Maja-junija letos sta se na straneh vplivnih nemških publikacij o Ukrajini in odnosu nemške družbe nasploh pojavili dva intervjuja in obsežen članek ameriškega zgodovinarja Timothyja Snyderja, ki je pokrival njeno zgodovino in sodobnost v nemških medijih in javni diskurz. Ameriški zgodovinar je ukrajinskim bralcem znan po prevodu njegove knjige “Krvave dežele: Evropa med Hitlerjem in Stalinom”, pa tudi številnih Predstave v podporo Ukrajini od začetka obsežne vojne Rusije proti Ukrajini. To ni Snyderjev prvi govor v nemškem tisku, kjer postavlja vprašanja o Ukrajini in njeni zgodovini v dvajsetem stoletju. Tako je januarja letos zgodovinar objavil besedilo s citatom nekdanjega nemškega kanclerja von Bülowa (1903) v naslovu “In če nočeš biti moj brat, Nosila sam tvoju lobanju”, u kateri je iznio rusijsku politiko do Ukrajine od 2014. i položaja zahodnih država, razrešio Putinove antihistorijske poglede i pozval na obilnu razmotvarenost o pretinjostima slednjih za počinak u Ukrajini (Der Spiegel, 5/2022). 22. maj letos Die Zeit Objavlja intervju z zgodovinarjem z naslovom “Zakaj ste tako, g. Snyder?” (Ste tako varni, g. Snyder?). Kmalu bomo videli veliko Članek zgodovinar v Der Spiegel in intervju v Frankfurter Allgemeine Zeitung.
Zakaj je torej ameriški zgodovinar tako vnesel intelektualno okolje v Nemčiji? Snyder ni samo kritiziral, ampak je tudi podvomil v eno od “svetih krav” nemške demokracije – politiko spomina (Vergangenheitspolitik).
Pojem »politika spomina« je v javnem in znanstvenem diskursu utelešen šele od 90. let 20. stoletja, s tem pa se zamenja izraz »premagovanje preteklosti« (Vergangenheitsbewältigung), ki so ga pogosto razumeli v smislu »sprave s preteklostjo«. Politika spomina na splošno je kompleksen in celovit proces, ki je pomemben element domače politike v posttotalitarnih in postdiktatorskih družbih, namenjen retrospektivni in identični razlagi spomina. Poleg zakonodajnih in sodnih ukrepov za kaznovanje vojnih zločincev in odškodnino za materialno škodo žrtvam vključuje tudi številne spominske prakse, ki ustvarjajo nekakšne »kraje spomina« ter javne in znanstvene ustanove za preučevanje nedavne tragične preteklosti. Po poenotenje Nemčije leta 1990 je bila usmerjena v izobčitev spomina na nacionalsocialistično in totalitarno preteklost. Sojenja v Nürnbergu in Auschwitzu so znana, pa tudi številna regionalna sojenja vojnim zločincem po 2. svetovni vojni. Do leta 2015 je bilo v Nemčiji več kot 36 tisoč sojenja, več kot 170 tisoč obtoženih pa je bilo v prid. Ker pa so leta 1951 zmagoviti zavezniki primer kaznovanja vojnih zločincev prenesli na oddelek zveznega sodišča Zvezne republike Nemčije, je pomemben del obtožencev prejel oprostitvene sodbe.
Danes ima Nemčija veliko mrežo institucij, ki ohranjajo spomin na tragično zgodovino dvajsetega stoletja, Na primer: “Berlinska fundacija za topografiju terora”, “Fundacija za secanje na pale Judeje Evrope”, “Federalni sklad za proucavanje diktature SED- a” (Socialist United Party of Germany, GDR), Foundation “Memory, Responsibility, Future”, Foundation “Memorial of the German Resistance”, memorial “House of the Wannsee Conference”, memorial “Bautzen Prison”, Stasi Museum, itd. Tukaj lahko dodate trdne znanstvene ustanove – Inštitut za sodobno zgodovino v Münchnu, Anna Arendt Inštitut za študij totalitarizma v Dresdnu, Center za preučevanje zgodovine modernosti “Komunizem in družba” v Potsdamu, ki so objavili na tisoče knjig o relevantnih temah. Inštitut za družbene raziskave v Hamburgu je ustvaril potujočo razstavo “Criminal Wehrmacht. Dimenzije borske vojne, ki je kršila “tabu” nemške družbe glede zatrtja zločinov nemških vojakov na ozemlju nekdanje ZSSR med drugo svetovno vojno. Vsakomur postane jasno, da nobena evropska država ni dosegla takšne ravni razdelanosti svoje preteklosti, ne le v znanstvenem, ampak tudi v javnem prostoru. Pomenljivo se politika spomina v Nemčiji ujema z izrazom “Nikoli več!”.
Zakaj je potem Snyder tako jezen? Morda zato, ker išče odgovore na neprijetna vprašanja za Nemce: Zakaj je bila nemška vlada in večina nemške javnosti tako presenečena nad ruskimi invazijami in grozodejstvi? Zakaj je nemška javnost vzela tri mesece, da je razumela resnico o tej vojni? In zakaj nekateri Nemci še vedno menijo, da je to njihova dolžnostcom podpirajo agresorja? Kako se je zgodilo, da je Nemčija med prejšnjim napadom na Ukrajino leta 2014 nagradila Rusijo s plinovodom, ki je obšel ukrajinsko ozemlje? In zakaj nemci tako težko govorijo o “fašistični Rusiji”?
Ameriški zgodovinar je prepričan, da je Nemčija najpomembnejša demokracija v Evropi, morda celo na svetu, v vsakem primeru boljša kot v ZDA (F.A.Z., Sontagzeitung, 05.06.2022).
Ponos sodobnih Nemcev je antifašizem in politika spomina. In Nemci so popolnoma prav v tem, da demokracija zahteva redno preučevanje zgodovine, zlasti 2. svetovne vojne in holokavsta. “Toda tak način usklajevanja s preteklostjo mora vse znova vključevati preverjanje vaših sodb. In v Nemčiji žal zdaj obstaja težnja po verjeti, da je primer že zaključen. To je ustvarilo slepe pegače. In največja slepa cona se je imenovala Ukrajina” (Die Zeit, 22.05.2022). Obenem preteklost, ki je predmet spominske politike in spominskih praks, ni le zgodovina Nemčije, saj so skoraj vsi nemški zločini potekali na področjih, nad katerimi je Nemčija prevzela nadzor po letu 1938. “Iz tega razloga se je politika spomina vedno prepletla z Ostpolitikvčasih na perverzne načine. V drugem desetletju XXI stoletja je na primer veliko Nemcev prepričano, da je bila moralna odločitev, da se postavijo v odvisnost od nosilcev energije agresivnega, revanchističnega, desničarskega ekstremističnega imperija. Nato je februarja 2022 Nemčija odkrila, da financira očitno fašistični ruski režim, ki je proti sosedu, sosedu, ki je bil leta 1941 tarča vojne Nemčije: Ukrajina, začel vojno iztrebljevati. Kombinacija Ostpolitik in zaradi spominske politike so Nemci pozabili na svojo zgodovino in tako omogočili novo vojno v vzhodni Evropi” (Der Spiegel, 22/2022).
Ko Snyder govori o Ostpolitik, najprej pomeni novo zunanjo politiko Zvezne republike Nemčije v času 1969-1972, povezano s takratnim kanclerjem Esdek Willy brandt. Prvič po ustanovitvi Nemčije je SPD prišla na oblast in oblikovala “rdeče-rumeno” koalicijo z liberalci (VDP), vzpostavila “politiko detente” (“normalizacija”), ki je bila usmerjena v priznavanje GDR (1972), po vojni meja v vzhodni Evropi, mednarodne in trgovinske pogodbe z ZSSR leta 1970 itd. Po mnenju njegovih ustvarjalcev (Brandt je leta 1971 postal Nobelov nagrajenec za mir), bi morala biti podlaga za prihodnost miru v Evropi močne trgovinske vezi med državami zahodne in vzhodne Evrope. Od takrat je Nemčija postala največji uvoznik sovjetskega blaga v Evropi. Obenem je nemčija sama imela precej močno nasprotovanje takšnemu zunanjepolitičnemu poteku države, leta 1972 pa je brandt grozil z “glasovanjem o zaupnici”. Povsem očitno je, da je to tudi posledica dejstva, da se je v tem času Nemčija šele začela “sklanjati” s svojo nacistično preteklostjo. Vzpostavitev prijateljskih odnosov z ZSSR je privedla do dejstva, da so Nemci v oblikovanju lastne politike spomina sprejeli sovjetsko različico druge svetovne vojne, ki je bila omejena na obdobje 1941–1945. Dan prej je ignorirala in utišala dejstva tesnega sodelovanja med diktatorsko ureditvijo.
Pri oblikovanju nemške spominske politike so začele pomembno vlogo igrati kategorije »vino« in »odgovornost«. V prvem primeru je bilo sprejeto temeljno stališče filozofa Karla Jaspersa, ki je trdil, da »ne more biti (razen politične odgovornosti) kolektivne krivde ljudstva, ali skupine znotraj ljudstva, niti kot kazni, niti kot moralne, niti kot metafizične krivde.« Sojenja in kazenski pregon vojnih zločincev sta postala zadosten argument za “uskladitev” s preteklostjo. In “odgovornost” (ali “etika odgovornosti” po Maxu Weberju), kot kategorija praktičnih dejanj, je zdaj pomenila odškodnino za materialno škodo ZSSR za škodo, povzročeno med drugo svetovno vojno, zlasti zaradi širitve trgovine z njo. A ena najglobljih “rojstev” Nemcev nasploh je identifikacija ZSSR z Rusijo. Ko na primer Snyder govori o Brandt-ovih nepopolnih politikah, Die Zeit meni, da je treba pojasniti: “Ob vsem opustošenju, ki so ga Nemci naneli Ukrajini, je bilo tudi več deset milijonov ruskih žrtev nemške kampanje, deli Rusije naj bi postali tudi “bivalni prostor”. Zgodovinar pa mora pojasniti: “Bilo je več deset milijonov sovjetskih izgub. Toda Ukrajina je trpela sorazmerno veliko več kot Rusija. Poskušajo pozabiti na to. Zakaj? Ker je bila za Moskvo vedno pomembnejša – odpust grehov in surovin.«
Nemška rusofilija je povezana s skupno cesarsko zgodovino Nemčije in Rusije. Nobena od teh držav v zgodovini ni obravnavala Ukrajine kot predmet zgodovine, vendar je uporabila Je samo kot lastna kolonija. Po razpadu ZSSR je večina nemških zgodovinarjev pisala o kolonialni naravi nemških vojn v vzhodni Evropi, vendar to ni postalo osnova za politike in se ni odražalo v javnem diskursu države. Prevladuje tradicionalna ideja, da ta ozemlja ostanejo sfera vpliva Berlina in Moskve. “Zgodovinski miti, ki so se gojili v Nemčiji, so bili okrepljeni, kjer je treba Ruse razumeti kot glavne žrtve vojne (po Judih) … Interakcija z moskovski avtokrati je bila moralno utemeljena z drugo svetovno vojno. Ukrajinci so veljali za težavneže, ki so se vmešavali v to zgodbo. Bilo je priročno, ker je pomenilo, da se poslovanje z Rusijo ne sme moralno dvomiti,” trdi Snyder (Der Spiegel, 22/2022).
V sodobnem nemškem političnem diskursu je ta po-cesarska shema utelešana v konceptu Ukrajine kot “varovalnega območja” med Rusijo in EU. Na primer, slavni berlinski profesor političnih znanosti Gerfried Münkler (Herfried Münkler) konec vojne v Ukrajini vidi le pod pogoji mirovnih sporazumov z agresorjem in ohranjanjem naše ozemeljske celovitosti zahodno od Dnjeperja. “Ne glede na izid (vojne) bo Ukrajina poražena,” je prepričan političen znanstvenik (Neue Zürcher Zeitung, 19.05.2022).
V jezikovnem vprašanju se kaže tudi odpuščajoč cesarski odnos do Ukrajincev: če Ukrajinci govorijo rusko, so Rusi, če pa govorijo ukrajinsko, so nacionalisti. In to povzroča tako imenovano “površinsko razmišljanje”, kjer prevladuje dobro sežgana pripoved o “ukrajinskih nacionalistih – kolaborantih nacionalsocialistov”. Ne vidim, da so nemški politiki spremenili usmeritev tudi po 100 dneh ruske agresije na Ukrajino. V televizijskem intervjuju je bivša kanclerka Angela Merkel 7. junija dejala, da meni, da je njena politika do Rusije pravilna. Naslednji dan so nemški novinarji precej zvoščili: “Med njeno vladanjem je bila Merklova v domači politiki manj vzhodnonemska, a je ostala v zunanji politiki” (Die Zeit, 08.06.2022). Je pa spodbudno, da se razprave med nemškimi intelektualci nadaljujejo. Zlasti slavni politik Ralph Fücks popolnoma zavrača “nezgodovinsko” idejo Ukrajine kot “varovalnega pasu”, ki meni, da je nerealna. “Ključni akterji v nemški politiki še niso v celoti razumeli obsega ruskega revanchizma. Navsezadnje še vedno obstaja iluzija, da se je mogoče vrniti k neki obliki sporazuma o sodelovanju. Še ni prišlo do vseh, da moramo morajo eti politiko odvlačevanja tega režima. Namesto tega še vedno vidimo veliko sočutje do imperialnega refleksa Rusije, ki menda ne more biti nič drugega kot imperij, ki prevladuje nad drugimi narodi.”Neue Zürcher Zeitung, 29.05.2022).
Po mojem mnenju Snyder ni bil pozoren na drug vidik nemške politike spomina v okviru njene povezave z Ostpolitik, ki je postala očitna po 24. februarju, je “politika strahu” (kot ga je opredelil Ralph Fücks). Njen izraz so bila številna “odprta pisma” predstavnikov “generacije EMMA” kanclerja Olafa Scholza, ki pozivajo Ukrajino, naj ustavi vojno in se pogaja z agresorjem tudi s koncesijami na svoje ozemlje. Pred kratkim so dobili celo močno podporo v osebi svetovno znanega filozofa Jürgena Gabermasa. 92-letnega filozofa moti “samozavest”, s katero Ukrajina »moralno izsili« evropske države z govori Volodymyrja Zelenskyyja z vztrajnimi prošnjami za pomoč pri soočenju z agresijo, stalnimi demonstracijami v medijih slik ruskih grozodejstev v tej vojni. To je vznemirjalo mir zahodnega človeka na ulici, kjer se »z vsako smrtno tesnobo povečuje, z vsakim umorom – šokom, vsakim vojnim zločinom – ogorčenjem – in željo, da bi nekaj naredili glede tega«. A še več Gabermasa ogorčeni kritiki “zmernega” položaja kanclerja Olafa Scholza, saj on, tako kot nihče drug, razume lekcije hladne vojne, po katerih je nemogoče dobiti vojno v jedrski sili s konvencionalnimi sredstvi, zato je treba iskati alternativne možnosti, da Evrope ne bi vpletli v tretjo svetovno jedrsko vojno. Potem se nobena stran ne bo mogla izvleci iz vojne, kot da “ni bila poražena”.
Največje kritike znanega filozofa povzročajo »zeleni« politiki, ki dajejo vtis, da jih je nova vojna realnost iztrgala iz »pacifističnih iluzij«. Njihova »ikona« je bila čustvena zunanja ministrica Annalena Berbok, ki je bila pod vplivom »moralizirajočih impulzov ukrajinskega vodstva, odločena zmagati«. Izkazalo se je, da po Habermasu ne razumejo dejstva, da je hladna vojna razvila »post-nacionalno mentaliteto«, in se poskušajo vrniti v »nacionalno mentaliteto«, kjer je glavna stvar ponujanje žrtevza svobodo svojega naroda. “Naše občudovanje je pomešano z določenim začudenjem z zaupanjem v zmago in neločljivim pogumom vojakov in rekruta, ki so drzno odločeni braniti domovino pred veliko vojaško superiornim sovražnikom.” Mešanje teh dveh “hkratno nasprotujočih, a zgodovinsko nesočasnih mentalitet” vodi v dejstvo, da ta “udarna skupina” deli zaupanje Ukrajincev v zmago in poziva k mednarodnemu pravu. Z višine starosti (!) in “post-nacionalne mentalitete” jih filozof poziva, naj ne zdrsnejo v nevaren “realizem” (Süddeutsche Zeitung, 28.04.2022). “politika strahu” pred jedrsko vojno, se je izkazalo, je zadostna podlaga za Nemčijo, da skrbno oblikuje svoj cilj v rusko-ukrajinski vojni – “Ukrajina ne bi smela izgubiti.” Torej, ker imajo Ukrajinci še vedno “nacionalno mentaliteto” (spet v slogu po cesarske nadvlade), nosilci “post-nacionalne mentalitete” (seveda Habermas, Scholz sam in vsi drugi “realisti-Nemci”) ne bi smeli pustiti Ukrajini, da zmaga v vojni. Na žalost slovitega filozofa ga vsi Nemci že ne smatrajo za »intelektualnega preroka«, kot je bilo v 80. letih prejšnjega stoletja, ko je korenito spremenil znameniti »Spor zgodovinarjev« (Historikerstreit) o nacionalsocialoški preteklosti, ki govori proti konservativcem zgodovinarjev. Razprava na straneh časopisa o njegovem članku je pokazala, da »filozofske igre« z različnimi »mentalitetami« povzročajo več nesporazumov, praksa dolgih razmišljanj Olafa Scholza pa je zavrnitev. “In zakaj Habermas ne nagaja nadutosti kanclerja, ki racionalizira svoje poskuse skrivanja strahu pred vstopom Nemčije v vojno in jedrsko vojno? Zadrževanje in refleksijo so dejanja, ki si vzamejo čas. Ali imava z Ukrajino tokrat? To je vojna. To ni pro seminar “Kaj, če bi bila vojna.” Zdaj je skrben premislek vreden življenja. Odločitev, sprejeta pred nekaj tedni, bi rešila ta življenja.”Süddeutsche Zeitung, 13.05.2022).
Nemčija se že predolgo “poslovi od Rusije”, čeprav opazimo kritike preteklosti Ostpolitik. Morda boste morali spremeniti osnovna načela pomnilniške politike. Instrumentalizacija preteklosti s spominskimi praksami in številnimi institucijami, ki so se obrnile k obsodbam nacionalsocializma in totalitarne preteklosti, je bila pogosto zmanjšana na gojenje »krivde« in je povzročila strah pred jedrsko vojno in še povečala »travmatični eksperiment« druge svetovne vojne pred »groznimi Rusi«. Selektivnost žrtev “odgovornosti” za pretekla kazniva dejanja je morala te poškodbe izravnati. Po imperialni Ostpolitik zožila politiko spomina ne le geografsko, ampak tudi na pomenen način. Očitno je njen slogan »Nikoli več!« ne zadostuje za izgradnjo imperativa delovanja v družbi, kjer je treba uporabiti drugo orodje – »Naredi vse, da nikoli več!«.
