Tako smo preživeli ta epohalni datum – 9. maj – v razmerah polne rusko-ukrajinske vojne. V zvezi z njo (datumi) za dolgo časa so bili sekirani pogovori, apokaliptične napovedi. Strokovnjaki in ne-strokovnjaki so napovedali uradno napoved vojne proti Ukrajini s strani Vladimirja Putina, začetek popolne mobilizacije ruskega prebivalstva. Najbolj pesimistični “preroki” so na splošno govorili o ruski uporabi jedrskega orožja.
Nič od tega, kot že vemo, se ni zgodilo 9. maja. Osebno bi bil zelo presenečen, če bi se uresničila kakšna od teh napovedi. Tudi kljub absolutni nepredvidljivosti, neogičnosti, slabo spočetosti Putinove najnovejše odločitve, za njega ostajajo določeni neuničljivi, “sveti” canoni, ki si jih še vedno ne upa prestopiti.
Kako to misliš? Dan zmage nad Hitlerjevo Nemčijo je že dolgo steber celotne sedanje ideološke paradigme Putinove Rusije. Nemogoče si je predstavljati, da bi bilo njegovo praznovanje na evropski način preloženo na osmo številko ali ponovno imenovano na “Dan spomina in sprave”. Za rusko državno ideologijo je obstoječe pomembno, da je 9. maj dan zmage ruskega orožja, ki se slavi.
Zdaj si predstavljajte za trenutek, da datum 9. maja prekine še en, pomembnejši in zato pomembnejši dogodek – razglasitev agresivne vojne mirni sosednji državi (čeprav kremlja propaganda trmasto imenuje boj proti “Ukrofašimu”). Po tem, celoten prejšnji tako skrbno negoval propagandni temelj tega datuma leti pod mačji rep.
Poleg tega je tokrat rusko vodstvo zvezano v priori brezupni pustolovščini, iz katere bo država morala izginiti poražena, sramotna in celo s strani celotnega civiliziranega sveta.
Mirshavenky parada na Rdečem trgu je Rusom že dala razlog za premisliti, skrbeti, da nekaj še vedno gre narobe, saj s televizije pojejo Solovyovs, Skabeyevs in Kisilov. Še večji vzrok za zaskrbljenost bi moral biti negotov videz samega vrhovnega poveljnika, njegovo čudno obnašanje in obrazni izrazi, besedilo govora, ki bi ga lahko dojemali kot poskus, da bi se upravičeval za izpust vojne.
Vse te znake so takoj opazili zahodni strokovnjaki in politiki. Ameriški predsednik Joe Biden je celo usmilil šefa Kremlja zaradi tega. “Putin je zelo preudarna oseba, problem, ki me zdaj skrbi, je, da ruski voditelj zdaj nima izhoda (iz vojne proti Ukrajini – ed.). In poskušam ugotoviti, kaj bomo storili glede tega,” je dejal šef Bele hiše.
Vse so bile kljub vsemu, kar se zdi kaotične narave Putinove odločitve, zgrajene na trezen izračun. Na kaj bi lahko računal ruski diktator, ki je v noči 24. februarja dal ukaz za izvedbo obsežne ofenzive na Ukrajino? Predvidevamo, da je najprej upal na veliko šibkejšo obrambno sposobnost ukrajinskih oboroženih sil. Na koncu je bilo dejstvo, da ukrajinska obramba ne bo znesla niti treh dni, prepričana ne le v Kremlju. Kot že vemo, je bila večina zahodnih vlad navključna k temu istemu pesimističnemu scenariju. Torej, kaj se je zgodilo, kako so se branilci Ukrajine lahko dokazali, kako jim je uspelo zlomiti hrbtenice elitnih enot ruske vojske, je mogoče v zgodovinskem smislu primerjati z “čudežem na Marni” ali z legendarno bitko pri Poitiersu, na koncu z istim Stalingradom, če smo se brezskrbno potopila v pripoved o drugi svetovni vojni.
Tako je sankt peterburški judoist mislil, da lahko zlahka premaga mirnega državljana, ki je bil ustreljen v nočni ulici. Vendar se to ni zgodilo, kot se je mislilo: državljan se je izkazal za ukrajinskega kungfuista in je precej tvegal strani napadalca.
Putinov drugi neuslišni izračun se je nanašal na odziv zahodnega sveta. Kremeljski strategi so bili prepričani, da bo začetek polne vojne med Rusijo in Ukrajino neverjetno prestrašil zahodno družbo. Začela se bo dolga razprava o tem, kako ukrepati, kako ne biti v nevarnosti, kako se zaščititi. To pomeni, da bi morala Ukrajina v skladu s tem scenarijem preprosto zavreči agresivnost na tla. Maksimum, ki se je pričakoval od Zahoda, da bo sprejel milijone ukrajinskih beguncev, zagotovil nekakšno humanitarno pomoč, izrazil zaskrbljenost, mahal s prstom proti Rusiji.
Na koncu je bilo do takšnih napovedi, da so bile odločitve politikov v Evropi in ZDA na predvečer vojne potisnjene. In tu ne gre le za Nemčijo, ki je vso svojo pomoč Ukrajini zmanjšala na pet tisoč zamujanih čelad (ki po mnenju naše vojske niso došle do Ukrajine). Spomnimo se, kako je isti Biden (popolnoma pozabil na budimpeštaški memorandum) ob vsaki pravi priložnosti izjavil, da Združene države nikoli ne bodo poslale svojih vojakov, da branijo Ukrajino. Podobne izjave je podal generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg.
Na predvečer vojne ni bilo najboljšega položaja, ki so ga sestavljali anti-ruskinjihove sankcije. Iz zahodnih prestolnic so bile dane mogočne izjave proti Rusiji, ki je svoje enote koncentrira pod ukrajinskimi mejami. Vendar pa so na zahtevo ukrajinskega predsednika Volodymyra Zelenskyyja, da uveljavi ožje sankcije proti Rusiji zaradi vojaške stopnjevanja, vsi odgovorili, da še ni pravočasno. Zato bi Putin lahko upal, da se bodo nove sankcije izkazale za enake “na smeh iskanderjev”, kot so bile tiste, ki so bile na voljo pred osmimi leti. Sankcije, ki niso upočasnile razvoja ruskega vojaško-industrijskega kompleksa. In kjer so upočasnili, so jih Rusi nežno obšli, saj si je Zahod na to zatiskal oči.
Zato se ne moremo strinjati z Bidenom, da je bila Odločitev Putina o sprožitvi obsežne ofenzive proti Ukrajini povsem slabo spočeta, lahkomiselna. Tokrat se je bogastvo vrnilo ruskemu vodji nazaj. Položaja ni bilo mogoče ponoviti z odsotnostjo sankcij leta 2008 ali psevdo sankcijami leta 2014. Zahodni svet, ki je pravkar okreval od šoka prvih sovražnosti, je odločilno prevzel vzrok za kaznovanje agresorja. In zdaj se pripravlja šesti sveženj sankcij, ki bi moral biti še posebej boleč za Rusijo, saj vključuje opustitev svoje nafte.
Države članice Nata se med seboj niso prepirale, vse pa so se kot ena (no, skoraj vse) zaobšle za pomoč Ukrajini. Kdo si je do nedavnega lahko predstavljal, da se bo Italija, tako ugodna za Rusijo, odločila, da Ukrajini zagotovi MANPADS, minomete, protitankovske komplekse, mitraljez itd. Da bo Francija zagotovila svoje legendarne samohodne topnišne nosilke. Cezar. Da bo Nemčija stopila nad svoje pacifistične predsodke in postavila Ukrajino Panzerhaubitze 2000, protiletalski kompleksi GepardCisterne Leopard. In to ne pomeni dobav iz ZDA, Kanade, Velike Britanije in baltskih držav.
Zato se je Izkazalo se je, da je Nato močnejši kot kdaj koli prej, in vso to moč je usmerjal v korist ukrajinske zmage nad agresorjem. Poleg tega je bila invazija Rusije na Ukrajino ta, ki ni prispevala k propadu Nata, temveč k njeni širitvi. Kmalu se bosta Švedska in Finska pridružili zahodnem vojaškemu bloku. Na ta način bo Severnoatlantska zveza povečala svojo prisotnost na meji z Rusijo, tako kopnim kot morjem.
Iskreno bom povedal, da so me zgornje Besede Bidena s sočutjem do samozavajenega Putina nekoliko odnehale. Obstajal je strah, ali se bodo Združene države in z njo tudi drugi natovski zamejci igrali skupaj z ruskim diktatorjem, da se bo lahko znebil sedanjih tarapatov, medtem ko bo obdržal obraz. Na srečo se ti strahovi niso uresničili: ameriški predsednik je isti dan, 9. maja, podpisal zakon o najemu za Ukrajino, naslednji dan pa je kongres glasoval za 40-milijardno pomoč Ukrajini. Ker je naša vojska na poti do zmage stala na poti do zmage le težave z logistiko, so jih tako odstranili.
