Pri oblikovanju ukrajinske sovjetske identitete je pomembno vlogo igrala tudi pesem in zbirka istega imena Pavla Tychyne. V tem času je bila izredno pomembna tudi potrebe po oblikovanju državljana v obliki, vendar je bila sovjetska v vsebini ljudstva izjemno pomembna. Zato so si trudili ustvariti občutek popolne notranje solidarnosti prebivalstva ukrajinske SSR. Potrebovali smo pozitivne primere iz industrijskeGa Donbasa in pisane Bukovine, iz rekreativne Odese in rekreativne karpatske regije. Sovjetski sistem je neutrudljivo delal pri ustvarjanju nove zgodovinske skupnosti – sovjetskega ljudstva.
A kakšen greh je skrivati, je sovjetska propaganda delovala tudi po metodi nasprotovanja. Antitezo za celotno Sovjetsko zvezo je izbralo celotno ukrajinsko nacionalno gibanje. Zato je celoten propagandni stroj ukrajinske SSR in ZSSR delal na okrajšanju tega gibanja in na vse možne načine pel socialistične dosežke.
Leta so minila, Ukrajina je pridobila neodvisnost, paradigmo ukrajinsko-ukrajinskega soočenja pa so ožalostili ruski propagandisti in njihovi politični sateliti v Ukrajini. Zgodovina se je spremenila v najostreje orožje. V tej igri so bile sile daleč od enakih. Na eni strani je velikodušno financiran velikanski ruski propagandni stroj, okrepljen s sovjetsko interpretacijo preteklosti, ki je zakoreninjena v množični zavesti. Po drugi strani pa so ukrajinski domoljubi, ki so bili prav tako pogosto neodvisni pri svoji intelektualni izbiri, saj so prišli iz Sovjetske zveze, nabrušeni za laži, preteklost. In nič manj odvisno od financiranja. Državna podpora akademski sferi je bila minimalna. To ni bila sila, ki bi se s takšno prtljago vključila v zahodno znanost.
Ostala sta dva načina – podpora fundacije Soros (“renesansa”) ali nejavna pomoč ukrajinski diaspori, ki ni imela le močnega finančnega vira, ampak je zahtevala tudi nekakšno poslušnost, da ostane v svoji politični vedi preteklosti. Kjer glavno načelo ni bila akademskost, temveč poveličanje in beljenje dejavnosti OUN in UPA. In včasih celo formacije v Wehrmachtu in SS.
Tako so se nepopravljivi nasprotniki spopadli v dvoboju, ki je začel dobesedno raztrgati ukrajinsko družbo na koščke. Nihče ni hotel ponehati. Ni dvoma, da je ruska stran iskala takšen razcep. O tem je jasno priča nedavna zgodovina. Domoljubi, ki so poskušali ob vsaki priložnosti navesti svojo različico zgodovine z direktivo, niso zanikali nobene priložnosti. Da bi vsa Ukrajina počastila svoje junake, ki, mimogrede, niso imeli vse brezhibne biografije. To je dalo dobro priložnost Rusom in njihovim političnim “avatarjem” v Ukrajini, da učinkovito spodbujajo soočenje v državi do najbolj akutnega antagonizma.
Strahovi o nacistih, fašistih, nemških kolaborantih, Hitlerjevih podpiralcih in “Banderi”, ki so bili pred prihodom in pobijanje za ruski jezik, so bili zelo v uporabi. In na nasprotni strani, ne glede na to, ali so bili res plačani agenti ali navadni politični plenilci, ki so želeli, da bi bili izvoljeni na oblast ob zlorabi zgodovine, so se svoje volje igrali skupaj z Rusi. Prišlo je do točke, da sta kulturna in človeška izmenjava med regijami najmanj ali pa sta se preselili na raven delovanja z negativnimi medsebojnimi stereotipi.
Sprva so se tej situaciji čim bolj pridružili politiki iz različnih stranka-političnih skupin. Od predsedniških volitev, na katerih je zmagal Leonid Kuchma, so ukrajinski Ukrajinci začeli zahajano deliti na sorte. Nato smo sprožili tezo, da Donbasa v Kijevu ne slišimo. PR prebivalci Kuchme, Janukoviča in Stranke regij so brezsmiselno narisale zemljevide s tremi sortami državljanov in pripisovale “zahodnjakom” občutek premoči. “Vzhodnjaki” so v glavo dali prepričanje, da gre za neverjetne delavce, ki hranijo vso državo, “zahodnjaki” pa zvito koristijo rezultate svojega dela. In vse to zaradi preproste, a učinkovite mobilizacije volivk.
Predstavljajte si, da ni potrebe po reformah, ni vam treba poročati o rezultatih vaših političnih in vodstvenih dejavnosti. Dovolj je povedati, da sovražnik ne bo mimo in ne bomo vas dali “Banderi”, saj so spet “rdeči direktorji” in novi fevdalni lordi postali na vrhu hierarhije javne uprave.
Obenem se je v domoljubnem okolju, ki je v primeru Ukrajine očitno sovpadlo z zahodno regijo, zgodovina uporabljala nič manj instrumentalno. Po razpadu Narodnega gibanja Ukrajine so se začele pojavljati politične sile, ki so se tesno povezale z snovmi daljne preteklosti. Različne vrste OUN, OUN v Ukrajini, Kongres ukrajinskih nacionalistov – so poskušali ne le dati znak, enak drug drugemu in stare OUN(b) in OUN(m). Niso jih finančno podprle le ustrezne strukture diaspore, temveč so v Ukrajino prenesle tudi stari konflikt med “Bandera” in “Melnykytsi”.
Tudi posebne službe Rusije niso spale. Aktivno so »pomagali« pri oblikovanju paravojaških organizacij, kot je UNA-UNSO. Izrecno so prilo ili tudida bi ustvarili tako imenovano socialno-nacionalno stranko Ukrajine, ki se je kasneje preimenovali v Svoboda. SNPU naj bi s svojimi simboli in parafernalijami pod nacističnim nacističnim NSDAP povzročil neumno občudovanje na zahodu ter strah in sovraštvo na vzhodu države. Te tvorbe so s svojim obstojem in delovanjem čim bolj prispevale k ruski propagandi v smislu oblikovanja podobe neonacističnega strašila iz Ukrajine. Trudili so se zagotoviti, da med Ukrajinci nikoli ni bilo nobene harmonije. Tako, da se niso mogli združiti niti ob obstoječi grožnji za njihovo državo. Da jim sosedje nikoli ne bodo priskali na pomoč. Takšne dejavnosti so dosledno vodile pot do končne defragmentacije Ukrajine in celo njenega izginotja.
Po neuspehu takšnih »nacionalističnih« entitet, ki so vneto izkoriščale zemljevid zgodovinskih junakov, so se pojavile nove, programsko bolj zmerne politične sile. Niso pa se utihnile enostavnim metodam zmagovalnih volilnih sočutja. Zatekali so se ne le k drobilni kritiki svojih konkurentov, temveč tudi obtožili milijone Ukrajincev, da so “napačni”, ki so si dovolili glasovati za drugega kandidata. Nekateri Ukrajinci so s poganjskimi značilnostmi, požretvijo in prekletstvom napadli veliko večjo skupino, ki si je dovolila glasovati za kandidata, ki ni iz stare politične kletke.
Bakanalije, ki se dogaja že več kot tri leta, ni ustavila niti ruska agresija in krvava vojna proti Ukrajini. Zanimivo je, da je v vseh primerih notranjega soočenja v družbi šel celo državni razlog v daljni načrt, za katerega so se borili, delali in kaj so si prizadevali. Največja moč in energija ni bila vržena na pozitivne spremembe, ampak na medsebojne žalitve in negovanje sovraštva.
Omeniti je treba, da so politične dividende zaradi razcepa v družbi neutrudljivo rezli tako Rusi kot ukrajinski “regionalci” ter predstavniki domoljubnega segmenta. Med tistimi, ki so monopolizirali pravico do zgodovinskih junakov in celo do lastne različice domoljubja, je tvorba neke vrste politična kontinuiteta. Ti politiki in številke so vedno ostali napihnjene, ki so med seboj iznašli Ukrajince, bodisi na podlagi zgodovine bodisi na jezikovno temo. Razumeli so, da bo konsolidacija Ukrajincev zagotovo pripeljala do zmage. Da bo po vojni obnovljena država, v kateri ne bo mesta za vso to camarillo.
Zato tudi v razmerah silo vojne poskušajo sejati razcep. Vsakič, ko izpihnejo nove “izdaje”, grožnje in tveganja. Na primer, odkrito provokativne zgodbe se vržejo v informacijski prostor, da bi sejale sovraštvo med interno razseljenih osebami in “zahodnjaki”. Ko govorimo o netipičnih vedenjskih praksah priseljencev, jih poskušajo spraviti v položaj zajde in predlagatelja peticije. In v »zahodnjakih« tvorijo občutek neutemeljene premoči, do te točke, da imajo nekateri prepričanje, da so boljši in pravilni. Zahudljivo tezo, ki jo naseljenci nosijo s seboj, so razširili »ruski svet« in Putinovo agresijo le z ruskim govorom. Naseljence obtožujejo, da ne branijo svojih mest in dežel, temveč bežijo na razmeroma miren in miren zahod.
Pri tej manipulaciji se “zahodnjaki” namenoma postavijo nekje na ravni Nemcev ali Polesov. To pomeni, da modeli stanja s prihodom skoraj tujih beguncev v uspešno in mirno drugo državo. Dojemajo jih kot neke vrste freeloaderje, s ki jih bodo morali deliti. Pravzaprav je drama tega položaja, da v družbi ni razumevanja, da smo vsi državljani Ukrajine. Da ima vsakdo pravico evakuirati iz raket in bomb na mirneje mesto v svoji državi. Da “vzhodnjaci” niso imeli sreče, ne zato, ker govorijo rusko. Njihova mesta so postala prva žrtev ruske agresije, ne zaradi sočutja do Rusije, ampak zato, ker se nahajajo v neposrednem posegu v pregradno topništvo. Ruske rakete pa enako dosegajo tako nacionalno zavestno Lviv kot rusko govoreče Odeso.
Drugi vidik stereotipnega dojemanja ukrajincev govori o obrambi in sovražnosti. Pogosto lahko slišite, da se domnevno moški z vzhoda ne želijo boriti, ampak so bili pokopani v sanatorijih v Karpatih. Dejstvo, da se določena kategorija moških ne želi ali se ne more boriti, ni presenetljivo. Obstajajo ljudje, ki preprosto niso zagotovljeni za vojaške zadeve in lahko naredijo veliko več za zmago v zadka. V resnici pa si prebivalci “karpatske” podzemlja ne morejo predstavljati števila pogumnih mož, ki vneto branijo svojo državo na severu, vzhodu in jugu. Nočejo videti dolgih čakalnih poteh do vojaških registrsko-vpisnih pisarn v Kijevu. Še naprej živijo po tem, da so samo pravi domoljubi, saj so rojeni na zahodu države, govorijo ukrajinsko, častijo specifične zgodovinske junake in niso glasovali za tega predsednika.
Takšne stereotipne ideje o sebi in preostali Ukrajini pogosto vodijo v grotesko, še pogosteje pa v nevarne situacije. To je zlasti jasno pokazala zgodovina teritorialne obrambe Lviv. Kje se je skupina podpisala? da bodo morali braniti regijo Lviv in Lviv. In ko so jih po spremembi ustreznega zakona vrgli v pekel vojne za obrambo Ukrajine, so nekateri prosili, naj gredo domov. In njihove ženske so uprizorile pravi izgred. Logika, ko so prebivalci Harkiva morali braniti svoje mesto, svoje prebivalce Melitopola, prebivalci Lviva pa so morali mirno počakati, da se bo sovražnik boril nad Poltvami, škodljiva in izjemno nevarna. Ker zavrača razumevanje Ukrajine kot enega samega organizma. In samo enotnost, konsolidacija sil in odsotnost medsebojnih napadov in trditev so jamstvo zmage.
Napadi na politično vodstvo države, poskusi zagona klina med njim in oboroženimi silami Ukrajine, sejejo medsebojno sovražnost med Ukrajinci, jih jedkajo na podlagi jezika in zgodovine so tisto, kar sovražnik nujno potrebuje. Vendar popolna konsolidacija in občutek ene same družine ne bosta zagotovila le zmage Ukrajine, temveč bosta služila tudi kot spodbuda za radikalne spremembe v stanju v prihodnosti.
