Obstajajo resni razlogi, zakaj Putinu ni všeč Lenin in zakaj spomenikov temu zgodovinskemu značaju ne bi smeli obnavljati na ozemljih, ki jih začasno zasedajo ruske enote.
Glavni razlog je osebno diskurzivne narave: Putin ne mara Lenina in zgodnjih boljševikov na splošno zaradi njihove vpletenosti v konec ruskega imperija, pa tudi za njihove poskuse premagati cesarsko (šovinistično) zapuščino med člani stranke in “Veliki Rusi”, vsaj tako kot so to sami razumeli. Putinove ideje o normi in velikini bi ga morale tresti od ekstaze iz kontemplacije zemljevida dežel Ruskega cesarstva in ozemelj, ki so bila obljubljeni ob koncu prve svetovne vojne. Boljševiki v Ruskem cesarstvu so bili “poraženci”, zagovarjali so poraz lastne vlade v vojni zavojevanja – torej po Putinu izdajalci, “5. kolona”. Zdaj, ko na začetku XXI stoletja za ozemlja vohuni precej rekonstruktivno agresivno vojno, logika sodobnih “porazistov” znotraj Rusije v veliki meri razmnožuje logiko zgodnjih boljševikov. Toda v spremenjenem svetu: če so v prvi svetovni vojni imperialistični in kolonialistični načrti cenili vsi udeleženci pokola, je danes za vzpostavitev miru dovolj, da si zaželimo poraz le eni agresorski državi.
V poskusu ustvarjanja novega konsenza sintetične zgodovinske pripovedi ruski politični razred v 90. in 2000. letih demonizira zgodnje boljševike, tudi kot tiste, ki so uničili velikost idealiziranega ruskega imperija. Za konvencionalno liberalno javnost je bila zgrajena ena podoba cesarstva (na primer Aleksander II. in njegove reforme), za konservativce – še eno (zlasti Aleksander III), za obe skupini pa je bil zgodovinski Lenin sovražnik, tat, tat. Če se nekdo spomni gledaliških predstav o zgodovinskih temah med olimpijskimi igrami v Sočiju, se obdobje med cesarsko idijo in stalinistično industrializacijo tam vizualizira kot temno brezno žalosti (prekinjanje kontinuitete, katastrofa), ko gibanje in svetloba dobesedno odideta na oder, se življenje ustavi. In to ne gre za svetovno vojno, kot bi lahko domnevali. Putin gleda na 1917-1918 skozi prizmo lastne ideje (in ressentiment) “največje geopolitične katastrofe dvajsetega stoletja” – propad Sovjetske zveze.
Cesarska zamisel o “nezgodovinskih narodih” (ki bi morala vstopiti v tirnico ali biti del določenega imperija) je združila Kaiser Nemčijo in cesarsko Rusijo. Primerna optika je veljala za normalno v svetu, kjer je njegova tretja pripadala enemu od imperijev. Nekateri nemški socialisti so se držali takšne optike, zlasti v zvezi s Poljsko, in naleteli na kritike Lenina, ki vztraja pri konceptualnih in povsem pragmatičnih razlikah med nacionalizmi zasužnjenih in cesarskih narodov (in prav ta del zapuščine je nekoč aktualiziral Ivan Džiuba). Za Putina osebno je ideja o “nezgodovinskih narodih” že oder, ki je že minil, Sumnje u tako implicitnu logiku se lahko izraze protiv dela politične klasifikacije Ruske Federacije (i Nemčije, a to je posebno velika tema), ali Putinovu palingenoza je davno u izmišljenu idealnu prošnju ubačen verojatno željeni rezultat od svojih ruskih imperialnih projekta: u njegovim historijskim maštama još ne bi bilo Ukrajinca i Belorusa. Zato govorimo o “napačnem” (“korupciji” Poljskih ali Judov), “zavedenih” (spletk Zahoda) ali “izdajalskih” (“greh” druge ideologije) Rusov. In če ne bi bili, če nimajo zgodovinske subjektivnosti, potem jih je nekdo ustvaril – izdajalec interesov cesarstva, Vladimir Ulyanov. Konec koncev, kdo v zgodovini lahko ima subjektivnost je le cesarski center.
Spopad te ideje o izgubljeni organski enotnosti z resničnim obstojem Ukrajine in Ukrajincev je povzročil nenehno obstoječe nelagodje. To je eden od razlogov, zakaj nobena vlada v Kijevu ne bi mogla biti zgolj dovolj pro-ruska, medtem ko je ostala na oblasti. Samo obstoj Ukrajine je izziv, grožnja, zanikanje cenitve različice identitete. Putinove besede, da nekdo iz Ukrajine izdeluje “anti-Rusijo”, kažejo, kakšno mesto Ukrajina dejansko zaseda v njegovi glavi – pa tudi v glavah dela ruskega političnega razreda. Ukrajinec je Drugi, ki je zgrajen v podobi in podobnosti, vendar je obdaja z anti-značilnosti idealnega Rusa. Če nacizem definiramo z antirusijo (ki se po Vjačeslavu Likhačevu dogaja na retorskem področju ruske zgodovinske politike), potem je ideja Ukrajincev kot napačnih Rusov, ki Ukrajince spremenijo v “naciste”…
In tu prihajamo do razlogov, zakaj okupatorji kljub nesorazmiselnosti do zgodovinskega Lenina kljub številnim razlogom, da mu ne bi podigali spomenikov, obnovijo te spomenike, prav tako pa jih ne razdejajo na ozemlju Ruske federacije.
Prvič, idealen ruski (antiukrajinski) za informacijsko avtokracijo, ki je Rusija že kar dolgo, je politično pasivna, spomenikov (vsaj ne da bi naveli oblasti, ki so, kot veste, boljše). Drugič, po logiki obrnjene odvisnosti, če je bil Lenin odstranjen Ukrajinci, ga moramo vrniti (smešno je, da je naše detoniranje spomenikov vsebovalo tudi element podobne logike povratne odvisnosti). Tretjič, Lenin ni samo človek, ampak tudi simbol. Simbol tako moči na splošno kot predvsem avtoritarne moči. Simbol Sovjetske zveze in kontinuiteta državnih institucij. Na koncu je simbol tradicionalne, patriarhalne moči za našo regijo. Sovjetski Lenin je kot rezervoar (pre)človeških lastnosti vodje, ki ga ni mogoče napasti, ko gradiš svoj kult osebnosti. Gradeč svoj kult “očeta narodov”, se je Stalin obrnil k tem rezervoarju, prevzel lastnosti in lenin spremenil v “dedka”. Današnja soočenja okoli spomenikov Stalinu v gruzijski vasi so spopad med mladimi, ki slikajo Stalina rožnato in patriarhalnih sil starešin in spoštovanih, ki mu ponovno prebarvajo zlato.
Med drugim Maidanom proti Janukoviču je bil protest množic proti avtoritarni oblasti zaradi tega zlahka usmerjen proti spomenikom Lenina, saj so vse te ogromnehalne figure sredi avenij in kvadratov, nasproti upravnih stavb, očitno poenostavle oblast kot take.
Na koncu so si agresorji predstavljali tudi “denazifikacijo” Ukrajine kot cvetoče parade zmage, ki so si predstavljali tudi obnovitve ekološkega reda, s tem pa ukinile zgodovinsko anomalijo. Morda se tudi zdaj okupatorji trudijo na ta način pridobiti simbolično prevlado nad ozemljem in dobiti podporo nekaterih lokalnih sil. (Možno je tudi, da lokalni ljudje najdejo simbolično komunikacijo z okupacijskimi oblastmi. V tem primeru govorimo o gradnji Rusov kot protiukrajinov, o rudimentih idej o sodobni Rusiji kot Sovjetski zvezi, vendar je to še ena velika tema.)
Načeloma se takšno prepričanje ne razlikuje veliko od magičnega misli nekaterih naših osebnosti, ki so se pritoževale, da preimenovanje ulic in razčlenjenje spomenikov ni vplivalo na volilne rezultate, kakovost asfalta ali strokovno raven tistih na oblasti. Očitno poleg pomembnega dejstva, da smešna dejanja uradnikov iz kulture niso spremljali množični umori ljudi in uničenje materialnih vrednot.
Zame je to dobra stvar. Naj porabijo energijo in bencin za militaristične in notranje protislovne simbolične premike, na hitro kradejo celo sredstva, dodeljena za to.
