V nasprotju z izjavami ruskih politikov in propagandistov, da sta to, pravijo, Washington in Bruselj uničila Sovjetsko zvezo, je v začetku 90. let 20. Že vsaj zato, da bi preprečili kaos, v katerega bi se po mnenju zahodnih analitikov morale vživeti nove “obližne” države.
Ker pa propada ni bilo mogoče preprečiti, se je Zahod odločil, da se bo potrudil, da se vsaj sovjetsko jedrsko orožje ne bi razširilo s kopicami oboroženih držav, saj bi to po njegovem mnenju vodilo v destabilizacijo regije. Zahodni politiki so verjeli, da je bolje, da se ukvarjajo le z eno jedrsko energijo. In bilo je urejeno. Zato se je desetletja kasneje iz te države začela obsežna vojna v Evropi.
Celo stari Rimljani so vedeli: si vis pacem, para bellum (če hočeš mir, se pripravi na vojno). Prav ta model zagotavlja ravnovesje moči, postane zagotovilo miru. To bi moralo preprečiti celo teoretično možnost, da bi imeli pomembno prednost.
Vendar pa se je zahod leta 1991 po razpadu ZSSR in “paradi suverenosti” odločil za drugačen varnostni model. Model, kjer je Rusija dobila vlogo “zanesljivega partnerja”, “garanta varnosti”. Zato so vse druge nove postsovjetske države postale pogojno “nezaustavljive”, iz katerih je bilo treba vzeti smrtonosno orožje, da bi preprečili morebitne vojne.
V tem okviru je treba omeniti “skupni program zmanjševanja nevarnosti”, ki je na svetu bolj znan kot “Nunn-Lugar program”, in posledice, do katerih je bilo zdaj doseženo njegovo izvajanje.
Ta program je bil ustvarjen decembra 1991. Sponzor sta bila dva senatorja ZDA, demokrat Sam Nunn in republikanec Richard Lugar. Razglasila je uničenje orožja za množično uničevanje v državah CIS, da ne bi padlo v neprijaznjene države. Mimogrede, uradno ime programa je bil “Zakon iz leta 1991 o zmanjšanju sovjetske jedrske grožnje”. In to ime je jasno odražalo ideološko komponento tega procesa.
Toda v okviru programa ni bilo samo jedrsko orožje. Vsi vedo, da je bil dokument, ki je kronal izvajanje programa Nunn-Lugar, nesoglasni budimpeštarski memorandum, v katerem naj bi Združeno kraljestvo, Združene države in Rusija Ukrajini zagotovile zaščito suverenosti v zameno za odpoved jedrskega orožja. Obenem je Ukrajina v okviru programa v Rusijo prenesla 176 interkontinentalnih balističnih raket in do 4200 taktičnih jedrskih raket. Prav tako je bilo uničenih ali prenesenih 42 strateških bombnikov TU-95 in TU-160 v Rusko federacijo.
In to ni vse, pod pritiskom zahodnih držav je bila Ukrajina prisiljena zmanjšati 60 bombnikov TU-22M in sedem TU-142 pod nadzorom ameriških inštruktorjev. Ukrajina pa je v okviru tega programa odlagala 487 križark Kh-55 in v Rusijo prenesla še 581, kot da bi plačeval plinske dolgove.
Treba je spomniti, da Rusija, ki je bila tudi članica tega programa, ni bila potrebna, da se znebi nobenih raket in bombnikov, da ne omenim jedrskega orožja. Zlobna ironija te situacije je, da zdaj Rusija napada Ukrajino z raketami Kh-55, ki jih izpusti iz bombnikov TU-95. Tako so 18. marca 2022 z raketami Kh-55 (morda iz te stranke) ruske oborožene sile udarile v obrat za popravilo letal Lviv.
In zdaj Rusija skozi usta svojih namestnikov in propagandistov grozi tudi z jedrskim napadom na Ukrajino.
Torej, imamo položaj, ko je svetovna skupnost zahtevala, da se Ukrajina odreče Rusiji in v zameno odstrani težka orožja, domnevno smo prejeli zagotovila za mir. Vse to je bilo za zagotavljanje varnosti v regiji. Zdaj, ko se je Rusija nagnala na vse sporazume in memorandume in začela invazijo na Ukrajino, zahod še vedno trdi: ali ukrajini zagotoviti težko orožje? Če je podano, kaj potem, v kakšnih količinah? Bo Ukrajina navdušila predmete na ruskem ozemlju? Ne bo Putin izgubil obraza? Ali bo to rusijo izzvalo na “asimetričen” odziv?
Čeprav bi bilo v okviru izvedenega “Nunn-Lugar programa”, bi bilo bolj pravilno reči, da ne “zagotoviti”, ampak “vrniti” orožje. Zahod bi moral preučiti svojo varnostno arhitekturo na vzhodu. Nekdanje države Varšavskega pakta in celo baltske države, ki so bile del ZSSR, so kot zaščitno zaščito pred imperialni posegi Moskve prejele članstvo v Natu.
Namesto tega je Ukrajina dearmirala in trdila, da bi bilo bolje za varnost regije. Zaradi tako kratkoročne politike ima Kremelj zdaj vidno prednost v letalstvu in raketnem orožju. Zato svet ni prejel ne miru niti varnosti v vzhodni Evropi. Čas je, da priznamo napako in jo popravimo.
