V torek, 3. maja, so z ozemlja mariupolske metalurška elektrarne “Azovstal” evakuirali 154 prebivalcev. To je prvič v dveh mesecih vojne, da se je Ukrajini uspelo pogajati z Rusijo o enačbah civilistov iz zavetišč blokirane tovarne.
povedali so nam zgodbe prebivalcev Mariupola, ki so uspeli priti iz zaklonišča za bombe v Azovstalu in oditi na ozemlje, ki ga nadzira Ukrajina.
***
54-letna Elina Tsybulchenko, zaposleni v obratu Azovstal, je dejal Gor, da se je najbolj bala, da bo njena družina na silo odpela v Rusijo.
Elina Tsybulchenko v evakuacijskem avtobusu (na sliki levo)
Delal sem v tovarni Azovstal, v isti sobi, kjer smo imeli zaklonišče za bombe, v oddelku za tehnični nadzor. Zaklonišče za bombe nam ni prihranilo 100%. Če bi bil neposreden zadetek, bi zaspal in vsi smo umrli.
Vsako noč bi se ulegal in molil Bogu: “Gospod, prosim, naj vse bombe letijo mimo našega zaklonišča za bombe. Ne glede na to, kako pridejo v nas. Da preživimo.” Molila sem, da bi moj otrok preživel. Ena, druga, da naš klan ne izgine.
Fotografije z našimi hišami smo že videli, v kakšnem stanju so. Vojska je prišla in pokazala streljanje iz kvadkopterja. Hčerka mi sprva ni rekla, naj se ne vznemirjam, potem pa je šele 30. aprila rekla, da sva ostala brez vsega. Da je vse zgorelo v nas.
Vojska ni pogosto prišla k nam. Samo oni bodo tekli, hrana bo ostala za otroke, saj lahko odrasli stradajo, otroci pa ne. Vojska je bila obkrožena z našo celotno ekipo in vprašala, kdaj lahko pridemo ven? Nimamo ne hrane ne zdravil. Kako lahko pridemo ven? In kaj je s tem naslovom? Kaj pa to? In vojska, če bi imeli informacije, je pokazala. Nekateri niso verjeli, da so ostali brez stanovanj. Nekateri so prepričani, da se bodo vrnili.
Ko smo sedeli v zaklonišču za bombe, pravim: “Bog ne daj, da bomo morali priti v Rusijo, ne bom mogel, FSB me bo dal v takoj, ko bom odprl usta.” Navajenih sem, da v Ukrajini govorim svobodno in svobodno razmišljam. Ja, zgodi se, včasih povem preveč, ampak sem navajenih, in tega ne moreš storiti tam.
Veš, kaj je bilo še strašljivo? Sedli smo, odpeljali in približno poznam cesto in vidim, da nas vodijo po avtocesti Taganrog, ne proti Port Cityju. [місцевий торговий центр]. Bal sem se, da jih bodo odpeljali v Rusijo. Nisem vedela, da sva v filtracijnem taborišču. In ko sva se vozila iz Mariupola v to Brezimno, sem jokala do konca.
Ko smo zapustili Azovstal, so nas Rusi klicali “svinčniki”. Zakaj svinčniki? Ker zanje nismo ljudje, smo svinčniki.
***
Sergej Kuzmenko delal je tudi v Azovstalu in je od 8. marca v zavetiščih tovarne. TV kanal «Hiša” je dejal, da Rusi niso dovolili, da bi se vsi evakuirali, ki naj bi jih po dogovoru pobrali na poti iz tovarne.
Iz Azovstala so nas pobrali avtobusi z ruskimi številkami. Avtobusi z ukrajinskimi številkami niso smeli vstopiti v Mariupol. Čakali so nas v Brezimenem. K Brezimenim so nas spremljali predstavniki Rdečega križa in ZN.
Po besedah reševalca, ki nas je spremljal, v Mariupolu avtobusi niso smeli vstopiti v območje Port Cityja, tam pa se je zbralo okoli 500 ljudi, ki so se evakuirali. Niso jim dali prednosti, da bi pobrali ljudi.
Peljali smo se po avtocesti. Nekje po Dmytrivki je na obrobju vsake vasi – samo s torbami, stalo okoli 100 ljudi. Hoteli so oditi z nami. Ustavili smo se. Predstavnik Rdečega križa se je približal ljudstvu, nato pa odšel v vojsko, se poskušal pogajati. Toda Rusi niso dovolili, da bi te ljudi ugasli.
***
18-letna Nadezhda povedal “Babel” da so Rusi z ženami vojske ravnali najslabše, jih imenovali “prostitutke” in “posteljnino”.
Dva meseca sem živel v kleti, pripeljal me je tip, ki je dobil rano od šrapnela. Nič ne vem o njem od 9. marca.
V zaklonišču za bombe smo na ognju kuhali hrano, spali na klopeh, na vratih – kjer smo morali. Vojska nam je prinesla hrano in vodo. Imeli smo srečo, da smo živeli v bunkerju, kjer je bila procesna voda, to je, da smo se lahko celo umili. Pogoji so bili razmeroma dobri, a to je zahvaljujoč vojski, če ne bi bilo njih, tam ne bi mogli živeti.
Naša vojska nas je odpeljala iz tovarne, predala ruski vojski in odšli smo v vas Bezimenne. V filtracijnem taborišču so nas preiskali, preverjali so naše telefone. Skrbi me, da bi bilo mogoče na mojem telefonu nekaj prižiganja.
Rusi so nas prosili za provokativne prošnje.Nya: “So te Azovianci premagali?” Sploh ni bilo vprašanje, ampak affirmacija. Branil sem našo vojsko, tam so me klicali saboter in me želeli mobilizirati v rusko vojsko. Rekli so: “Bolje je ostati in služiti z nami.”
Zelo slabo so komunicirali z vojaškimi ženami, imenovali so jih “prostitutke”, “posteljnina”, samo zato, ker gremo v Ukrajino.
