Pred približno tednom dni je postalo znano, da so se cilji Ukrajine v vojni proti Rusiji spremenili. Ukrajina ne bo več zadovoljna z vrnitev na meje 23. februarja – borila se bo do popolne osvoboditve svojih ozemelj. To izjavo so nekako podali ministrstvo za zunanje zadeve, ministrstvo za obrambo in Urad predsednika, je še en pokazatelj, da svet ne bo več postal enak kot prej.
Obsežna vojna je vzela veliko življenj in občutek varnosti, postala je izziv za vso državo in vse v tem osebno. To je test volje in duha, preizkus našega dostojanstva in vere – v oboroženih silah, boljša prihodnost, zmaga, v našem sosedu in nedvomno v Bogu. Kdor ne pozna nobene molitve, začne moliti pod ognjem, da bi imel vsaj nekaj upanja. Obenem si še ena ogleda fotografije pobitih v Mariupolu in Buči in se vpraša: “Bog, kako se je to lahko zgodilo?”
Kako ne podleči obupanosti v teh težkih časih in ne izgubiti gorečnosti za nadaljnji boj, zakaj si Rusi dovolijo neomejeno krutost, pa tudi, kaj bi svet moral postati po tej vojni, nas je vprašal namestnik vodje oddelka za vojaško kapelanijo Patriarhalne kuriate nihajočega sejma, oče Andrei Zelinsky.
***
Bog je vir dobrega in ljudje so odgovorni za zlo.
Med vojno opažam neverje med mojimi ljubljenimi in znanci, vznemirja jih vprašanje: kako bi lahko Bog vse to dovolil? Z vojsko delaš že 8 let. Kaj vam pomaga, da ne izgubite vere z opazovanjem nenehne bolečine in smrti? Kaj lahko svetujete drugim, naj ne obupajo?
Najprej se moramo kristjani spomniti, da naša vera ni scenarij, Cerkev pa ni gledališče, kjer bi morali vsi igrati vlogo, ki je namenjena zanjo. Bog ustvarja človeka svobodnega in sposobnega dobrega. Izbiramo, kako ukrepamo, izbiramo življenjske vrednote, v skladu s katerimi sprejemamo osebne odločitve. Vojna, krutost, ki jo vidimo, pa je tudi odločitev nekoga. Pilot, ki vrže bombo na porodnišnico ali dramsko gledališče, pred katerim je napisano “Otroci”, se sam odloči, kar ima posledice.
Odgovorni smo za vrnitev k svobodi in spominu, da je svet, v katerem živimo, odvisen od načina uporabe te svobode, pa naj gre za svet, ranjen v vojni ali svet, kjer se spoštuje vsaka svoboda in dostojanstvo. Nisem obupan, ker se spomnim svoje svobode in odgovornosti za svoje življenje. Bog ni odgovoren za vse, kar se dogaja na svetu. Bog je vir dobrega in ljudje so odgovorni za zlo.
Kako je lahko v XXI stoletju oseba sposobna takšne krutosti?
Kot oseba živim v družbi in vrednote in pravila interakcije, ki so tam, seveda vplivajo na mojo osebno kulturo in vrednostni sistem. V avtoritarni družbi glavno merilo odločanja niso Božje zapovedi ali univerzalne človeške vrednote, temveč skladnost s pričakovanji oblasti. In ko oseba odraste v takšni družbi, lahko brez težav naredi, kar smo videli v Bucha, Mariupol in drugih mestih. Osebe niso naučili, da je svoboden, in pod takimi pogoji ne opazi moralne odgovornosti za svoja dejanja. Svet, iznakazen z vojno in osebno človeško krutost – iz enega vira, iz grešno ranjenega človeškega srca, iz družbe, ki jo izkrivljajo taki ljudje.
Po drugi svetovni vojni so bila vsa prizadevanja mednarodne skupnosti usmerjena v ustvarjanje številnih organizacij, ki bi preprečile, da bi človeštvo zdrsnilo na raven nasilja zadnjih dveh svetovnih vojn, bi morali organizirati skupnost na pravih vrednotah. Vendar je s časom institucionalna okvara, cena plina postala pomembnejša prednostna naloga. Pridiga o svobodi in dostojanstvu so mnoge evropske države začele hraniti avtoritarno družbo, ki je ponujala cenejšo nafto, plin in druge vire ter prenašala njihov vrednostni sistem. In tukaj je vprašanje, kaj izberemo – dobrotje ali oseba?
V avtoritarni družbi sta svoboda in dostojanstvo v nacionalnem diskursu odsotno – pesmi se o tem ne pojejo, o njej ne boste brali v literaturi, ne boste je slišali ob pridigi. V Rusiji ni osebe, saj človek govori o svobodi in dostojanstvu. Rusija je preskušanje, kjer je državna propaganda že dolgo neusmiljena ustrelila posameznika, človeka. Pridige patriarha Kirila se nanašajo na »mogočno strana«, »mogočno očetovstvo« – kolektivno realnost, ki človeka ne prenaša. Človeštvo ostaja na drugi strani ideologije. Verjetno je eno od glavnih vprašanj našega časa, kako organizirati svet po tej vojni. Ko oseba in njihovo dostojanstvo ostaneta prednostna naloga, vemo, s kom moramo sneti trgovinske sporazume in vzpostaviti partnerstva.
Kdo je potem odgovoren: “mogočno očetovstvo” ali oseba, ki odvrže bombo?
Vsak je odgovoren: in tisti, ki daje ukaz, in družbo, ki tolerira te prednostne naloge. Putin je večen, dokler bo imel 80-odstotno podporo, bo ta šel – pojavil se bo drugi. Izobraževalni sistem, kultura, civilna družba – ko so se vse te stvari v Rusiji zrušile, vendar so do tega pripeljali specifični ljudje. Napačno je, da je kriv samo Putin in da ni treba kriviti ljudi. Putin ni spustil bombe in ni pritiskal na sprožilec v Buči. Določen vojak, ki vidi nedolžno osebo, odloča, kaj storiti in ne misli, da imajo njegove odločitve posledice. Krivi so tudi tisti, ki opazujejo in molčijo – tako Rusi kot predstavniki mednarodne družbe.
“Za zaščito življenja, ki ga je dal Bog, je izpolnjenje Božje volje”
Kako ruska cerkev, krščanska cerkev, dopušča ta grozodejstev in jih upravičuje? Ker ne spada v mojo glavo.
Jaz tudi. Cerkev v Rusiji je že dve stoletji del državne aparature in morda je to posledica takšne združitve. Stoletja je ruska cerkev služila kot ideološki stroj, ta zapuščina pa je ostala. V Kirilovih pridigah je zelo malo Jezusa, citati iz evangelija so le tisti, ki pomagajo legitimizirati eno ali drugo stališče vodstva države.
Od 24. februarja se mi ni oglasil patriarh Kiril, vodja ene od krščanskih cerkva, ena sama beseda sočutja do mrtvih v Ukrajini. V istem Mariupolu se večina kristjanov smatra za župnije njegove cerkve, pa tudi v Karkivu ali Černihivu je veliko vernikov UOC-MP. Podobno od njega nisem slišal niti ene besede, ki bi rusko vojsko spodbudila, da se počuti odgovorna za svoja dejanja, da vsaj ne bi pokazali pretirane krutosti. Zato se postavljajo vprašanja o moralni, duhovni, pastoralni vlogi voditelja ruske cerkve, pa tudi v koli meri je ta cerkev instrument Kristusovega oživljanja.
Za patriarha Kirila in druge obstaja ruski ukrep – in nenadoma smo se pojavili, da ne ustrezajo njihovemu pojmovanju namišljene preteklosti. Njihova celotna država je osredotočena na zlato, v resnici pa zgodovinsko ne obstaja preteklost. Povemo jim: smo Ukrajinci, nismo vi in ne želimo biti, obstajamo, pridemo in vidimo, če bomo izvedli raziskavo ali drugo empirično študijo. In pravijo: ne, realnost nisi ti, ampak to, kar mislimo o tebi. In to je pomembno filozofsko vprašanje našega časa: kaj je resnično? Za Ruse je ta realnost bolj ideološka, zato se zahajajo v preteklost. In to nas bistveno razlikuje od njih: vrednostnega sistema in naše osredotočenosti na napredek.
V Pridigi na gori pravi Jezus Kristus: »Če te kdo udari na desno lice, oteži njega in drugega. In kdor te hoče tožit in vzeti tvoje perilo, mu daj srajco.” Nas Jezus ne more poklicati, da se predamo Rusiji?
Ne, in zelo pomembno je, da evangelija ne manipulirate za svoje ideološke namene. Jezus govori o medsebojnem konfliktu, o stopnji medsebojnih odnosov – da je vredno odpuščati bratu in ga vrniti k dobremu. V Lukinem evangeliju Janez Krstnik pravi, kaj naj naredijo vojaki: ne vzemite dodatnega plačila in delajte svoje dolžnosti. Apostol Pavel pogosto govori o vojaški službi, Jezus včasih daje primere v svojih primerih. V evangeliju je veliko o vojski – in brez obsodbe.
Na javni ravni obstajajo mehanizmi pravne zaščite. Moj obstoj je Božja voljo, in braniti življenje, ki ga je Dal Bog, je izpolnjenje njegove volje. Ko oseba deluje v nasprotju s to voljo in želi nekomu vzeti življenje brez kakršnega koli razloga, ne braniti se, ampak povzročati nepopravljivo škodo, ga je treba ustaviti. Cerkev uči, da ima človek pravico do pravne zaščite, dolžnost je zaščititi svoje življenje, saj je to Božja voljo.
“Vojna uničuje ne samo telesa in zgradbe – vojna škodi duši”
Oddelek za vojaško kapelanijo Patriarhalne kurie Ukrajinske grškokatoliske cerkve je pripravil “Katehizem krščanskega bojevnika”. Kakšen je torej – krščanski bojevnik?
Katehizem krščanskega bojevnika je žepni vodnik, ki vključuje besedila iz uradnega kateizma katoliške cerkve. Gre za temelje krščanskega poučevanja: kdo je sovražnik, kaj je vojna in pravna zaščita so vsa osnovna moralna načela, ki jih pogosto pozabimo. Naloga katehizma je opomniti njihove vojake. To je tudi sporočilo mednarodni skupnosti, da smo drugačni, da nas vodijo norme vere in v skladu s tem norme mednarodnega humanitarnega prava.
Ostajamo ljudje svobodnih in dostojanstvenih ljudi in te svoboščine in dostojanstvo je treba negoti. Tudi v pogojih sovražnosti oseba ostaja moralno odgovorna in na to ga je treba spomniti. Cerkev nas opozarja, da mora biti nasprotovanje sovražniku sorazmerno, da ustrahovanje zapornikov ne izpolnjuje krščanskih standardov. Vojna uničuje ne le telesa in zgradbe – vojna škodi duši, ampak moramo še vedno zgraditi prihodnost. Ranjeni zaradi besa, ne bomo mogli zagotoviti zmage, zmaga pa je več kot zmagala ozemlja. To je družba, ki smo na tem ozemlju.Hočemo zgraditi Orii.
Pravzaprav, kaj naj svet postane po tej vojni, kaj naj postane ukrajinska družba? Socialni psiholog Oleg Pokalchuk meni, da je treba liberalni svet, ki je obstajal pred vojno, končati.
Zdaj govorimo o začetku konca mednarodnega varnostnega sistema, ki temelji na sistemih oskrbe z viri. Kdo bo od koga kupil? Kakšna bo prednostna naloga na trgu – plin, nafta, elektrika ali kaj drugega? Ko ne razmišljamo o tem, od koga kupujemo in s kom smo prijatelji, lahko sponzoriramo ljudi z drugačnim vrednostnim sistemom in to ima posledice.
Zelo previden bi bil z besedami, “liberalni svet” potrebuje razlage in opredelitve. Človek mora ostati svoboden, da institucije, ki jih ustvarja, varujejo njegovo dostojanstvo. To od nas zahteva vsaj realizem – za to se moramo okrepiti in razviti svoje zmožnosti, da se branimo. Poleg tega je razumevanje, da v sodobnem svetu ne moremo ničesar storiti sami. Da bi dobili resnico in svobodno družbo, se je treba združiti s tistimi, katerih vrednostni sistem ustreza našemu. To je globalni recept za izgradnjo mednarodnega varnostnega sistema. Svet prihodnosti je svet sindikatov in skupnosti. Tudi zdaj lahko slišimo mnenje, da nikogar ne potrebujemo in da moramo biti sami močni. Vendar je to naivno.
V intervjuju z vami o nas leta 2015 je bilo vprašanje, kaj storiti, da se ne bi naveličali vojne in ne izgubili vnemo za boj. Zdaj so tudi podobne skrbi. Kako se zdaj ne utruditi, ne pozabiti na vojno?
Zdaj je povsem drugačna vojna. Ruska agresija, ki se je začela leta 2014, je imela popolnoma drugačne cilje, obsege, tehtnice. Danes ne bomo mogli pozabiti na vojno. Do 24. februarja smo živeli v dveh modelih Ukrajine: eden se je začel na kontaktni liniji, v drugem pa se je vojska lahko sprostila med rotacijo in čutila mir. In večina Ukrajincev je živela mirno življenje. Po 24. februarju, ko so ruske rakete padle iz Kramatorska v Ivano-Frankivsk, v Ukrajini ni varnega mesta. Grožnja je postala popolna, celotna Ukrajina je nenehna rana in vsi smo odgovorni za njeno celjenje. Vojna zadeva vse in zelo pomembno je, da najdeš svojo fronto.
Referenčni
Oče Andriy Zelinsky je vojaški kaplan, svetovalec vodje Zamjenik šefa Odelja za vojno kapelanstvo Patrijahalne kurie čijom se etičkom kuriom etika etika-politika-ekonomija, predsednik Nadzornega odbora Ukrajinske akademije za veterane, učitelj programa etika-politika-ekonomija UCU, koosunator i član Nadzornih odbora Akademije ukrajinskih vodova, prvi kapelan u štabu ATO,polit-znanstvenik, avtor knjiga.
