18. maja je potekal mednarodni dogodek, katerega pomen je težko precenjevati: Finska in Švedska sta zaprosili za članstvo v Natu. In zadeva tu ni omejena na geografsko in vojaško širitev Severnoatlantskega zavezništva, gre za veliko bolj globalne stvari. Zahod je končno spoznal, da je treba tvoriti nov koncept mednarodne varnosti in začel izvajati.
Nova zahodna arhitektura globalne varnosti končno in nepreklično zavrača samo možnost sodelovanja Ruske federacije pri tem. Vsaj za prihodnja desetletja, dokler se radikalne spremembe v elitah in sam sistem gradbene moči ne bodo dogadjale v Sami Rusiji. Trenutno je največja država na svetu priznana kot glavni vir nevarnosti za svetovni mir. Zdaj je težko najti na Zahodu zamolčenega politika, ki bi resno govoril o možnosti za poenostavitev Rusije.
In v zadnjem času, pred približno desetimi leti, povprečni Finec ali Šved sploh ni želel intimno poslušati o morebitni vpletenosti države v zahodni vojaški blok, da bi se branili pred rusko agresijo. Je Rusija sovražnik? Se šališ? To je naš dober sosed in poslovni partner.
Švedska je 200 let nežno negoval svojo nevtralnost, ki ji je pomagala preprečiti smrt in uničenje prve in druge svetovne vojne. Časi širitvenih kampanj Karla XII. so že zdavnaj izginili in izbrisani iz nacionalnega spomina. Državo so zanimale le kot običajno, dobrote in spokojnosti prebivalcev. Ja, še vedno je bila vojska, za to pa se je porabilo relativno malo denarja – 0,9 % BDP.
Podobno stanje se je razvilo na Finskem. Ta skandinavska država ni nameravala vstopiti v Nato s preostalimi Evropejci. Ni čudno, da se je začel izraz “finizacija”, ki je na celotnem svetu dejansko postal simbol nevtralnosti.
Od konca 2. svetovne vojne so Helsinki in Moskva poskušali zgraditi, kolikor je le mogoče, prijateljske odnose. V zadnjih 30 letih obe državi aktivno vzpostavljata poslovne odnose in spodbujata čezmejni turizem. Helsinki in Sankt Peterburg sta povezala hitre vlake.
Razmere so se začele spreminjati leta 2014, potem ko je Rusija priključitev ukrajinskega Krima in izvedla invazijo v Donbasu. Obe državi sta spoznali, da igranje prijateljstva z Rusijo ne samo, da nima smisla, ampak postaja bolj nevarno. Moskva se je zavedla na pot agresivnega širjenja, zato moramo biti pripravljeni na boj, ko pride ura “H”. Švedska in Finska sta sprožili postopek “definiranja”, paradoksalnega, kot se sliši.
Švedska je hitro povečala financiranje vojaškega sektorja. Dejavneje je začela graditi vojne ladje, saj Švedi od Rusov od Baltskega mora pričakujejo glavno rusko grožnjo. Prihodnje leto namerava država povečati obrambno porabo na dva odstotka BDP, s čimer bo dosojevala natove standarde.
Švedi nameravajo povečati število svojih čet. Zdaj v vojski služi okoli 60 tisoč vojakov. To število naj bi se do leta 2030 povečalo za tretjino. Država ima pet sodobnih podmornic, ki so bile posebej zasnovane za pogoje Baltskega mora. Stockholm namerava v prihodnja leta vlagati v nove podmornice in lovska letala.
Finci so bili še bolj aktivni pri gradnji svoje vojaške moči, zaradi dejstva, da imajo več kot tisoč kilometrov kopenove meje z Rusijo. Na primer, Finska ima zdaj eno najmočnejših zračnih flot v Evropi. Finski vojaški piloti letijo na letalih F/A-18oboroženi z najnovejšimi ameriškimi raketami. Poleg tega finci načrtujejo nakup najnovejših borcev pete generacije F-35, bolje, kot je, ki še ne obstaja na svetu.
In od leta 2014 finski in švedski politiki razpravljajo o morebitnem pristopu k Natu. Sprva so bili precej strahoumni, nato pa so bili bolj aktivni. Javno mnenje se je začelo spreminjati počasi, seveda pa v korist Nata. Vse to je bil odziv tako na agresijo Rusije v Ukrajini kot na propagandno histerijo Kremlja, ki je bila usmerjena v ustrahovanje Zahoda. Iz Moskve so bile grožnje Stockholmu in Helsinkim trajno zaslišane. Kremelj je obljubil “resne posledice” za poskuse dveh držav za vstop v Nato.
Rusko tožilstvo je proti Finski odprlo kazenski primer zaradi obtožb za genocid. Primer se je nanašal na obdobje 1941–1944, ko je finska vojska začasno zaobšla svoje ozemlje, izgubljeno med »zimsko vojno« 1939–1940 iz Sovjetske zveze. Po navedbah Kremlja so Finci nato namenoma uničili Ruse v koncentracijskih taboriščih.
Konec junija 1941 so bili po ukazu poveljnika oboroženih sil Finske, maršala Karla Gustava Mannerheima, ustvarjeni zavihki za naselitev na zaodvoženih ozemljih.Ori. A ne zaradi uničenja ljudi, ampak zaradi začasnega pridržanja oseb, ki so se po pridobitve Leningrada nameravale preseliti na vzhod. Toda ti načrti finske poveljstva niso uspeli, do preselitve ni nikoli bilo. Približno tri tisoč ljudi, ki so bili v taboriščih (približno 10 % vseh zapornikov), je dejansko umrlo. Vzrok smrti pa ni bilo namensko iztrebitev, temveč lakota in bolezen.
Finska se je na pariški konferenci leta 1947 izjašnjala o krivdi, plačani odškodnini in zadeva je bila dejansko zaključena. Toda sedem desetletij kasneje se je Putinov Rusija odločila oživljati tega zgodovinskega pokojnika, da bi pritisnjena na Fince, ki so začeli razmišljati o članstvu v Natu.
V vprašanju evroatlantskega povezovanja Švedske in Finske je bil seveda datum 24. Po obsežni invaziji Rusije na Ukrajino, Finci in Švedi dejansko niso imeli nobenih dvomov: da bi se zaščitili pred agresivnim sosedom, se morate zavarovati z natovim ščitom.
Grožnje Rusije so se še intenzivne. Spremljale so jih demonstracije vojaške sile v bližini kopenska meja s Finsko in morjem – s Švedsko. Vendar to ni prestrašilo niti Fincev niti Švedov, ampak jih je nasprotno prepričalo o pravilnosti tečaja proti evroatlantskemu povezovanju. Parlamenti obeh držav so bili za članstvo v Natu z veliko večino glasov.
Tako je pri Finski in Švedski zadeva dejansko jasna. Čeprav Turčija še vedno blokira pogajanja o članstvu dveh diplomantov. Prepričan sem, da bo v bližnji prihodnosti mogoče najti kompromisno rešitev in primer pripeljati v polno članstvo.
In na splošno je ob ozadju ruske vojaške agresije primer širjenja Nata šel v povsem nepričakovano smer. Ali si je pred tremi meseci lahko kdo predstavljal, da bo legendarno nevtralna Švica razmišljala o evroatlantski integraciji? Medtem ko se rusko-ukrajinska vojna nadaljuje, Bern hitro zaostri približevanje severnoatlantskemu zavezništvu. Zato Rusija že preemptivno ustrahuje Švinca z “posledicami”. In kot že vemo, jih je podobno ustrahovanje Švedov in Fink prisililo le, da so si prizadevali za pridobitev članstva v Natu.
