Višji poročnik Izraelske obrambne vojske (IDF) Maxim P. je imel še mesec in pol časa pred koncem pogodbe, ko se je začela ruska invazija na Ukrajino. Odslužil je pet let in takoj sprožil vprašanje predčasnega prenehanja pogodbe – da bi čim hitreje branil državo, v kateri se je rodil.
Maxim govori o svoji življenjski poti, ki se bori od 7. aprila 2022 proti ruskim zavojevalkam v Khersonovem sektorju fronte.
Maxim se je rodil v mestu Bar, regija Vinnytsia v Ukrajini. Julija 2015 se je v Izrael v starosti 22 let. Zdaj je star 29 let, ni poročen. Njegova judovska mati živi v Ramatu Ganu, oče pa je zdaj v Bariju.
Pred repatriacijo je Maxim diplomiral na Yaroslavu na Wise National Law Academy v Kharkivu. “Karkiv je zame posebno mesto,” pravi.
Aprila 2017 je bil vpoklicen v IDF in ostal na oficirskih tečajih, višji poročnik v inženirskih silah (“Gandasa Kravit”). Leta 2019 in 2021 je sodeloval v bojih golanijskih divizij na območju ločene ograje na območju Gaze proti teroristom Hamasa.
“Imam veliko znancev iz mest Ukrajine, ki so bili bombardirali, veliko prijateljev med ukrajinskimi častniki, ki zdaj služijo v vročih območjih. Očitno je, da Rusi streljajo na civilno infrastrukturo v skoraj 90 odstotkih primerov, zaradi tega pa trpijo številni otroci in ženske,” Pojasnjuje Maksym svojo odločitev o vojni za Ukrajino.
V izraelski obrambni vojski vprašanje zmanjšanja mandata njegove pogodbe ni bilo rešeno hitro. “Nihče mi ni govoril ,ne iti!”. A pozvali so k razumu – pravijo: “zakaj ga potrebujete”. Hkrati pa nihče ne da prepovedi,” je dejal mladi častnik. Na koncu so ga izpustili iz izraelske vojske le dva tedna pred iztekom pogodbe.
Ko je šel v Ukrajino, je policist na lastne stroške povsem kupil vse strelivo – čelado, neprebojni jopič, plošče za neprebojni jopič, zdravila. Po njegovem mnenju so bile izraelske trgovine z vojaškim strelivom konec marca že napol prazne – prodajalci so dejali, da mnogi hodijo v Ukrajino in kupujejo cele sete, s tem pa uničujoče zaloge trgovin.
“Povedal bom prijazno besedo o naših vojaških trgovinah z strelivom: ko sem izvedel, da grem v Ukrajino, so sami ponudili dobre popuste. Ljudje so se odzvali in poskušali pomagati, ko so ugotovili, da grem v Ukrajino,” je dejal.
Sprva je Maxim na internetu iskal, kako lahko tujec pride na fronto. Na veleposlaništvu Ukrajine so mu povedali, da se imenovanje dogaja na kraju samem, samo pojdite v Ukrajino. Na koncu se je strinjal prek znanih prostovoljcev. Letel je skozi Varšavo. Na poti je kot voznik pomagal voziti tudi avto z zdravili iz Poljske čez mejo.
Delitev na določeno bojno enoto je bila naslednja: »Govoril sem preko prijateljev, napisal življenjepis, poslali so ga v štab, zvečer so ga poklicali na pogovor iz oči v oči, vprašali – ste vi, ali se lahko to in to naredi? Odgovorila sem – da, lahko, vendar bom potrebovala pomoč. Se strinjate, da nam boste pomagali? Da. “Potem odidite ob sedmih zjutraj, bodite pripravljeni.”
Zaradi takšnega intervjuja so ga poslali v južno smer – na Khersonov del spredaj. Povsem v vojaški specialiteti v IDF – in v statusu specialista, ki bo poučevati in pokazati, kaj storiti.
“Stepe regije Kherson in puščavska območja v bližini sektorja Gaze so nekoliko podobne – v smislu streljanja je to zelo odprto območje, čeprav je manj peska. Za topništvo je še bolj vroča smer. Stepa in številne odprte površine ne omogočajo uspešne ofenzive. Toda tam, kjer nam je uspelo prikrito priti in jih (ruska vojska. – Sh. B.) umazanih trikov – smo. Na divjanje pa ne plezajo, ščitijo ljudi, delajo zelo dolgo,” pravi Maksym.
Po Maksymovih besedah je imel celo kontrast po izraelski vojski – ker se “tukaj poveljstvo bolj trese za svoje fante. Šli smo na en izhod (na zadnju strani sovražnika. – Sh. B.) in ob vrnitvi nas je osebno srečal bojevnik. Prečkal je stik s pištolami, da bi se srečal z izhoda. Za ljudi je poskrbno. Nihče z bajonet-nožem v zobeh ne teče na tank, vse je narejeno pravilno, da se reši osebje in nanesti največjo škodo sovražniku.”
Nadalje zgodba o Maximu P. v prvi osebi.
“Tukaj sem, da opravim zelo specifično delo. Moje znanje po izraelski vojski se izjema z znanjem specialcev. Gre za sabotažna in izvidnička dela in izvajanje inženirske zasede z spodkopavanjem. Izraelska izkušnja in izraelsko duševno učenje sta zelo v pomoč.
V Izraelu smo zelo dobro pripravljeni. V činu častnika nučenje se pojavi za nošnje. Obstaja dvotedenska imitacija sovražnosti, do te točke, da nekaj “leti” na vas, ko spite. Po pravilih je spanec po takšni “beli noči” vsaj 9 ur, a so nam dali le 6-7 ur, iz nas so iztisnil zadnje sokove, da bi se na pravo vojno čim bolj psihično pripravili.
Kaj moji tovariši mislijo o meni? Oseba, ki nikomur ne dolguje ničesar, je prišla pomagat v takšni situaciji. Pravkar sem rekel, fantje, dajte mi delo. Končajmo to vojno hitreje in se vrnimo v normalno življenje. Brez rasizma, z veliko spoštovanjem ravnam z mano.
Tukaj govorim z vojsko in ljudje se razumejo – v vojski moramo delati tako kot v Izraelu, biti moramo tako močni in neodvisni kot Izrael, potrebujemo letalstvo kot v Izraelu, potrebujemo enako usposabljanje. Razumejo, da je Izrael standard, ki si ga je treba prizadevati. Vse ostalo so lepo oblečeni ljudje v dobri formi, v Izraelu pa so prav tam. Izrael je spoštovan in spoštovan zaradi njegove priprave, svojih zmogljivosti.
Kar zadeva politiko, so nekoliko jezni na Izrael, saj so pričakovali močnejšo podporo političnega vodstva, vendar razumejo, da ljudje v Izraelu pomagajo vse, kar lahko – beguncem in humanitarni pomoči. Ves Izrael želi pomagati Ukrajini, vendar se politična komponenta “paša zadaj”, vendar vidim, da izrael tu začenja spreminjati svojo retoriko.
Iz očitnih razlogov Maksym ni želel podrobno podrobno o svojem delu v ukrajinski vojski, vendar se je strinjal, da bo govoril o enem primeru.
“Ponoči je bil tak izliv s pomočjo marincev, raven izraelskega Shayet-13 (mornariški komandos). To je morska odtoka na ozemlje pod nadzorom sovražnika, vstop v zadka in napad na določeno sovražno kolono. Huda komaširanje v neželenih pogojih pohoda. Tudi po izraelskih standardih se je vse zgodilo zelo hitro. Ves sistem teče okoli tebe in ti poskuša pomagati priti na kraj.
S strani Črnega mora je pristalo. V globokem zadju Rusov. Zbirka je bila opravljena v treh urah. Pravzaprav nismo vedeli, komu se bomo “zapletli” z dodatnimi sredstvi za izvedbo bojne misije. Niti osebno jih nismo poznali, z njimi nismo imeli radijskega stika. Toda v procesu in na račun dobre motivacije so opravili takšno nalogo.
Izhod, mimo močvirja, prihod na kraj, dal “darilo”, počakal, so potegnili gor, klofutali. Posadil sva njihovo opremo in pritiskala na njihove noge.”
Maxim pravi, da so bile druge nočne racije, ki so pomagale točneje pokriti določene kraje.
Sprašujem ga, ali je sodeloval pri večkratnih napadih ukrajinskega topništvo na letališču ruskih čet v znameniti Chornobaivki. »Ne,« pravi s smehom v glasu, »tam je nekdo, ki mora delati brez nas. Vsa pregradna topništvo je bila tako ustreljena na tem območju. Prostor je tam tako potepan, da je že smešen.”
Po njegovem mnenju imajo strogo prepoved shranjevanje fotografij. Tiste slike, ki jih je posnel v službi, vsakih nekaj dni briše po naročilu.
Maxim P. v 2017
Ob koncu pogovora je Maxim poslal fotografije obdobja službe v izraelski obrambni vojski in ga prosil, naj mu “zamegli” obraz. “Ne vem, kako se bo država Izrael odzvala na takšne prostovoljske akcije. In nočem, da bi bili prizadeti sorodniki, ki živijo v Ukrajini. Izrael in Ukrajina sta enako dragi mojemu srcu,” pravi Maksym, izraelski specialist ukrajinske vojske.
Po besedah glavnega rabina Ukrajine MosheJa Reuvena Asmana danes v vrstah ukrajinske vojske prostovoljno opravlja bojne naloge okoli 200 izraelskih državljanov. Maksymova zgodba je ena od dvesto izraelskih zgodb te vojne za svobodo in neodvisnost Ukrajine.
Fotografija iz zasebne zbirke Maxima P.
Reprinted from the website of a Canadian NGO «Ukrajinsko-judovsko srečanje»
