Po dejansko šestih mesecih molka je nekdanja nemška kanclerkica Angela Merkel imela razmeroma dolg govor. Nihče ni mogel biti pozoren na besede podlega pilota, če ne zaradi več okoliščin. Prvič, pomemben del govora je bil posvečen ruski invaziji na Ukrajino, ki jo je govornik imenoval “flagrantna kršitev mednarodnega prava”.
Malo verjetno je, da bo veliko Ukrajincev, ki bi zdaj pozitivno govorili o Angeli Merkel. “Frau Ribbentrop”, “Putinova prijateljica”, “ruska plinska kolaborantka” – kakšnih žaljivih vzdevkov tega politika nismo iznašli, ko je bila še na oblasti. In ne le na oblasti, bila je pravzaprav najvplivnejša oseba v Evropski uniji – najbogatejša organizacija na svetu.
V času grozne vojne, ki je prišla v našo hišo, nam je težko najti ne le tople, ampak tudi nevtralne besede za ljudi, ki so vsaj minimalno vpleteni v to tragedijo. Ali ne pretiravamo glede vpletenosti gospe Merkel? Nikakor. Na primer, znani ameriški milijarder filantrop George Soros je krivdo za pretirano odvisnost Evrope od ruskega plina in nafte nanel na bivšega kanclerja Nemčije. “Odvisnost Evrope od ruskih fosilnih goriv ostaja pretirana, predvsem zaradi mercantilistične politike, ki jo je zasledovala nekdanja kanclerka Angela Merkel,” je dejal Soros na dogodku na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu.
Dobro se spominjamo, da se je Angela Merkel strinjala z izvajanjem projekta Nord Stream 2. In to je storila ob najbolj neodgovornem času – spomladi 2015. Že leto dni je od prisvajanja Krima. Vojna se je nadaljevala v Donbasu. Putin, ki je pravkar podpisal minska sporazuma, je brez kakršnega koli kesanja poslal svoje čete, da zajamejo Debaltseva, ki jih hinavsko imenujejo “rudarji in traktorji”. Ali Merklova ni razumela, da bo Kremelj dojemal podpis tako grandioznega sporazuma le kot dejstvo, da vodilna država Evrounija ni preveč zaskrbljena zaradi agresije Rusije v Ukrajini, zato lahko še naprej delamo grozote? Vprašanje je retorično.
Merklova je htela na sestanek z ruskim diktatorjem Vladimirjem Putinom, ni zanikala, da bi ga objela. Malo je obrnila nos na njegove velike šale, se bala njegovega psa, vendar je to ni obrnilo stran od njenih namenov graditi z agresivno Rusijo kot običajno.
Kajti točno to je takrat zahtevala nemška družba, predvsem pa – nemški posel. Takšen je Realpolitik v svoji najčistejši obliki, ko se vsi moralni vidiki štejejo za nepomembne. Glavna stvar so dobrota, stabilnost, trajnostni razvoj. In to so zagotovili ruska nafta in plin, druge surovine iz Rusije, sodelovanje z ruskimi podjetji in ruski trg. Ruska zakladnica je pridobivala milijarde petrodolarjev, za katere je lahko ponovno opremila in posodobila vojsko. Nemčija pa je od sodelovanja prejela tudi precejšnje bonuse. So bile ogrožene? Mogoče. Ampak, kot pravijo: za nami – vsaj poplava.
Da bi podprla to sodelovanje, koristno za Berlin, je Merklova ukrajini blokirala pridobitev ZEMLJEVIDa za Nato in zato polno članstvo v zavezništvu. Omejil je pritisk sankcij na Rusijo. Ukrajini je kategorično zavrnila dobavo orožja, Ukrajini preprečila vojaško pomoč iz drugih držav članic Nata.
Se spomnite škandala z nemškim viceadmiralom Kai-Achimom Schönbachom? Konec januarja je naša publikacija poročala, kako je med govorom na Indijskem inštitutu za obrambne raziskave in analize strahove Zahoda o ruski invaziji na Ukrajino poimenoval “neumnost”. V razvoju svojega mnenja je Schoenbach pojasnil: “Pravzaprav je (Putin – ed.) želi biti spoštovan. In, moj bog, pokazati spoštovanje je tako malo, da v resnici ne stane ničesar. Precej lahko je pokazati spoštovanje, ki ga zahteva in si verjetno zasluži.” Že ta spoznanja o »zaslugah« agresivnega ruskega diktatorja bi bila dovolj za mednarodni škandal. Toda viceadmiral se ni ustavil in pozval, naj se sovleče z dejstvom, da bo Krim za vedno ostal Rus. “Krimski polotok ni, nikoli se ne bo vrnil… to je dejstvo,” je dejal Schoenbach.
Ta incident bi lahko veljal za enega samega, odvečnega posameznika, vendar žal to ni bilo tako. Seveda se je izrekel škandal in viceadmiral je bil kaznovan za dolg jezik. Bundeswehr in nemška vlada sta se na splošno odvračala od teh škandaloznih izjav, schönbach pa je bil takoj odpuščen.
Žal pa so si podobno stališče kot Schoenbachu v tem času delili mnogi v Nemčiji, torej mesec dni pred obsežno invazijo Rusije na Ukrajino. In v nemški družbi in v strokovni skupnosti. Ruske grožnje niso želeli jemati resno. In nekaj časa so Nemci v svoji obsežni večini (kar dokazuje sociologija) verjeli, da se Washington skrivaveliko večjo nevarnost kot Moskva.
Seveda je nemčijo nemogoče naslikati izključno v črno. Tako kot Merklova. Spomnimo se, da je bila bivša kanclerja ena od pobudnikov Pridružitvenega sporazuma med Ukrajino in Eurounijo, z njeno pomočjo je naša država prejela milijarde dolarjev pomoči, vključno z reformami, ki jih potrebujemo. Nemčija je sprejela ranjence na zdravljenje z Evromajdana, nato pa v rusko-ukrajinski vojni v Donbasu. In ne glede na to, koliko smo kritizirali Berlin in Merklovo, nemška stran ni podlegala pritisku Kremlja, ki je poskušal minska sporazuma izvajati na svoj način. Zaradi tega se je z objavo Sergeja Lavrova o zaupni korespondenci z Berlinom in Parizom vnel škandal. Merklova je bila ta, ki ni dovolila odprave proti ruskih sankcij EU, čeprav niso bile dovolj boleče in so skrile veliko rezerv, da bi jih zaobšle.
A vrnimo se k govoru Merklove, ki je bil omenjen na začetku besedila, ki je bil zaslišan na odstopni slovesnosti predsednika Združenja nemških sindikatov Rainerja Hoffmanna – dolgoročnega zaveznika in prijatelja bivšega kanclerja. “Glede razmer v Ukrajini seveda nisem nevtralna. Moja solidarnost je z Ukrajino, ki jo je napadla Rusija, podpiram njeno pravico do samoobrambe. V tem nagovoru želim izrecno navesti, da podpiram vsa prizadevanja zvezne vlade, Eurounie, Združenih držav in njenih partnerjev G7, da bi končali to barbarsko vojno zavlade s strani Rusije,” je dejala Merklova. Bivši kancler je ostro obsodil grozote Rusov v Buči, Irpen…
Tisto, kar v tem ognjevem govoru nismo slišali, je bilo kesnjenje ali vsaj priznanje lastne krivde. Nedavno smo ostro kritizirali nemškega predsednika Franka-Walterja Steinmeierja. Vendar mu je vsaj uspelo najti moč za pokešanje, zlasti v zvezi z njegovo trmasto podporo rusko-nemškemu plinovodu Nord Stream 2. “Moje oklenjenje nord streama 2 je bila očitno napaka. Držali smo se mostov, v katere Rusija ni več verjela in proti katerim so nas opozorili naši partnerji,” je dejal Steinmeier. Priznal je tudi svoje napake v odnosih s Putinom in na splošno v svoji politiki do Rusije. “Moja ocena je bila, da Vladimir Putin za svojo cesarsko norost ne bi želel plačati popolne gospodarske, politične in moralne ruševine svoje države. Tako kot ostali sem se tudi jaz motil,” je dejal Steinmeier.
Da, nemški predsednik se je oddali od tega, da bi priznal celoten spekter svoje krivde, zlasti glede držanja posebnih “Putinfersteiers” na odgovorna mesta v vladi, vendar je to nekaj. Tega nismo slišali niti od Merklove. Mogoče bomo slišali skozi čas.
Po besedah znane ameriške psihologinje švicarskega porekla Elizabeth Kübler-Ross mora oseba v procesu sprejemanja žalosti, izgube ali življenjskih sprememb skozi pet stopenj, ki zaporedoma nadomeščajo drug drugega: zanikanje, jezo, pogajanje, depresijo, sprejemanje. Bivša kanclerja je trenutno v fazi pogajanj. Medtem ko jo je nemška družba v svoji obsežni večini bistveno prehitel in dosegla fazo posvojitve. Zato dejanska sociologija dokazuje željo navadnih Nemcev, da ukrajincem v boju proti brutalnemu agresorju pomagajo na vse možne načine. Socialni pritisk je bil tisti, ki je sedanje nemško vodstvo prisilil, da je končno ustavilo zamudo pri pošiljanju težkega orožja v Ukrajino.
“V prihajajočih tednih bomo v Ukrajino v tesnem sodelovanju z Nizozemci dali 12 najnaprednejših samohodnih hubic na svetu. Zvezna vlada se je pred kratkim odločila, da s sistemom IRIS-T dobavili bomo najmodobnejši sistem zračne obrambe, ki ga ima Nemčija,” je zagotovil nemški kancler Olaf Scholz. In v zadnjem času je bil kategoričen nasprotnik oborožitve Ukrajine. In tudi ko je Bundestag glasoval za zagotavljanje ukrajinske vojske s težkim orožjem, je kanclerja za dolgo odlašala z izvajanjem te odločitve. In vsak dan zamude stane na stotine življenj ukrajinskih branilcev.
Po vojni bo treba vse to analizirati, razumeti. Na splošno je svet zdaj na robu preučitve celotne svoje varnostne arhitekture, za katero se je izkazalo, da ni zmožna prenehati agresorja. Človeštvo je bilo korak stran od tretje svetovne vojne. Dogodki zadnjih mesecev so pokazali, da brez radikalnih sprememb, brez radikalne preobrazbe mednarodnih institucij, naš planet ne bo mogel postati varno mesto v Vesolju. Končno moramo razumeti, da je Realpolitik Brez morale, vrednot, človeštva se morda zdi taktično privlačna, strateško pa skriva usodne nevarnosti.
