V sovjetskih časih je bila taka šala o vozniku vozička in njegovem rednem potniku. Voznik je vsako jutro opazoval, ko je ena ženska, njegova redna sopotnica, prihitela na voziček z jezikom na ramenih in skoraj izčrpana skočila vanje. Voznik zapre vrata in odide, za delo vzame izčrpanega, a srečnega potnika. Toda enkrat ženska, ki je tekla, pripeta in padla, se je hitro dvignila, vendar je izgubila nekaj sekund. Že je tekla do vozička, a je voznik nemoteno zaprl vrata pred nosom. “Nisem imel časa,” je mislil wryly.
Vedno se spomnim te anekdote, ko slišim od zahodnih politikov, strokovnjakov, vladnih uradnikov zgodbe o tem, kako se lahko konča vojna Rusije proti Ukrajini, o koncesijah, ki bi jih kijev moral narediti, in še toliko bolj obtožb Ukrajincem, da so delali nekaj narobe z Rusi.
Pred kratkim se na primer svetovni mediji niso strinjali z izjavo generalnega sekretarja Zveze Nato Jensa Stoltenberga o verjetnosti omejevanja miru v Ukrajini, ki jo je izrazil v govoru na letnem dogodku “Razprave v Kultaranti” na Finskem. Poleg tega so informacije v večini medijskih vnosov pod nekaj podobnega naslovu: “Stoltenberg: mir je mogoč, vendar Ukrajina za vsako ceno ni pripravljena na to.” Znano je, da je v zadnjem času približno 90 odstotkov kupcev novic bralo le naslove. In kaj bo ostalo v njihovem spominu? Da obstajajo možnosti za mir, vendar se Nekako Ukrajina pogaja, ni pripravljena plačati cene, ki jo Rusija zahteva od tega, najprej. Zato se izpostavlja trpljenju. Tako sami kot njihovi zaupnici, ki morajo uvesti sankcije, finančno podpirati Ukrajince, jim dati del orožja, poslabšati obrambne zmogljivosti, prenašati naraščajoče cene bencina, plina, električne energije itd.
Pravzaprav Jens Stoltenberg ni nameraval poslati prav takega sporočila svetu. Nasprotno, svet je pozval, naj stori vse, kar je mogoče, da Ukrajini ne bo treba plačati visoke cene, najprej gre za ozemeljske koncesije Rusije. “Mir na ozemlju Ukrajine je povsem možen, glavno vprašanje pa je, kakšno ceno je pripravljen plačati za to. Naloga Zahoda je, da zagotovi, da kijevu ni treba narediti ozemeljskih koncesij in izgube neodvisnosti,” je dejansko dejal generalni sekretar Nata.
Vendar pa so »mojstri naslova« spretno izkrivljali bistvo klica, saj iz tega zornega kota še vedno dojemajo situacijo oni in mnogi na Zahodu. Tako kot voznik, ki, čeprav vidi netalevnega ukrajinskega potnika, se ji ne mudi spoznati. Čeprav za pomoč ne potrebujete toliko, neprimerljivo manj, kot se boste morali potruditi na koncu, če boste s to pomočjo odlašali ali jo še bolj ignorirali.
Jasno je, da najprej govorimo o orožju, vojaški pomoči Ukrajini. Ja, res je. Ja, hvaležni smo ji. A še vedno ni dovolj, včasih celo katastrofalno premalo.
In to niso insinuacije nekaterih izdajatev. Vredno je gledati potek bitk v regiji Luhansk in Donjeck, še posebej ob ogledu bitke za Severodonetsk. Tam potekajo stalni topnišni dueli. In prav tam je na strani Rusije jasna prednost, ki ima zanje mnogokrat več orožja in streliva. Da bi si lahko privoščil, da nas, dokler na kamnu ne ostane kamen od njih.
Najbolj nadležno je, da nekatere partnerske države najprej obljubljajo eno količino vojaške pomoči, nekaj dobavnih rokov, nato pa prekinejo roke in dostavijo veliko manj, kot smo obljubili. In to v času, ko generalmajol oboroženih sil Ukrajine poskuša upoštevati te obljube v svojih načrtih za vojskovanje. Ukrajinsko poveljstvo se na primer z vso močjo odloči obdržati isti Severodonetsk. Navsezadnje so nam obljubili, da bomo v bližnji prihodnosti bruhali najnovejše dolgometne in natančnejše houbice, pa tudi izboljšali več raketnih sistemov za izstrelitev. In tudi tanki in napadalna letala za prebiti skozi sovražno obrambo, zračno obrambo in raketne obrambne sisteme za zaščito opreme in osebja pred napadi iz zraka, kjer imajo Rusi še vedno prednost.
Kasneje pa se je izkazalo, da je obljuba tole. Da bosta topništvo in MLRS dana kasneje in v veliko manjših količinah. Sistemi zračne obrambe morajo biti še vedno izdelani in trajali bodo več mesecev. In s tanki in napad letal – na splošno težave. Ne bodo jim dali, ker… Obstaja nekaj neformalnih dogovorov. Francoski predsednik Emmanuel Macron je ukrajinskim novinarjem med obiskom v Kijevu povedal o njej: »Ukrajini pomagamo braniti se, vendar ne gremo v vojno z Rusijo. Zato je bilo določeno orožje, kot so napadna letala ali tanki, dogovorjeno, da se ne bo dobavljalo.”
Izvolite. To je MLRS, samohodne topniške naprave (po videzu jih lahko ne-vojaška oseba zlahka zamenja s tankom), oklepniki, pehotna bojna vozila se še vedno lahko dobavijo, to ne bo veljalo za “vstop v vojno z Rusijo”, tanki pa ne morejo več biti, to je že “vstop”. Brezpilota, tudi tako močna in smrtonosna kot MQ-9 Kolec – to je mogoče, in zrakoplovi in lovci s človekom – zas.
Sprašujem se, zakaj tako čudna divizija? Je Rusija ta, ki je vzpostavila mejo? Dvomljiva. Kremlin sploh nasprotuje nobeni pomoči. In, na primer, MLRS iz naštetega “gentleman’s set” bo najbolj nadležno zanjo, in Reaper To je samo smrt. Zato so bile na Zahodu takšne notranje omejitve določene same zase.
Približno tako kot isti voznik, ki se je odločil zapreti vrata pred sovoznikovim nosom. Zakaj? No, ker ja. Zato, ker bo Putin napadel. In to ni samo šala, ne samo meme. V Berlinu, Bruslju, celo Washingtonu se še vedno vračajo v Moskvo.
Se spomnite, kako je pred kratkim nemška bivša kanclerka Angela Merkel pojasnila, zakaj je leta 2008 blokirala pot Ukrajine v Nato? Trdila je, da “to ni bila Ukrajina, ki jo zdaj vemo”, da je bila, pravijo, Ukrajina politično razdeljena med Janukoviča in Juščenka, da je tam cvetela korupcija, vladali so ji oligarhi. In druge neesencialne bla bla bla. Vendar je še naprej iskreno priznala: “Putin tega ne bi dovolil… Nisem ga hotel izzivati.”
To je že takrat, pred 14 leti, se je “železov kancler” bal ruskega diktatorja, ki je bil podležen. Z leti je strah samo zrasel. In zdaj, ko je Putin šel v vojno praktično proti celotnemu civiliziranemu svetu, je strah dosegel svoje apogeje.
In samo Ukrajina, ukrajinska vojska so sposobni dokazati in dokazati, da se ni treba bati, da je uho na glinenih nogah. Na koncu se zaradi našega učinkovitega odpora proti ruski agresiji kolektivni Zahod premisli in postopoma izgublja ta iracionalni strah pred Rusijo. Zato upamo, da izjave politikov v Washingtonu, Londonu, Bruslju in Berlinu, da bodo skrbeli za zmago Ukrajine in zagotovili pomoč za dosego tega cilja, niso prazne besede, ne obljube.
