Zaradi dejstva, da so se Rusi na okupiranih ozemljih zavedli, da bodo leninu podigali spomenike, preimenovali ulice in na splošno spremenili znake, so se nekateri Ukrajinci seveda odločili, da je to glavna stvar – zgodovina. In tukaj lahko pademo v logično past, zmedeno zgodovino in simbole, pa tudi ob upoštevanju motivov Rusov, ki jih je vredno posnemati.
Prvič, Lenin ni zgodba v določenem primeru, je simbol. In simboli v vojni so izjemno pomembni. Zgodba brez razumevanja simbolov, še manj brez njihovega čustvenega dojemanja, je ničvredna kot element propagande. Zato bi se lahko kot označevalec namesto spomenika Leninu uporabljal car Nikolaj II. ali celo balalaika – bistvo se ne bi spremenilo.
Drugič, če so se Rusi v kolektivni norosti odločili, da vrnejo čas nazaj in ubijajo zaradi fiktivne preteklosti, to ne pomeni, da bi morali Ukrajinci biti izpostavljeni tej množični psihozi. Zgodovina je pomembna, vojna pa je za prihodnost, za preživetje, ne za včeraj. To si je vredno zapomniti.
Tretjič, še vedno moramo razumeti, da zgodovina Ukrajine ni sklop žigov iz učbenika zgodovine ukrajinske SSR, kjer so negativni znaki postali pozitivni. To je zapleten in še vedno ni res pomenljivo proces. Da ne bi hodili v krogih, se lahko postavi vprašanje: teza o “duhu večnega elementa, ki nas je postavil na robu dveh svetov” – je to zdaj pomembno za nas? Je v Afriki dobro, zato se premikamo v normalen svet, proti virom?
Četrtič, zadnje: ruska psevdozgodovinska norost ni odpustek za nekatere naše negotove propagandistične zgodovinarje. Da se ne bi zgodilo, da je bilo mogoče zmleti vse po vrsti, zakoviciti mite “če bi le pucani prižgali za porebrikom”, zdaj pa reči, da je zgodovina pomembna, ker so jo Rusi vzeli na zastavo. In če je tako, potem je pomemben vsak propagandist, saj je zgodovinar.
Zdaj, ko se zdi, da so bile definicije razčiščene, lahko govorimo o posebnostih. Šibki poskusi “boja” proti poljskim simbolom na pokopališču Lychakiv v Lvivu so živogleden primer “včerajšnjega dnevnega reda”. To je poskus, da bi vneli stare rane samo zaradi procesa. No, ker je to mogoče razložiti z nekakšno grožnjo Poljske zdaj, le če imate zelo radi rusko televizijo.
Logično se zdi, da vsi razumejo, da so vprašanja starih konfliktov s Polji zdaj nepomembna, da je oživeti nesporazume neumno delo za rusko propagando. A ne – vedno bo nekdo, za koga ni problem napisati “Ukrajinci se spomnijo leta 1918”. Kakšni Ukrajinci, vsi Ukrajinci? Kaj pomeni “zapomniti” dogodek pred 104 leti? Ampak to priteče čustva.
Medtem življenje kaže, da je tako ukrajinska kot poljska družba doživela, prebavila in spoznala naše skupne travmatične izkušnje. Obrnili smo te strani in pripravljeni za premik naprej. Za razliko od Rusov, ki “oživljajo zgodovino”, Ukrajinci in Poles zagotovo vedo, da je to v preteklosti. Priznati moramo, da so tisti, ki v stilu “lahko ponovijo” psihološko bližje Rusom kot večini Poljakov ali Ukrajincev.
Sodobna vojna je vojna preteklosti s prihodnostjo. Kjer bo prihodnost zagotovo zmagala, je edino vprašanje, kje se bo našla Ukrajina: v prihodnosti (upam) ali v preteklosti (če ukrajincem še enkrat uspe izmakni vse možnosti in karte).
Razumem čustva, “občutek zgodovinske krivice” pa je zelo močno čustvo. In zato je vedno treba biti bojevnik vseh sporočil, ki niso usmerjena v razio, ampak na občutke. Se spomnite epa s plinom iz rešti v regiji Lviv? Ko nas je prestrašil “drugi Černobil”, so kričali argumenti o energetski neodvisnosti. Priporočam, da vprašam, kako se ti “eko aktivisti” zdaj počutijo do levov na pokopališču Lychakiv, in se sprašujejo o njihovi usposobljenosti ali čistosti.
Na splošno, ko zgodba postane za nekoga tako relevantna, da blokira obzorje sodobnosti, takoj izbije iz realnosti. Preprost primer je sodoben “politični” obračun v Ukrajini. Pred našimi očmi se na novo oblikuje zemljevid Evrazije, oblikujejo se zavezništva in imperij se razhaja – in na pokopališču smo fiksirani na leve, nato pa na iskanje »krta« v predsednikovi pisarni, zaradi česar se je zgodil »Wagner\eit« in nam zato Američani »ne bodo nikoli dali orožja«.
Zakaj vrteti rekord iz leta 2019? Res biti “na robu dveh svetov”? Spet? Te zgodovina ni nič naučila?
