Z začetkom obsežne agresije Rusije na Ukrajino so predstavniki nemške stranke Sojuz 90/Zeleni postali najbolj dosledni podpiralci dobave orožja za nas, vključno s težkimi oborožitvenimi sistemi za oborožene sile Ukrajine. Poleg tega v nasprotju z drugimi strankami v vladni koaliciji (Esdeks in Svobodni demokrati) v tej zadevi opazujemo popolno znotraj stranksko enotnost. To nagaja koalicijskim zavezništvom in opoziciji. Konec aprila letos so kritiki Združene opozicije (CDU/CSU) v Bundestagu zelenim očitali, da so v zadnjih mesecih drastično spremenili svoj politični položaj pacifistov. Hkrati pa je na enem izmed volilnih mit v Bielefeldu, kjer je spregovoril “zeleni” minister za gospodarstvo in podpredsednik kanclerja Robert Habeck (Robert Habeck), opazili transparent z napisom “Zeleni so vžigalniki vojne.” Spomnimo bralce, da je ravno to Habek, ki je pred letom dni, maja 2021, kot so-predsednik stranke, obiskal območje ATO in Dejal Nemški mediji o potrebe po dobavi obrambnega orožja Ukrajini iz Nemčije. To je povzročilo ostrih kritik v nemški politiki, Annalena Berbok (takrat druga so-predsednica stranke) pa je celo otražila besede svoje kolegice in poudarila, da je mogoče tako imenovani “konflikt” rešiti le z diplomatskimi koraki. V nedavnem intervjuju je pojasnila svoje takratno stališče: “Z nemškimi zalogami orožja bi gospodu Putinu dali še en izgovor za napad na Ukrajino. Nismo mu hoteli narediti te usluge.Der Spiegel, 19/2022). Namesto tega je še en vplivni predstavnik stranke, predsednik vlade Baden-Württemberg, Winfried Kretschmann (Winfried Kretschmann) zagotavlja, da je imel Habeck prav in se zaradi molka o tej zadevi graja, saj se kot politik ni želel vmešavati v zunanjepolitične razprave (F.A.Z., 07.05.2022). Ali so bili Zeleni res pacifisti in kaj pomeni “feministična” zunanja politika, ki si jo prizadeva Berbock?
Kritiki iz opozicije namerno pozivajo k zgodovini stranke, saj dobro vedo, da so za večino prebivalstva tako v Nemčiji kot v tujini “zeleni” utelešanje okoljskih, protiojnih in protijedrskih množičnih demonstracij v 70. letih dvajsetega stoletja. Rodili so se na študentskih protestih leta 1968. “Patlati hipiji” so zagovarjali spolno svobodo in legalizacijo konopljo, proti Natu in za konec vietnamske vojne. Na številnih demonstracijah se niso bali spopadov s policijo, kot je to storil bodoči nemški zunanji minister Joschka Fischer (Joseph «Joschka» Fischer). Bile so tudi tesne vezi z maoistično komunistično zvezo Zahodne Nemčije (KBW). Vizualno, s svojimi dolgimi lasmi, ta generacija zdaj naliči na enega od “jastrebov” stranke, Anton Hofreiter (Anton Hofreiter), katerih hude pripombe povzročajo, da so kritike opozicije najbolj odpuščene kot odziv in celo prisilile voditelje strank Zelenih, da se distancijo.
Stranka je tvorna leta 1980 v Nemčiji s takšno ideologijo in radikalnimi elementi je takoj postala predmet interesov vzhodnonemške posebne službe Stasi in njihovih kuratorjev iz sovjetske KGB. Nedavno je postalo znano, da je po nekaterih poročilih od 15 do 20 članov stranke tesno sodelovalo s temi posebnimi službami, še 450 do 500 pa so bili obvestitelji. V 80- jih so zeleni šle po široki politični poti in dosegle nekaj uspeha, ne nazadnje zaradi množičnega gibanja proti razmestitvi ameriških raket Pershing-2 v Zahodni Nemčiji in križarjenja z jedrskimi bojevnicami. Nesreča v Černobilu leta 1986 je dodala nove podpiralce med nemške volivce stranke, ki se je zagovarjala za omejitev uporabe jedrske energije, Zeleni pa so na zveznih volitvah leta 1987 zmagali 8,7 % glasov. Po poenotenju Nemčije pa je stranka, ki je pozornost usmerila na okoljske probleme, zanemarjanje družbenih, bistveno izgubila podporo volivcev. Le združitev z vzhodnonemščino “Alliance 90” (precej heterogena skupina aktivistov za državljanske pravice) je novi politični zavezništvu omogočila, da je premagala 5-odstotni volilni mejnik. Toda Zeleni so izgubili enega svojih voditeljev, “očeta ustanovitelja” stranke Otta Shilija (Otto Sshily). Izgubil je volitve na mesto vodje stranke in se pridružil SPD, kasneje pa je postal minister za notranje zadeve.
“Zeleni kot celota še nikoli niso bili pacifisti. Na primer, nikoli nisem verjel, tudi ko sem bil mlad, da je Hitler lahko poražen z belimi zastavami in toplimi besedami. To je večkrat pripeljalo do razprav s pacifisti, ki smo jih seveda imeli tudi,” zayayav pred kratkim eden od predstavnikov “starejše” generacije “zelenih” Hubert Kleinert (Hubert Kleinert). Bil je eden od zaupnikov Joshke Fischer, član Bundestaga in minister v državi Hesse (Der Spiegel, 18/2022). Kleinert je napisal tudi knjigo Vzpon in padec zelenih (1992). Vredno je poslušati besede še enega vplivnega predstavnika starejše generacije članov stranke. Že omenjeno je Kretchmann zagotovil: »Nisem bil pacifist, ampak sem bil jedrski pacifist. Nisem verjel v načelo jedrskega odvlaka, zame je bilo podobno grožnji samomora.” Še ena potrditev tako imenovanega. “lažni pacifizem “zelenih” je lahko dejstvo, da pobudnik “Odprto pismo» Olafu Scholzu z zahtevo, da Ukrajini zagotovi težko orožje, je postal še en predstavnik starejše generacije “zelenih” Ralph Fücks (Ralf Fücks), zdaj vodja vplivnih Centrum Liberale Moderne.
Zdi se, da prav med »zelenimi« najdemo najmanj predstavnikov »generacije EMMA« v nemški družbi. S tem običajnim izrazom se sklicujem na nemško generacijo 70+ intelektualcov, ki so se pridružili “Odprtem pismu” znane feministke in urednika revije EMMA Alice Schwarzer (Alisa Schwarzer) z zahtevo kanclerja, naj ukrajini preneha dobavljati orožje, pomagati naši državi pri pogajanjih z agresorjem, rekoč, da vojne v Rusiji nikoli ne bomo mogli dobiti (F.A.Z., 29.04.2022). Pred kratkim je teoretično podlago za ta stališča zagotovil slavni filozof Jürgen Habermas, ki je koren problema sodobne nemške družbe videl v »mentalni« razliki med obema generacijama in zlasti v izkušnjah dojemanja posledic druge svetovne vojne (Süddeutsche Zeitung, 28.04.2022). S slavnim filozofom se ne bomo prepirale, ugotavljamo pa, da je poleg »kolektivne empatije« tragične izkušnje treba spomniti tudi na individualno izkušnjo, ki je za vsakogar drugačna, tudi znotraj iste generacije. Ni naključje, da ima Kretchmann v Nemčiji na tisoče ukrajinskih beguncev, ki v času druge svetovne vojne zbujajo spomine na svoje begunce, kar ga sili v nasprotovanje “duhovskemu pacifizmu”, ki mu ne omogoča boja proti zlu, argumente Schwarzerjevih podpiralcev pa imenuje “banalno”.
Na tej podlagi ni presenetljivo, da so se zeleni leta 1999 v koaliciji z Esdeki (kancler Gerhard Schroeder in podpredsednik, zunanji minister Joška Fischer) dogovorili za sodelovanje v vojaški operaciji na področju nekdanje Jugoslavije. Kretchmann se spominja, “… Leta 1999 smo se skupaj z Joschko Fischer glede na vojno na Kosovu odločili, da je naša dolžnost preprečiti resne kršitve človekovih pravic v središču Evrope.” Po Kleinertovem mnenju je bil odločilni trenutek za takšno odločitev pokol v Srebrenici. Kljub temu je Joshka Fischer (ki se je začel klicati “Joshka Goebbels”) še vedno prejel svoj del rdeče barve v obraz, sama stranka pa je začela hitro izgubljati tudi podpiralce. Očitno je, da je zato dve leti kasneje stranka zavrnila podporo odločitvi vlade Schroeder, da pošlje nemško vojsko v Afganistan in začela ponovno vzpostaviti svoj položaj zaradi zahtev po zaprtju jedrskih elektrarn v Nemčiji. Po mnenju nemških analitikov so ti dogodki privedli do tega, da so se Zeleni spremenili v stranko, ki se je poskušala omejevalni pristop (Realpolitik) za vprašanja domače in zunanje politike, kar dokazuje podpora vlade Angele Merkel. 14,8% in 118 sedežev v Bundestagu, ki jih je stranka dobila na volitvah leta 2021, je najvišji rezultat doslej, zaradi česar je tretji (po CDU/CSU in SPD) vplivna politična sila.
Današnji voditelji Zelene stranke so mlajša generacija, ki ni obremenjena z razmišljanji o strahu pred nezmožnostjo tretje svetovne vojne (na primer 28-letna Ricarda Liang, so-predsednica stranke). 26. februar 2022 (sobota – tretji dan vojne) je bil eden od pomembnih dni za Zeleno stranko. Prav na ta dan sta Habeck in Berbok dejansko prisilila kanclerja Scholza, da Ukrajini zagotovi prve sestave obrambnega orožja. Od zdaj naprej lahko rečemo, da je “zelena” oblečena v olivno-zeleno kamuflažno obliko. Anton Hofreiter, botanik z usposabljanjem, ki iz zdravstvenih razlogov nikoli ni služil v Bundeswehrju, je v zadnjih mesecih postal specialist za težko orožje. »Ukvarjamo se s cesarsko kolonialno vojno za vojskovanje,« pravi botanik, ki pozna imena vseh cvetov in rastlin v berlinskem Tirgartenu, zdaj pa razloči med vsemi vrstami težkega orožja. Njegovi kritični napadi na kanclerja Scholza in obtožbe, da niso ukrepali hitro ob vojne so dražeče med Esdeki: “Zdi se, da je slogan “nikoli več vojne!” spremenil v slogan “nikoli več vojne brez nas” (Der Spiegel, 18/2022).
Veliko nemške družbe ojamljajo stari “pacifistični” stereotipi, nekateri pa so tudi odkriti zagovorniki prokrmeljske levične stranke in s farne desni alternative za Nemčijo (Afd). Morda je bilo zato prišlo do incidentov poskusov metanja jajc v Berbock v Wuppertalu med govorom na shodu za kampanjo (Fokus, 09.05.2022). A komaj za njen koncept “feministične zunanje politike”. Sedanja nemška zunanja ministrica se je rodila v Hannoverju v družini borcev za okolje in čisto okolje, plakat pa je obešen v njeni otroški sobi Greenpeace. Povsem očitno je, da bi moral slogan feministične politike – “Demilitarizacija in demilitarizacija” – postati vodilo zanjo. Toda v pogojih vojne je vse radikalizirano. “Bistvo feministične zunanje politike je imeti v mislih vse ljudi,” je nedavno dejal minister (Der Spiegel, 19/2022). Nekoliko abstraktna in nejasna opredelitev daje razloge za kritiko nasprotnikov, ki ga poskušajo obtožiti dejstva, da dobava orožja Ukrajini prispeva k militarizaciji. Vendar pa se moramo pokloniti Berbocku, saj še naprej trdi, da je najvišja moralna pravica, da se mora žrtev zaščititi. Ne glede na to, ali gre za žensko pred posiljevalcem ali državo pred agresorjem. Rad bi verjel, da bo njen prihod v Ukrajino 10. V vsakem primeru se Berbock in Zelena stranka soočata s težko nalogo – premagati ogrožene Ostpolitik.
