosti določenega stališča zahtevajo določen kontekst.
Nevzorov v razpravi o (ne)možnosti prisotnosti ruskih državljanov v ukrajinski televiziji/javnem prostoru po 24. februarju ni določil precedensa. Po začetku polne vojne se je začel telethon United News, katerega gostje so bili od časa do časa državljani Ruske federacije, ki so nasprotovali Putinovemu režimu, kot je novinarka Julija Latinina. Ponovno je njihov videz povzročil val ogorčenja na socialnih omrežjih in ostre pripombe na kanale, ki nasprotujejo oblastem. Težko je ne opaziti, da so imeli vsi takšni primeri z “latinščino” in “nevzorov” dodatne politične privleke. Zlasti so spoštovanje institucije državljanstva zahtevale osebe, ki so med zadnjo predsedniško tekmo zahtevale omejevanje pravic / odvzem državljanstva treh četrtin svojih sonadjakov. Ali o “nepatriotskih” akcijah sedanje vlade in predsednika Volodymyrja Zelenskyja so razpravljali na kanalih, ki so bili v lasti Petro Porošenka.
Pravzaprav, ko razmišljamo o (ne)prisotnosti ruskih državljanov v ukrajinskem medijskem prostoru, so spomini morda globlje. Vojna z Rusijo, ki se je začela leta 2014, prejšnji predsednik ni preprečil dodelitve državljanstva nekdanji novinarki Ekhe Moskva Matveyi Ganapolsky. In ni bil edini na seznamu nagrajencev z ukrajinskim potnim listom.
To je osem let vojne, lastniki ukrajinskih medijev nikoli niso izgubili priložnosti, da bi našli novinarske strokovnjake iz države, kjer takšna stroka ne obstaja že več desetletij. Težko jih je šteti v ukrajinskem medijskem prostoru – od zvezd ruskega novinarstva jeltinske dobe Savik Shuster in Evgeniy Kiselyov do Arkadija Babčenka in Aiderja Muzhdabayeva. Za komentatorje iz Rusije ni zdravila, katerih mnenja bi morali z vidika lastnikov ukrajinskih medijev slišati ukrajinski državljani – od Andreja Piontkovskega in Viktorja Shenderoviča do že omenjene Latinine. Vsi povabljeni komentatorji ne pozabijo poudariti, da trenutno poteka “Putinovska vojna”, ki je ne bi smeli zamenjati s svojim demokratičnim položajem. Lastnike medijev je mogoče razumeti. Ukrajinska politika je bila vedno platforma, kjer je bil hud boj. In iz ruskega novinarstva so prišli sem profesionalni “medijski morilci”, ojačeni v političnih bitkah in vojaških spopadih tam, ki jih je njihova država redno vnela. Dovolj je prebrati facebook stran Arkadija Babčenka, favorita ruske liberalne javnosti, da občutek umazanije še nekaj časa ne odide. Zanimivo je, da sta bila tako Babčenko kot Nevzorov udeleženca čečenskih vojn, kjer je bila ruska vojska »kaljeno« v vojnih zločinih, katerih ponovitev doživljamo danes v Ukrajini. Ali so bili tam tisti vrhovi sovražnega govora, ki so povabili ruske goste, niso mogli premagati? Spomnim se primera Muzhdabayeva, ki je leta 2019 na družbenih omrežjih preučeval, da je treba zaradi politične izbire streljati na ukrajinske državljane.
Zdi se, da je vsiljivost pri povabilu “dobrih Rusov” bila/je neustavljiva strast ukrajinske politične ustanove, ne glede na pripadnost strank. Če pa uporabimo le načelo “sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj”, imamo priložnost, da se najdemo poleg ljudi, katerih vrednote so, milo rečeno, daleč od evropskih, preteklost pa ima takšne okostnjake v omari, ki jih ni mogoče pretresati preprosto z omembo, da da, bil je “cesarski vojak”, zdaj pa ni.
Ali imajo torej opozicijski voditelji opozicijskega režima pravico, da se zdaj pritožijo na Ukrajince? In naj Ukrajinci vedo za “kaj je v Rusiji”? Pravzaprav sta obe vprašanji povezani. Problem je v tem, da o “sosedih” vemo zelo malo, zadnjih osem let pa je bilo to znanje iz očitnih razlogov naslikano v črno. Ne vidimo poltonov, ki bi jih lahko uporabili, tudi zaradi lastne varnosti. Ni dovolj reči, da je Rusija stari sovražnik, ki nas nenehno poskuša uničiti. Sliši se kot prispodoba, vendar izgleda problematično v vlogi analitične kategorije. Današnja Rusija ni ne Sovjetska zveza ne Rusko cesarstvo. Zlasti zaradi odsotnosti Ukrajine, ki je bila za obe državi ena od utvoprežvekovanih elementov. In ne gre za primerjavo, ampak samo to, da je sodobna Rusija ločen pojav v zvezi z družbo, politično strukturo, kulturo, gospodarstvom, vojaškimi kampanjami in zločini, ki jih spremljajo.
Zdi se, da bi morala Ukrajina od leta 1991 resno preučiti svojega soseda, kar bi potencialno prispevalo k dejstvu, da je uradni jezik Ruske federacije razumljiv in dolgo časa najbolj razumljiv, tuj jezik za večino ukrajinskih znanstvenikov. Na mnogih univerzah so obstajali oddelki ruske zgodovine, nekdanje zgodovine CPSU, ki so od leta 2014 postali svetleče imenovani oddelki vzhodnoevropske zgodovine, itd. Takšne raziskave bi morale izvajati številne sociološke in politične institucije. Vendar pa ni bilo ustvarjenega malo intelektualnega izdelka. Pomembno je, da je zdaj kot dejanska knjiga o kolonialnem podtextu »velike ruske kulture« predstavljena študija Američanke Ewe Thompson, ki je bila objavljena pred dvajsetimi leti. Treba je povedati: ne najboljše od tega, kar je bilo mogoče prebrati v tej številki, od klasičnega dela Američana Edwarda Saida “Kultura in imperializem” do temeljitih študij kolonialne in postkolonialne literature Eleke Boehmer.
Žal tudi o tem, kar je bilo mogoče slišati od ruskih “liberalnih” raziskovalcev, se tu ni vedno razpravljalo in analiziralo. Zlasti, da je bil po raziskavah javnega mnenja staležen trend odnosa Rusov do Ukrajincev poslabšanje. To je od leta 2004 in dogodkov oranžne revolucije, ruske oblasti prek popolnoma nadzorovanih medijev oblikovanje javnega mnenja, predstavlja Ukrajino kot neuspelo stanje, in njeni državljani kot neumni sanjači Evrope, do nje ne morejo priti. Nastala je tudi podoba Ukrajincev v Rusiji, ki se je zmanjšala na dve hipostazi – prostitutki ali delavcu migrantu. V zvezi s podobo Ukrajinke, ki je tvorna v Rusiji, se zdi primerno spomniti na dogodke genocida v Ruandi, kjer je bila podoba Tutsi ženske, ponošene in pripravljene na nasilje, oblikovana tudi prek medijev. Ne presenetljivo, od 24. februarja so bile ruske javnosti in strani na družbenih omrežjih vojakov polne podlih zgodb o “vročih Kijevcih”, ki jih bodo posilili. Spomnim se tudi znamenitega prestrezanja pogovora, kjer Rusinja “omogoča” možu, vojaku, posilstvo Ukrajink.
Za mnoge Ukrajince je bilo dejansko razodetje, da bi se bucha ali Mariupol lahko dogajalo, čeprav bi lahko od vojaških strokovnjakov, raziskovalcev vojaške zgodovine ali političnih znanstvenikov pričakovali resna analitična besedila o pojavu sodobne vojaške vojske Rusije, saj so njene kampanje segale od vojne z Ihkerije do Sirije, v kateri so bile del strategije lomljenje, ubijanje civilistov in bombardiranje stanovanjskih območij. Nič manj impresivno za mnoge je bila (nič manj impresivna na mnoge narejene) ruska družba sama. Tako je več deset tisoč Rusov z protesti kljub grožnji z dolgotrajno zaporno kazenjo na primer na desetine javnih osebnosti razglasilo svoje proti vojno stališče in celo neposredno podporo Ukrajini. Vendar stopnje fascizacije pomembnega dela ruske družbe brez resne analitike ni bilo mogoče napovedati. Na prste je mogoče računati tista resna besedila, napisana v ukrajinščini, ki bi lahko dala bolj ali manj zanesljivo, kot je zdaj jasno, sliko ruske realnosti pozne Putinove dobe. Ruska družba se že dve desetletji pripravlja na polno vojno, pomemben del ukrajinske družbe pa tega ni opazil. Politiki in voditelji mnenj sami bodisi niso imeli popolne slike, tu spet o pomanjkanju analitike, ali pa so ga imeli za sekundarnega dejavnika. Seveda so vzhodno in južno regijo Ukrajine ohranili najdužji pozitiven odnos do Rusije. To so olajšali številni dejavniki: od družinskih vezi do gospodarskega sodelovanja, poglobitve v sovjetskih časih. Vendar pa je v Kartuvu ali Odesi absolutna večina državljanov očitno delila zase “Putinova država” in “ruski narod”. Huje pa je bilo razočaranje po 24. februarju, ko v kleti Karkiva hčerka ni mogla dokazati mami, da jo je ruska vojska zdaj poskušala ubiti. Morda, če bi bili politiki in mediji pošteni in privlačni za resne raziskave, ki se pogovarjajo z ljudmi v teh regijah, potem bi bila moralna pripravljenost ljudi, če je to mogoče, pripravljena na veliko vojno, drugačna.
Na žalost moramo vse to znanje pridobiti v živo, z grozo in zgroževanjem gledati vse metamorfoze, ki jih je ruska družba preživela v času Putina. In od tu bi morali razmišljati o (ne)uhodnosti pogovora s tistimi predstavniki Rusije, ki ostajajo ustrezni in govorijo o njihovem nasprotovanju. Opazovanje ruskih medijskih vsebin kaže na to, da najbolj “liberalni” in “demokratični” Rusi “trpijo” zaradi post-cesarskega sindroma, o problematični naravi katere sodobna Rusija, žal, v javni razpravi ni nikoli govorila. Tudi tisti, ki so zdaj vneti podpira Ukrajino v boju “s Putinom”, se ne more vzdržati banalnih stavkov o “domorodcu”. Kot frontman ruske rock skupine “Nogu svelo” Maxim Pokrovsky poje v novi skladbi “Ukrajina je moj drugi polčas”. Nekaj tistih, ki lahko kot priljubljeni ruski YouTuber “Alexander Balu” poudari ločenost Ukrajine, pomanjkanje razlogov za Ruse, da svetuje sosednje države na vse ali razpravljajo o njeni politiki v smislu prav/narobe. Večina ruskih priljubljenih YouTubersov, ki imajo poseben poudarek, saj je za sodobno Rusijo pravzaprav edina platforma za opozicijsko mnenje, lahko “prebode” na omembe Ukrajine. Predvsem lahko navemo situacijo z Maksymom Katsom, ki je od prvega dne vojne izbral proukrajinsko stališče, vendar je še vedno prišel pod odtok kritik v ukrajinskih družbenih omrežjih, nekateri ukrajinski YouTuberji pa so posvetili videoposnetke za dekonstruiranje njegove vsebine.
Ob upoštevanju vseh teh »generičnih bolezni« ruskega obrata je najmanj, kar je potrebno med vročo fazo vojne, vleči svoje predstavnike na ukrajinsko medijsko področje, tako da bo kasneje vsaka njihova problematična fraza vodila v še eno notranjo prepir. Vendar pa je kratkoročno zavrniti vse tiste, ki kažejo znake prijaznosti, glede na to, da bo meja z Rusijo v bližnji prihodnosti lahko ostala naš najkrajši del. Glede na to bi morala Ukrajina “igrati dolgo” in sprejeti nekaj podobnega kot cesarska načela – “razdeliti in vladati”. Ukrajina mora skrbeti za svoje interese v Rusiji, tam iskati pogojene zajce in jih uporabiti za vpliv na javno mnenje. Seveda zdaj ni trenutek, ko ga je mogoče spremeniti, zdaj pa je mogoče postavit temelje za bodoče sožitje z “severnim sosedom”. Obstajajo ruski voditelji mnenja, ki jasno pravijo, da Rusija vodi agresivno vojno, njena vojska počne strašne zločine, po zmagi Ukrajine pa bodo ruski državljani dolgo plačevali povračila. In če obstajajo taki, kot je Milov, iz Navalnyjevega moštva, ali Katz in Balu, in celo isti Nevzorov, ki ima milijone občinstva na socialnih omrežjih, YouTube, telegram – to je treba uporabiti. A ne s tem, da bi jih priznali v ukrajinski medijski prostor, ampak s svojo prisotnostjo na njihovih kanalih, da bi vplivali na rusko občinstvo. Danes je eden najuspešnejših primerov takšne uporabe dejavnost »potolaženega naroda« Alekseja Arestoviča. Kljub dejstvu, da se sam od časa do časa preda Haytu in ima stabilne skupine svojih “ne-oboževalcev”, je med polno vojno zbral ogromno občinstvo. Eden najuspešnejših projektov v njegovi komunikaciji so vsak večerni pogovori z ruskim Feyginom. Vsak večer na stotine tisoč ljudi postanejo njihovi gledalci. Veliko jih je državljanov Ruske federacije, ki so na njenem ozemlju ali v drugih državah sveta. To pomeni, da naš govornik vsakodnevno prenaša ukrajinsko stališče ogromni publiki Rusov in se ne strinja glede citatov v ruski javnosti. Od njega Rusi izvedo o zločinih svoje vojske in o neogibnosti njenega poraza v Ukrajini.
O Rusiji nismo vedeli dovolj in čas je, da to spremenimo. Nismo dovolj razmišljali o vplivu na Rusijo in obstaja možnost, da začnemo novo zgodbo. Ne smemo razmišljati o “dobrih” ali “slabih” Rusih, ampak moramo preučiti rusko družbo in razumeti, kaj/kdo nam lahko koristi na tem področju.
