V zadnjem času je navada, da verjamemo, da Putin popolnoma propada (od načrtovanega, očitno). Izkazalo se je, da poteša tisto, kar se je izogibal. Boril se je proti širitvi Nata, boril se je proti ukrajinskemu gibanju, Ukrajini – in vsemu, kar je minilo mimo. Nato je Ukrajinci združeni kot še nikoli prej, Ukrajina pa je, kot je povedal, “nesofisticirana država”, aktivno lobira za proces preoblikovanja Rusije. “Polnjena” (spet njegov izraz) z zahodnim orožjem.
To je seveda pretiravanje. Bilo je pretirano trepetati pred njegovim zlobnim genijem in verjeti, da je vse zgrajeno na njegovih modrih “multi-walkerjih”. Pravzaprav je Putinu uspelo, kar si je v resnici želel, o čem je zares sanjal – zgodovino je vrnil v sodobni svet. A ne tako, kot so si jo predstavljali dvorni ideologi in koristni idioti. To še enkrat dokazuje, da ignoramuzi in profani iz politike ne bi smeli zlorabljati zgodovinskega znanja, čeprav jim status omogoča, da nalagajo svojo norost kot končno resnico.
Konec koncev, kako naj bi bilo? Zahod, obujen s korupcijo, grehom in sodomijo, ki je zavračal nekdanji valor, filozofijo in krščansko moralo, je bil, da se poda »belemu kralju« in njegovemu »gostitelju«. Ki bi, v teoriji, morala brez težav zmleti sovražnike, ker ni bila razpršena zaradi koristi civilizacije. No, z koristmi civilizacije je vse tako, a izkazalo se je, da odsotnost stranišča ni zagotovilo zmage.
Čeprav pred dvema mesecema ni bilo tako očitno. Zato so nas različni intelektualci nenehno privedli do tega, da Rusija predstavlja konservativen del Evrope – od tod usmerjenost v Moskvo delov daljno-desnih Evrope. In ta “poseben način”, in hibrid monarhije z “pravo demokracijo”, in vsa “vera” in “metafizika” naj bi prepričali človeštvo, da je Rusija ohranila nekaj, brez česar civilizacija haplik.
Resničnost je hitro razgnala te fantazije. Ruski vojaki so “metafiziko” sedeli neposredno na človeških preprogah in posteljnini. “Prava vera” je bila dokazana z mučenjem in posilstvom šibkih in nemočnih. Ostaja le “poseben lik”, zdaj pa ves svet ve, kaj v resnici pomeni.
Namesto tega se je zahod spremenil. Zdaj se je na Zahodu pojavil tudi “duh zgodovine”, Zahod išče velike dosežke. Vsaj – obnoviti red, kaznovati krive, zaščititi nedolžne. In tudi pokazati prednosti liberalnega gospodarstva, norm morale, svobode in najnovejšega orožja.
In ker je bila zgodba še vedno “vrnjena”, vendar ne med hladno vojno, ampak malo dlje, se moramo nekaj spomniti. In to ni samo krimska vojna.
Kolektivni Zahod je v časih velikan Ruskega cesarstva vsaj dvakrat ukvarjal s »mladimi narodi«, ki so se borili proti stari, neučinkoviti tiraniji. Bila je vojna za neodvisnost Grčije od Otomanskega cesarstva, pa tudi periodični poskusi Poljevcev, da bi se osvobodili Rusije.
Grke sta podprla ustvarjalna elita in Sam Byron s svojo osebo. Polji so imeli v svetovnih prestolnicah veliko in pomembno diasporo, bili so pripravljeni na boj in nikoli niso zamudili priložnosti, da bi se spomnili. Moderna Ukrajina je dva v enem. V svetovnih prestolnicah je “veliko” Ukrajincev, ki so pripravljeni na boj. Težko je pozabiti na nas, ker predsednik govori s parlamenti in voditelji. Imamo podporo svetovne kulturne elite in “Chervona Kalyna” iz Pink Floyd to potrjuje.
Sodobna Rusija je tudi dva v enem. Rusko in otomanski imperij v vseh njihovih najhujših manifestacijah. Tiranija, regresija in status “bolne Evrope”, s katero je treba nekaj obravnavati.
No, Krimska vojna je le izjava o dejstvu, da tehnološko zaostaje “supersila” v trčenju s sodobnostjo hitro izgubi predpono “super”, po kateri pride čas, ko “moraš nekaj spremeniti”.
P. S. Zanimivo je, da je postavitev spomenikov, interpretacija zgodovine, ustvarjanje nacionalnih epov – vse to je iz iste dobe. To so orodja devetnajstega stoletja, zato jih je treba tako obravnavati – kot instrumente prevlade.
