Spremembe zunanje in varnostne politike, ki jih je napovedal nemški kancler (najprej težka smer do Putinove Rusije, povečanje vojaške podpore Ukrajini in krepitev zmogljivosti Bundeswehra na področju teritorialne in zamejske obrambe), so bile od začetka prejšnjega leta preodgovorne, saj so v berlinskem tečaju v zvezi z napetostmi med Rusijo in Ukrajino, ki so naraščale od konca prejšnjega leta, zelo spremenile.
«
Malo pred 24. februarjem 2022 je novousklajena koalicijska vlada (SPD/Zeleni/Liberalci) trdno sledila poteku zadnjega kabineta Merklove. Tako kot Merklova je zagovarjal stališče, da bi se kriza lahko rešila diplomatsko, se oddaljil od predloga, ki so ga predložile zlasti Združene države Amerike, da bi uvesti sankcije proti Rusiji, če bi sprožila agresivne ukrepe proti Kijevu, in popolnoma zavrnil vojaško pomoč Ukrajini v obliki dobave orožja in vojaške opreme.
V tem času ni bilo dvoma o tem, da je treba okrepiti potencial Bundeswehra v primeru večje grožnje Moskve. Nasprotno: nova vodja ministrstva za obrambo Christina Lambrecht je svoje delo začela tako, da je preložila načrte za posodobitev vojske, pripravljene pod predhodniki, in, kot je poročal časnik. Frankfurter Allgemeine Zeitungdolgo časa se je izogibal razpravljanju z vrhovnim poveljstvom o trenutnih potrebam oboroženih sil.
Kancler Scholz je razglasil “epohalne spremembe” (Zeitenwende) je priložnost za razvoj teritorialne in zaupne obrambe. V primeru Nemčije je to izjemno občutljivo področju, ki je seveda v veliki meri posledica zgodovinskih razlogov, v povezavi s sedanjim konfliktom pa je neposredno povezano tudi s tem, kako je Nemčija dojema in dojema obseg grožnje iz Moskve.
V nemški politiki pa danes obstajajo znaki, da so »epohalne spremembe« selektivne narave, v nekaterih vidikih pa je dvomljivo, da bodo dejansko tudi do tega.
Nov Russlandpolitik?
Eden najpomembnejših in hkrati najbolj problematičnih izzivov za Nemčijo je revizija njene politike do Rusije (Russlandpolitik). Izbruh vojne v Ukrajini je v celoti razkril, kako neupravičen je bil potek proti Moskvi, ki so ga še vedno preganjale zaporedne vlade, z malo ali nič resnimi prilagoditvami.
Glavni arhitekti nemškega Russlandpolitik Socialni demokrati veljajo, med drugim nekdanji kancler Gerhard Schroeder (zaradi tesnega odnosa z Vladimirjem Putinom in dejavnosti v ruskih energetskih podjetjih) in sedanji nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier, ki je za razliko od nekdanjega šefa stranke že priznal, da je napačno ocenil ruskega predsednika.
Prav socialni demokrati so v zadnjih letih tvorili najpomembnejše koncepte odnosov z Rusijo. Vsi, začenša s “spremembe skozi trgovino” (Wandel durch Handel), nato pa “spremembe prek komunikacije” (Wandel durch Verflechtung) in se konča z “partnerstvom za modernizacijo” (Modernsierungspartnerschaft) med prvim kabinetom Merklove, ki se neposredno sklicuje na koncept, ki ga je v začetku 60. let 20.Ostpolitik) socialnih demokratov, formule “se spreminjajo s približevanjem” (Wandel durch Annäherung).
Krščanski demokrati, ki so sprva zanikali ta pristop, zlasti v času vladavine socialno liberalnih kabinetov Brandta in Schmidta, so ga prilagodili za svojo politiko po hladni vojni do Rusije. Socialni demokrati so to storili tudi v preteklih letih, že v trivializirani obliki. Eden od ključnih elementov tega koncepta je bil popolnoma prezrt, in sicer zavezanost varstvu človekovih in civilnih pravic, ki je imela pomembno vlogo pri pogajanjih v okviru konference o varnosti in sodelovanju v Evropi v 70.
Zasledniki približevanja Rusiji v Nemčiji po padcu železne zavese očitno zanemarjajo dejstvo, da je uspeh Wandel durch Annäherung Toda politika detenteja je bila sestavljena iz kombinacije spodbud in pritiskov, ekonomije in morale, interesov in vrednot in ne samo v poglobitvi gospodarskih odnosov. Več kot 30 let je gospodarski vidik ostal v čelu preučitve nemške vladne elite o odnosih z Rusijo, očitno pod vplivom močnega poslovnega lobija. Vse manj pozornosti je bilo Wandel 17. marca v nemškem Bundestagu upoštevali samo trgovino, trgovino in trgovino ali, kot je to rekel Volodymyr Zelenskyy, Wirtschaft, Wirtschaft, Wirtschaft (ekonomija).
Celo kabineti Kohlovih ministrov, ki so po vključitvi GDR v Zvezno republiko Nemčijo zamenjali enega za drugim, so se bli zgrešenega pristopa k Rusiji, pri tem pa borisa Jeljcina videli kot vodjo pro-demokracije. Berlin si je zatiskal oči pred razhajanjem demokratično izvoljenega parlamenta in ni upošteval poročil o vojnih zločinih med prvo čečensko vojno. Tako kot prej je bilo verjeti, da je bila Jelcina politika usmerjena v približevanje Rusije svetu zahodnih vrednot in standardov, Moskva pa se je začela obravnavati kot pomembna partnerica v svetovni varnostni politiki, ki bi morala sodelovati pri skupnem oblikovanju evropskega in svetovnega reda.
Po koncu jelcina se je enaka iluzija razširila na Vladimirja Putina, »kristalno jasnega demokrata« po Schroederjevih besedah. Leto dni po tem, ko je kot vodja nemške vlade izrazil takšno prepričanje proti ruskemu predsedniku v enem od programov nemške televizije, je bil podpisan sporazum o Nord Streamu, kmalu zatem pa je Schroeder kot že nekdanji kancler postal predsednik nadzornega sveta konzorcija, odgovornega za gradnjo plinovoda.
V šestnajstih letih vladavine Angele Merkel politični potek do Rusije načeloma ni bil v velikih spremembah. Moskvo so še vedno obravnavali kot pomembnega akterja v svetovnih varnostnih vprašanjih, predstavnike Berlina pa so v Kremlju dojemali kot podložne peticije.
Merklova je na primer med obiskom v Sočiju leta 2018 na skupni konferenci z njim dejala, da bo Nemčija “še intenzivneje govorila in od Rusije zahtevala, naj uporabi svoj vpliv na Asadov režim. Mimogrede, treba je omeniti, da so socialni demokrati v okviru varnostne politike in sedanje vojne v Ukrajini pogosto opomnijo na stavek iz svojega volilnega programa, da je »varnost v Evropi mogoča le z Rusijo in ne proti«. Ta slogan je merklova večkrat ponovila sama.
Kot v prejšnjih letih, ko je Rusija proti svojim sosedom sprejela sovražne ukrepe, je Berlin izrazil kritična mnenja, zaradi česar so se dvostranski odnosi s Kremljem začasno ohladili, vendar tega nikoli ni spremljal poskus revizije Russlandpolitik. Ruska pritrditev Krima in njena navdihnjena ločitev samooglasenih “DPR” in “LPR” sta potekala tudi brez veliko reakcije Berlina. Čeprav so jih Nemci ostro kritizirali in podprli uvedbo sankcij EU proti Rusiji, to spet ni spremljal niti poskus globljega razmisleka o preverjanju pristopa k nemško-ruskim odnosim.
Ob opazovanju odziva nemške vlade na rusko agresijo v Ukrajini lahko vidimo, da se Berlin še vedno delno premika po rutini svojega nekdanjega tečaja proti Moskvi. To velja predvsem za socialne demokrate, ki jih vodi kancler Scholz. Zeleni, ki so že več let najbolj kritično stališče do Rusije skupaj z liberalci iz FDP, jasno poudarili, da je treba spremeniti odnos do Putinove Rusije in dejavneje sodelovanje Nemčije v vojaški pomoči Ukrajini.
Medtem nemški premier in del njegovega strankaskega nahrbtnika kažeta omejeno pripravljenost, da ponovno premislita o svojem stališču do Moskve. Še vedno menijo, da je spor mogoče rešiti le z diplomatskimi pogajanji, tako da se lahko Rusija iz situacije izvleče z “rešenim obrazom”. V tem okviru so okvirne nedavne izjave kanclerja, v katerih se izogiba besedam o morebitni zmagi Ukrajine in zaradi katerih so ga mediji in krščanski demokrati močno kritizirali. Med splošno razpravo 1. junija v Bundestagu je vodja CDU Friedrich Merz neposredno vprašal Scholza: “Zakaj tega ne rečeš? Je tu še drugo dno?”
Nedvomno bo razprava o reviziji politike Nemčije do Rusije postala ena glavnih tem politične razprave v prihajajočih mesecih. Pomembna nit v tem primeru bo analiza smeri proti Moskvi, ki je delovala do nedavnega. Ideja o oblikovanju posebnega odbora za to vprašanje v Bundestagu se je pojavila pred nekaj tedni. Vendar ne smemo pričakovati, da bo v bližnji prihodnosti resna politična Russlandpolitikin zagotovo socialni demokrati v tem procesu ne bodo zasedali ustreznega mesta.
Prav tako ne morete povezati preveč visoka pričakovanja z delom na novem Ostpolitik, ki ga je napovedalo vodstvo SPD.
Vojaška podpora Ukrajini
Resne dvome o “epohalni” naravi sprememb berlinske politike postavlja tudi vprašanje vojaške podpore Ukrajini. In tu bi položaj kanclerja Scholza lahko povzročil največ frustracij. Od časa do časa poudarja, da je Nemčija ena največjihpreostanek orožja in vojaške opreme v Ukrajini, in raznaša nove sestave orožja.
Zadnja izjava se je nanašala na prenos na ukrajinsko stran sistema zračne obrambe IRIS-T, ki je najbolj moderna takšna oprema, ki je na voljo Nemčiji. Kmalu po tem, ko je kancler to izjavo podal v Bundestagu, se je izkazalo, da njegova obljuba ni bila dogovorjena z ministrstvom za obrambo, prav tako je bilo rečeno, da je ta izjava prišla kot presenečenje za Egipt, ki je pred tem naročil dobavo tega orožja. Po navedbah nemških medijev naj bi Kairo del opreme predal Kijevu, a vseeno ne bo veliko pomembno za potrebe ukrajinskih oboroženih sil, saj IRIS-T do konca leta ne bo pripravljen na uporabo. Takšnih primerov je še veliko več.
Vojaška podpora, ki jo je napovedal Scholzov kabinet z izmenjavo orožja z zastavnicami z zalogami sovjetskega orožja, ki ga je mogoče dovolj hitro prenesti na ukrajinsko vojsko in brez potrebe po dodatnem usposabljanju, ne izgleda nič bolje. Berlin je imel pogovore o tem vprašanju, zlasti z Grčijo, Češko, Poljsko in Slovenijo. V večini primerov je glavni problem, da Nemčija svojim partnerjem ne more takoj zagotoviti orožja, ki bi ga pričakovala v zameno za davanje svojih sredstev Ukrajini.
Glede na zapletenost izvajanja posebnih zalog orožja je sodelovanje Berlina pri vojaški pomoči Ukrajini omejeno, njegova lestvica pa ne ustreza izjavam vlade. Po podatkih, ki jih je zbral Kiel inštitut svetovnega gospodarstva, je Nemčija na seznamu dajalcev vojaške pomoči le peta. Izjava vključuje stroške vojaške opreme in sredstva, prenesena za nakup orožja. Stroške orožja in vojaške opreme, ki jih je Nemčija med 24. februarjem in 10. majem prenesla v Ukrajino, center ocenjuje na 590 milijonov evrov, v primerjavi s 14 milijardami evrov iz Zda, ki je na prvem mestu, in 1,52 milijarde evrov iz Poljske, ki je na tretjem mestu.
100 milijard za Bundeswehr
Spreminjanje obrambne politike Nemčije je problematično. Scholz je 27. februarja v Bundestagu napovedal ustanovitev posebnega sklada za ponovno opremo nemških oboroženih sil v višini 100 milijard evrov. Zaradi tega povečanja porabe za oborožene sile, kot je 30. Stuttgarter ZeitungNemčija bo kmalu imela največjo konvencionalno vojsko v Evropi kot del Nata. Ta instrument bo enkraten, začlenjena bo v temeljnem zakonu Nemčije in se bo financiral z vladnimi posojili.
V Nemčiji in med komentatorji v drugih državah je ta znesek naredil velik vtis. Predstavniki leve stranke so v kritičnem tonu govorili o obsežnem obsežnem naoararju. Nekateri opazovalci na Poljskem – na primer Sławomir Sierakowski na straneh publikacije Krytyka Polityczna – napovedal militarizacijo Nemčije.
Pravzaprav 100 milijard evrov ne pomeni obsežnega preusnaževanja in ne kaže na dolgoročne spremembe v pristopu Nemčije k obrambni politiki. Ta sredstva bodo Bundeswehru omogočila zadostitev nekaterih svojih najhubkših potreb, saj se že več let bori z nezadostnim financiranjem in pomanjkanjem dobrega upravljanja. V postu na LinkedIn na dan invazije Rusije na Ukrajino mnenje poveljnika nemških kopenska sil generala Alfonsa Maysa, da je Bundeswehr “praktično gol” v okviru sposobnosti Nemčije, da podpre svoje zaveznike Nata, ni bilo pretiravanje.
Po mnenju nemških strokovnjakov znesek 100 milijard EUR več ali manj izpolnjuje potrebe po financiranju javnih naročil, ki jih nemčija potrebuje za izpolnitev zavez Nata. Po besedah predsednika Združenja rezervistov Bundeswehra Patricka Zensburga bi moral biti znesek, ki bi bistveno okrepil potencial nemških oboroženih sil, trikrat večji.
Napredek pogajanj o ustanovitvi posebnega sklada za Bundeswehr in sporazum o projektih, ki se iz tega financirajo med vladno koalicijo in krščanskimi demokrati, kaže, da je odnos Nemčije do obrambne politike in predvsem zavedanje o pomembnosti oboroženih sil še vedno negotov. SPD, Zeleni in FDP so potrebovali podporo CDU in CSU, saj sami v parlamentu niso imeli potrebne večine za odobritev zadevnih vprašanj.
Eden glavnih predmetov spora je bilo vprašanje razdelitve sredstev. Zeleni so zahtevali, da se to orodje uporabi za financiranje vojaške pomoči partnerskim državam in za povečanje zmogljivosti Nemčije za kibernetsko varnost poleg razvoja zmogljivosti Bundeswehra.
Krščanski demokrati so pozvali, naj se sredstva uporabijo izključno za krepitevpravega obrambnega potenciala oboroženih sil. Zato je bilo odločeno, da bo znesek 100 milijard evrov porabljen le za ponovno opremo Bundeswehra. Dogovorjen seznam projektov orožja, ki se financirajo iz sklada, kaže, da so bile stranke v vladni koaliciji prisiljene krščanskim demokratom narediti znatne koncesije. V praksi bodo eden od glavnih upravičencev sklada nemške oborožitvene družbe, zlasti letalska industrija Bavarske, ki jo že več let upravlja CSU.
Zato so ponovno v zadnjih letih pri reševanju pomembnih vprašanj, povezanih z Bundeswehrjem, znova prevladali zgolj politični premisleci, ne pa resnične potrebe oboroženih sil. Zvezno ministrstvo za obrambo ni zagotovilo ustreznega načrtovanja uporabe dodatnega sklada sredstev za ponovno opremo Bundeswehra. Po navedbah nemških medijev so dela na skladu na ministrstvu izvajali kaotično, kot v primeru organizacije vojaške podpore Ukrajini.
24. maj v tedenski reviji Die Zeit Theo Sommer se je v začetku 70. let, ko je bil sam del kroga najbližjega sodelavca Helmuta Schmidta, takratnega ministra za obrambo, prisežem procesa priprave na reforme Bundeswehra. Dejavnostim ministrstva za obrambo je pred tem predstojilo več sto sestankov z vojaškim in civilnim osebjem, zahvaljujoč kateremu je bilo mogoče opraviti podrobno analizo potreb oboroženih sil.
Danes ne bi dobili le socialnih demokratov, ampak tudi Nemčije kot celote, nekomu, kot je Helmut Schmidt, potem pa ne le kot minister za obrambo, ampak tudi kancler.
Prevod iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč konec pogajanj, – pobeci od izbor, Eastern partnership after Arab revolutions, In the crooked mirror, Preziran, Lukashenko u rata sa Putinom, Izmedu Moskve i Kijeva, Kobasica je kobasica, Moj Lviv, Putin na galijama, Poluostrana straha, Ukrajina izmislila na Eisu, Novo staro odkritje, I to je moralo biti tako lepo, Novo leto dar za Rusiju, Ali razpravljati o zgodovini, Minsk brezmično
Prvotni naslov članka: Russlandpolitik. Czy Niemcy zmieniają spojrzenie na Wschód?
