23. maja se je v Ženevi zgodil precej pomemben dogodek: Boris Bondarev, ruski diplomat in svetovalec stalne misije Rusije pri ZN v Ženevi, je odstopil zaradi ruske invazije na Ukrajino. Hkrati ni le glasno zatrl vrat, temveč je tudi več kot ostro kritiziral rusko vodstvo in njegovo domače ministrstvo za zunanje zadeve, še posebej njegovega šefa Sergeja Lavrova.
Poslovilno izjavo, ki jo je objavil Bondarev, je vredna posebne pozornosti. V tem zlasti ruski diplomat trdi, da se »nikoli ni tako sramuje svoje države kot 24. februarja«. “Putinov agresivna vojna proti Ukrajini in v resnici proti celotnemu zahodnemu svetu ni samo zločin proti ukrajinskemu ljudstvu, ampak tudi verjetno najresnejši zločin proti ljudstvu Rusije, ki je v drznem Z prečrtal vse upe za postopni razvoj uspešne demokratične družbe pri nas,” je dejal Bondarev.
Po njegovem mnenju si organizatorji vojne proti Ukrajini pod vodstvom Vladimirja Putina »želijo le eno – ostati večno na oblasti, živeti v pompeznih palačah, zgrajenih z neukusom, jadrati na jahtah, po tonaži in ceniti primerljivo s celotno vojno mornarico Rusije, uživajo neomejeno moč in popolno nekaznovanost.«
Po besedah diplomata je v zadnjih 20 letih v “delu Ministrstva za zunanje zadeve (Rusije – ed.) Raven laži in neprofesionalizma je ves čas rasla.« “V zadnjih letih je postalo preprosto katastrofalno. Namesto nepristranskih informacij o tem, kaj se dogaja, nepristranski analizi in trezni napovedi, obstajajo propagandni klišeji, kot so sovjetski časopisi 30-tih let. Zgrajen je bil sistem, ki zavaja samega sebe. Minister Lavrov je dobra ilustracija degradacije tega sistema. Že 18 let je od profesionalca in izobraženega intelektualca, na katero se je želelo zgledati veliko zaposlenih na ministrstvu, na osebo, ki nenehno oddaja izjave, ki se med seboj ujemajo in grozijo svetu (torej Tudi Rusiji) z jedrskim orožjem!” – je dejal Bondarev.
Dejansko, kaj je vredno vsaj cinične izjave Lavrov v Istanbulu pred novinarji iz celega sveta na 16. dan obsežne invazije, da Rusija ni napadla Ukrajine. Spomnimo se lahko tudi, kako je nekdanji predstavnik Ruske federacije pri ZN Vitaly Churkin leta 2014 zanikal, da so bili “mali zeleni možje” ruski vojaki. Lagal je o podiranje malezijskega letalskega letala MH17, bombardiranju civilnih ciljev v Siriji z ruskimi letali. Nič manj prevaran ni bil sedanji predstavnik Ruske federacije pri ZN Vasily Nebenzia. Omeniti je treba njegove izjave o vojnih zločinih Rusov v Buči. Nebenzia je trdila, da med bivanjem ruskih vojakov na ulicah mesta ni bilo civilnih trupel. In na predvečer invazije je strastno zagotovil, da Rusija nima niti najmanjših agresivnih namenov.
Ampak nazaj k našemu junaku Bondarevu. Jasno je, da so po glasni izjavi ruskega diplomata novinarji z vsega sveta hiteli k njemu s prošnjo za intervju. Zlasti v komentarju za britanski časopis Telegraf Bondarev je dejal, da je daleč od edinoga ruskega diplomata, ki se je odločil, da se bo po začetku vojne podlegal uničenju. Več njegovih znank je, je zagotovil, brez hrupa in publici odstopilo z zunanjega ministrstva. Po njegovem mnenju celo tisti, ki se v javnem prostoru držo bellicose retorike, v zasebnih pogovorih priznajo, da so šokirani nad brutalno vojno v Ukrajini in dejstvom, da je naloga ministrstva za zunanje zadeve, da iznaša izgovore za očitne vojne zločine.
Mnogi mislijo, da zdaj bežijo iz Rusije. Samo v zadnjih treh mesecih je račun ruskih izseljencev dosegel že na stotine tisoč. Igralci, pisatelji, umetniki, programerji itd. Tudi Putinov predstavnik za trajnostni razvoj v mednarodnih organizacijah, Anatolij Čubais – človek, ki se je vedno razumel s katero koli vlado in je znal najti topel prostor zase – se je odločil, da zapusti Rusijo.
Je pa vredno verjeti v iskrenost omenjenih izjav Borisa Bondareva? Komaj. 41-letni diplomant Moskovskega državnega inštituta za mednarodne odnose deluje na diplomatskem področju od leta 2002. 20 let kariere mu je uspelo preživeti vojno v Gruziji, sirsko operacijo, okupacijo Krima in invazijo na Donbas. Do zdaj, iz nekega razloga, ni imel duše vesti, ni bilo želje, da bi prenehali s to sramotno okupacijo, namenjeno upravičevanju moskovskih zločinov na mednarodnem prizorišču, kritizirati tako Kremlja kot njegovega oddelka.
Zato je v “Bondarevem incidentu” bolj primerno govoriti ne toliko o spodobnosti in vesti, kot o trezen izračun. Kot, konec koncev, v primeru Anatoly Chubais in mnogih drugih ruskih celebretis ubežnikov. Brez odstopa, delo na ruskem zunanjem ministrstvu, Bondarev bi dejansko ostal vpleten v zločine proti človeštvu, ki jih je zagrešila ruska država v UkrajiniYini. Primer šefa diplomacije Tretjega rajha Joachima von Ribbentropa, sramoten zaključek njegove kariere in življenjske poti služi kot živo zgled in prepričljivo opozorilo.
Ni vam treba biti nekakšen superanalist, da bi razumeli, da v Rusiji ni možnosti, saj je situacija, ko ji nasprotuje praktično celoten civilizirani svet. To dejstvo je bilo navedeno tudi v eteru kremlja-propagandnega televizijskega programa “60 minut”, ki ga gosti Olga Skabeeva. Nekdanji polkovnik sovjetske vojske in zdaj vojaški strokovnjak Mikhail Khodarionok, ki je bil prisoten v programu, je pod nadzorom poročal o pesimističnih obetih Rusije: “Glavna slabost naše vojaško-politične situacije je, da smo v popolni geopolitični samoti. In praktično proti nam, ne glede na to, koliko želimo priznati, cel svet.”
Pred kratkim britanski časopis Ekonomist objavil članek političnega znanstvenika Andreija Kortunova, v katerem je avtor začrtal tri verjetno scenarije za konec vojne v Ukrajini. Prva je odločilna zmaga ukrajine. Drugi je podpis nepopolnega, a vzajemno sprejemljivega političnega kompromisa. Tretji scenarij predvideva, da o Ukrajini ne bodo doseženi nobeni sporazumi, “konflikt pa se bo nadaljeval, gladko bo tekla iz enega kroga stopnjevanja do krhkega premirja in nazaj”.
Jasno je, da je le prva možnost koristna za Ukrajino iz te triade. Veliko bolj privlačna je za skupni Zahod, zlasti za Združene države Amerike. “Triumph Ukrajine bi omogočil ukrotiti in “udomačiti” Rusijo. Mirnejša Rusija pa bi zahodu omogočila, da se bo s Kitajsko soočila z večjo lahkoto, kar bi ostala edina resna ovira za vzpostavitev liberalne hegemone in nastanek dolgo čakanega »konca zgodovine«.
Upamo, da bo prej ali slej (po možnosti čim prej) Zahod to realiziral in naredil vse za izvedbo prvega scenarija. Sprejetje zakona o lendleases, i o 40-milijardnom pomaganju Ukrajini u Združenim državama, oblikovanju, ustvari anti-Putinove koalicije država u Ramsteinu, unošenju pet paketa sankcija protiv Rusije i pripravi šestog, jačem podupiranju zahodnih družb borbi Ukrajinca protiv agresije – samo to nemože nego pobiti optimizam i veru u konačnu pobedu.
