Vitalij Zapeka je postal pisatelj prav v rusko-ukrajinski vojni, kjer je preživel tri leta (kot prostovoljec v poltavskem bataljonu za posebne namene). Po začetku obsežne ruske invazije se Vitaly Zapeka znova bori.
Pred tem se je Vitaly profesionalno ukvarjal s fotografijo. Leta 2015 je odšel v rusko-ukrajinsko vojno in tam napisal prva dela in prejel klicni znak “Spielberg”. Zapeka ima nenavaden položaj pisanja: “manj natisnjeno bolje.” Z lahkoto je uničil svoj roman “Mesto, ki se je uničilo.” Romani “Absurd”, “Jutri je spet danes”, “Klobasa v raju” ležijo v “predalu”. Druga dela so bila objavljena na pobudo založnikov, ne pisatelja. Romani »Junaki, junaki in ne tako« in »Tsutsik« so bili velik uspeh. Otroška knjiga “Polinka”, objavljena v založbi Vivat, pa se bere otrokom tudi v zavetiščih za bombe.
O vsem tem smo se pogovarjali z borcem in pisateljem Vitalijem Zapeko.
Po poklicu ste foto umetnik. To seveda ni fotorevolucist, ampak še vedno zelo pomemben poklic v času vojne.
Torej, ko je leta 2014 izbila vojna, sem spoznal, da živim v času zgodovinskih dogodkov, zato sem povsod nosil kamero. Takoj, ko je bila priložnost, da se nekje vtaknem v nos, sem izkoristil to priložnost. V treh letih, ki sem se boril, od leta 2015 do 2018 je moja kamera umrla dvakrat, preživel je le en objektiv, vendar mi je uspelo posneti na tisoče slik. Vsi se zdaj nahajajo v državni arhiv z oznako “prihrani za vedno” in v več muzejih v Ukrajini in Evropi.
Kaj ti je manjkalo kot foto umetniku, zaradi katere si postal pisatelj?
Zaradi fotografij sem bil prisiljen postati pisatelj. Nekaj fotografij sem objavil na istem Facebooku. Občinstvo je od mene zahtevalo pojasnila, čeprav se mi je zdelo, da je vse jasno in brez besed. In predstavljajte si, da so moja pojasnila imela veliko več pogledov in všečkov kot fotografijo. In odšlo je in odšlo.
Vojna ni samo streljanje, ampak tudi dolžnost, čakanje, nekakšno življenje. Seveda, veliko misli pride. Začel sem jih snemati, zapisati, vpisati v nekaj besedil, romanov. Nisem še natisnil. Kar je bilo napisano v 2015 in 2016, še vedno čaka na svoj čas. Marca naj bi bil objavljen le en roman, nato napisan, zdaj pa se je vse upočasnilo.
Prebral sem, da pobuda za objavo vaših del pripada založnikom. Te ne zanima?
Moje globoko prepričanje je, da bi moral vsak, ki se ima za pisatelja, napisati čim več. Njegova dolžnost je, da kot oseba in pisatelj tiska kot najmanj knjig. Manj knjig je natisnjenih, boljše bodo. Zato težko dajem rokopise založnikom. Na primer, »Polinka« je bila natisnjena, nadaljevanje pa sem držala pripravljeno že nekaj let, in šele 24. februarja, ko sem pred odhodom v vojsko organizirala svoje zadeve, sem rokopis poslala založbi.
Kako se odločite, da je knjiga pripravljena na odhod v založbo?
Vse podredim besedi večnost. To pomeni, da mislim, ali bo roman zanimiv na primer čez sto let. “Junaki, junaki in ne toliko”, na primer, naj bi zdaj izšli v Kanadi. “Absurd” je zame zdaj glavni roman, kljub uspehu “Tsutsika” in “Polinka”.
Načeloma pišem zase, za osebni užitek. Že med polno invazijo je v imenu upokojene ženske začel pisati nov roman.
In kaj mislite o dramatizacijah in priredbah vaših besedil?
Scenarij je že napisan na podlagi enega mojih romanov. Čudno, “Tsutsik”, ki je zmogal osem reprintov, je bil med pitchingom prepoznan kot premalo domoljuben. Tako igro kot scenarij so napisali tudi po Polinki. Prav tako so ga vdrli. A gledališče v senci je za Polinko naredilo zanimivo predstavo. Igra o “Junaki, junaki in ne toliko” v Dnjepro teater. Shevchenko že dve leti.
Zakaj si vzel psevdo Spielberga?
V vojni sem jo dobil tretji dan. To se je zgodilo, ker sem takoj začel fotografirati vse, kar sem videl. Zapisal sem tudi, kaj sem videl in kako se počutim. Imel sem 11 rotacij in v tem času sem zbral veliko materiala za svoje knjige. Moji zapiski so mi bili zelo uporabni. Mimogrede, iz knjige “Junaki, heroji in ne toliko”, sem moral zavreči sedem poglavij, ker nihče ne bi verjel v to, kar se je v resnici zgodilo.
Običajno, dejstvo, da fotografiram in beležim vse, so fantje takoj opazili. Zato se mi je spielberg prilegal.
Povej nam, bodi jaz.Aska, o tem, kako si predala “Polinko” begunskim otrokom.
Eden od bralcev mi je poslal video, kjer otrok v zaklonišču za bombe bere mojo “Polinko”. Tako zanimiva slika: prestrašeni obrazi odraslih, v ospredju pa otrok bere mojo knjigo in se nasmehne. Od Vivata sem kupil določeno število knjig, ker sem nameraval z njimi potovati po Ukrajini. Zdaj sem se odločil, da jih dam otrokom, ki so bili prisiljeni zapustiti svoj dom. In naši Ukrajinci so me navdušili, ker sem moral dobesedno biti prisiljen vzeti te knjige zastonj. Celo datoteko sem poslala na Poljsko in mi dovolila, da tam naredim zvočno knjigo.
Na to sem opozoril založnika, ker nisem imel pravice do tega. Rekel je, da je pripravljen na nadomestilo. Bil pa sem zelo zadovoljen, da založba nima pritožb. Tolažila me je taka reakcija, da smo podobnoumni v tem, da želimo vsaj nekomu olajšati življenje.
Po začetku invazije so odšli številni pisatelji, glasbeniki, umetniki, ki so bili v oboroženih silah, ki so bili v teritorialni obrambi. Hkrati pa je treba slišati zamisel, da bi bilo koristneje, če bi delali svoje delo. O čem razmišljaš?
Tako je bilo že leta 2014. Ne vem, če je to res, pravijo pa, da se je potem naša napol mrtva zveza pisateljev začela odločati, ali naj se pisci borijo. Odločijo se, kaj je ponos naroda in se morajo ohraniti.
Predvsem pa smo državljani in naša naloga je, če je sovražnik napadel, braniti našo zemljo. Leta 2018 sem se nehal boriti, ker sem imel občutek, da je v meni preveč vojne. Moral sem se ustaviti pravočasno, počutil sem se, kot da samo zapravljam čas. Ko pa se je začela invazija, sva s prijatelji odšla v vojno. Žal iz mojega tesnega kroga ni več dveh, Mykole Kravchenko in Rufa (Jurij Dadak – ed.). Torej, kdorkoli smo, smo predvsem državljani. Torej je to najino delo.
