“Do zadnjega trenutka nismo verjeli, da bi v našem času lahko prišlo do polne vojne, ko pa smo se zbudila iz eksplozij, smo že vedeli, da bo spet nekaj groznega,” pravi Daria Dmitrieva.
Sedimo v majhni udobni sobi v središču Lviva, kjer se z možem Stanislavom, prijateljicama Maryno in Dmytrom Kondrotenkom pripravljata na odprtje ustanove avtorske japonske kuhinje Modroplavut.
“Naveličala sem se bežanja. Želim živeti,” dodaja Daria in nam pove zgodbo o njeni družini, ki se je začela v Donjecku.
Daria in Stanislav sta živela blizu letališča v Donjecku, študirala sta v istem razredu, kasneje pa sta se poročila. Študirala je na Donjeckovem pravnem inštitutu, diplomirala s činom poročnika in delala v takratni policiji. Stas je bil profesionalni kuhar. Prvi sin se je rodil v družini. In potem je prišla 2014 in vojna.
“Ko se je začela vojna, smo se odločili, da moramo iti. Najprej sva šla k mojim babicam in babicam v volnovakha okrožje. Bilo je zelo glasno od eksplozij, in bili smo z otrokom. Zato sva šla v Berdyansk. Moj mož je iskal službo. Vendar smo ugotovili, da ne moremo zapustiti regije Donjeck in da se moramo vrniti bližje domov. Tako smo prišli v Mariupol. Tam smo imeli drugega otroka,” pravi Daria.
Družina se je nastala na levem bregu mesta, kjer se nahaja obrat Azovstal. Sprva, pravi ženska, je bilo psihološko težko – ko živite v frontni coni, ne zapuščate občutka, da se lahko zgodi nekaj slabega, zato niste niti kupili ničesar od gospodinjskih aparatov in živeli “na kovčke” po travmi, ki je doživela v Donjecku.
»Postopoma se je v mislih vrnila stabilnost in misel, da smo na lastni zemlji in da bo vse v redu. Videli smo, kako mariupol živi, in niti mislili nismo, da lahko nekdo pride in uniči vse. Mesto je bilo zelo, zelo razvito. Do leta 2014 ni bilo opaziti, po tem pa je, tudi kljub frontni coni, ob morju postalo zelo lepo mesto,” se spominja Daria.
S Stanislavom in njihovimi otroki sta živela v Mariupolu približno 5 let. V tem času se je mesto nenehno izboljševanje – nova igrišča, pomoli, rekreacijski prostori ob morju. Poleti so pozdravili goste iz vse države, ki so prišli na festival.
“Povedal vam bom, da je bil Mariupol zelo, zelo ukrajinsko mesto – radi smo imeli ukrajinske počitnice, šli ven z zastavami v vezenih srajcah – tako otroci kot odrasli. V šoli so se otroci radi naučili vsega ukrajinskega. Delali smo, včasih počivali, se zbirali v podjetjih, peli ukrajinske pesmi, plesali. Vse je bilo kul! Spomnim se tega življenja in mislim, kaj se dogaja zdaj, in ne morem ga spraviti v red. Nikoli nismo mislili, da nekaj pogrešamo in da želimo nekaj drugega. Mariupol še nikoli ni imenoval “ruski svet”. Pravkar smo živeli in razvijali – to je vse,” pravi Daria.
Njen mož se je srečal in zdaj prijatelji družine in dva para sta se odločila, da bosta skupaj z jedmi avtorske japonske kuhinje naredila ustanovo. Stas je imel izkušnje pri 12 letih in veliko idej, njegov prijatelj pa je imel finančno motivacijo. Med letom so prijatelji odprli dve Bluefin točki – na levem bregu in v središču, v bližini porodnišnice v Mariupolu. Daria je možu pomagala z idejami, si iznašla imena za jedi, v katerih je združil različne okuse, in začela delati s strankami.
“Ali danes ali nikoli”
Kljub prejšnjim izkušnjam v Donjecku Daria in Stanislav ni verjela v možnost velike vojne, tako kot mnogi prebivalci Mariupola.
“V naših življenjih je bilo vse tako kul, da nismo bili pozorni na novice, politične pogovore in trdo delali. Tri dni pred invazijo smo slišali močne eksplozije – začele so se provokacije s te strani. Potem je postalo strašljivo spati. In ko je Rusija prepoznala separatistično “DPR” in “LPR”, sem rekel, da bo vojna in da bo v Mariupolu nekaj groznega. A 23. februarja smo vsi šli v službo,” pravi Daria.
24. februarja se je družina zbudila ob petih iz zvokov eksplozij in utripa na nebu. Sprva je Stanislav šel iskati skladišče, začel zalogati hrano in vodo.
»V trgovinah na levem bregu je že bila panika, zagnalo se je 20 ljudi, terminali niso delovali – le za gotovino. In v ozadju čakalnih diamantov – nenehne eksplozije, eksplozije, eksplozije. Možu sem rekla, da morava ven – če danes ne bi šla, ne bi nikoli odšla. Spomnili smo se, kako grozno je bilo v Donjecku, in nismo želeli, da bi otroci preživeli. Toda njihova psiha je zdaj še vedno pokvarjena,” pravi Daria.
Poklicali so prijatelje – še dve družini sta se odločili za odhod. Hitro smo zbrali otroške stvari in dokumente ter se v Zaporozhye odšli z dvema avtomobiloma. Isti večer sta bila tam.
“Na poti ven ni bilo veliko avtomobilov. Cesta je bila svobodna – ljudje so mislili, da bo vse minilo, niso verjeli v takšno grozo. Peljala sva se in molila sem, da bo vse v redu. Bilo je zelo strašljivo od zvokov eksplozij. Videli smo našo vojsko in pomislil sem: “Bog, dopo.lahko to storijo.” Bili so mladi fantje,” o odhodu iz Mariupola 24. februarja pravi Daria.
Malo varnosti.
V Zaporožjah sirene niso ponehale, grozna novica pa nas je prisilila, da smo čakali, da se tam nekaj začne.
“Kar naprej sva šla v zatočišče. Bal sem se, da bova končala v blokadi, in nisem prenesel, ker nisem mogel več spati. Možu sem rekel, da so bili vlaki za evakuacijo na zahodu Ukrajine varni, in morali smo iti tja. Čez eno uro sva že šla na postajo. Urnika ni bilo, samo počakati smo morali – in molili smo in čakali,” se spominja Daria.
Ko je vlak prispel čez dve uri, pravi ženska, je bilo veliko ljudi, in le s pomočjo moža je bilo mogoče stisnil v avto. Matere in otroci so bili dovoljeni v predelke, drugi so jahali v predsobah. V Darijinem predalu je bilo 10 ljudi.
“Vozili smo se 20 ur. Bilo je zelo strašljivo. Nekdo je imel paniko, nekdo je ponoči kričal, odtrgal stop pipe,” še dodaja.
Naveličala sem se bežanja.
Daria in Stanislav nista imela načrtov za Lviv – hotela sta le vdihniti zrak, nahraniti otroke, leči. Na postaji so našli taksi in ravno v avtu so iskali, kje prenočiti. Stanovanja so našli le za dva dni, saj je konec februarja v Lvivu bil vrh val beguncev.
Nekaj dni kasneje je družina iskala prostor za večerjo in vprašala moškega na ulici, ki se je o tem izkazal za prostovoljca.
“Dva tedna nas je nasedel. V tem času smo vsaj malo v redu z otroki. Potem so začeli razmišljati, kaj naprej. Samo sedeti niso mogli, niso hoteli zapustiti Ukrajine. Začeli so se seznaniti z mestom, z ljudmi. Moj mož je našel službo v japonski restavraciji,” pravi Daria.
Maryna in Dmytro, ki sta ostala v Zaporizhiji, sta bila poklicana tudi v Lviv. Možje so se pogovarjali in se odločili, da bodo poskušali odpreti ustanovo v Lvivu. Medtem ko sta prijatelja odhajala, sta Daria in Stanislav iskala sobo za najem, saj moramo še naprej živeti tudi v težkih časih.
Soba je imela zamrzovalnik in hladilnik-mizo. Ostalo za delo je bilo kupljeno. Postopoma so opremili kuhinjo in začeli delati na pickup in dostavo. Daria komunicira s strankami, Maryna nakaže naročila v kuhinjo, kjer kuhar Stas in njegova pomočnica kuharica, Marynin mož in še ena prijateljica iz Mariupola delata kot kurirji (žal je eden od članov ekipe Bluefin umrl v Mariupolu).
Marina, Stanislav in Dasha
Kmalu bo otvoritev ustanove na Fedorovi ulici, 29 – prijatelji želijo v notranjost dodati duh Mariupola, kar bo trajalo čas. Zanimivo je, da ljudje zdaj kličejo in prihajajo, pravijo, da ga berejo na Facebooku in čakajo na odprtje.
“V Lvivu se počutimo kot riba v vodi. Od ljudi nismo pričakovali takšne odprtosti in iskrenosti. Kdaj o nas Napisal na Facebooku se je objava začela deliti z noro močjo. Ljudje so nas veliko podpirali in zdaj veliko pomagajo,” pravi Daria.
Prebivalci Mariupola se ukvarjajo z dostavo jedi
Sprašujem, kako se Daria počuti danes in ali družina načrtuje ostati v Lvivu za vedno.
“Končno se počutimo varne. Glede načrtov, če bomo v bližnji prihodnosti zmagali, bog ne daj, bomo zagotovo šli obnoviti naš Mariupol. Prav tako pa se bomo zagotovo vrnili v Lviv – to je potopilo v naša srca in želimo odgovoriti na toplo srečanje. Živimo v zatočišče, prostovoljci tam so kot naši botra. V Lvivu sem po zaslugi ljudi začutil dih življenja in spoznal, da želim biti tu, želim še tretjič poskusiti – za dobro otrok in prihodnosti. Mi, tako kot vsak Ukrajinec, delamo na naši fronti in s primerom pokažemo, da smo neuničljivi,” odgovarja Daria.
“Že zdaj sem tako naveličana teči nekam, varčevati, se bati. Želim živeti, živeti v moji državi,” še dodaja.
*fotografije, ki jih daria Dmitrieva
