Tudi navkljub zadnji Euroviji je vprašanje “ali so ti tvoji lakhi pomagali?” (ki ga je večina prebivalstva lahko slišala iz lika Bogdana Silvestrovicha Stupke v ruskem propagandnem filmu “Taras Bulba”) je zamujala in potrebuje iskren odgovor. In tako ne bi bilo treba oblikovati, temveč »so nam pomagali naši lakhi – ali bomo zdaj kaj sklepali?« Mimogrede, besedo “lakhs” lahko razumemo ne le kot Poljake, ampak tudi kot večjo skupino tako imenovanih svobodnih narodov Zahoda – pravzaprav se ne bo veliko spremenila.
Torej, za začetek osnovno – če bi lahko pred nekaj leti (in to v resnici ni tako težko) predvideli in analizirali, kako bi dojemali akcijo “Mesto Lviv ni za poljske gospodarje”? Zdaj, ko milijoni Ukrajincev prejmejo zaščito, oblačila, hrano, celo šolanje za otroke na Poljskem, ali je ta slogan videti tako domišIjen? Kako se zdaj dojemajo govori tistih, ki so se “borili proti poljskim posegom” v korist primitivne množice in moskovske kuratorke?
Jasno je, da so vsi na čustvih in lahko najdeš tisoč izgovorov za takšno “domoljubje”, zato se pogovorimo pragmatično. V odnosih med Poljsko in Ukrajino je vedno zgodovina – to je dejstvo, ki ga ni mogoče izmikati. Upajmo, da bo sodobna zgodba o iskrenem prijateljstvu in pomoči postala pomembnejša od starejših travm, a zavrniti stare težave je obračanje otročjega očesa pri gledanje strašljivega filma. Prej ali slej se boš moral spet pogovoriti. Mi pa se moramo kot družba odločiti, kako oblikovati svojo zgodovinsko politiko.
Znano je, da zgodovina ne pozna običajnega načina, ampak fantazirajmo. Če bi bilo soočenje z zgodovino zdaj, leta 2022, na enaki ravni kot leta 2018 in 2019, bi bila to raven pomoči Poljske?
Če zgodovinska politika ogrozi odnose naših narodov – kaj lahko in bi bilo treba opustiti? Kako spremeniti naglase? Na kaj se osredotočiti? Kako se odzvati na dejstvo, da zgodovinarji postanejo propagandisti, in strankarski, ki žrtvujejo objektivnost in prijateljstvo s sosedi v korist kratkoročne mobilizacije volivcev?
Drugo pomembno vprašanje je kraj ukrajinske zgodovine v kontekstu sveta in ruščine. Zdaj se vojna dogaja, zato je poudarek na Ukrajini. Toda to ni bilo vedno tako (prej – nikoli), in ne bo tako za vedno. V skladu s tem je treba razmišljati o tem, kako se vključiti v “mentalni zemljevid sveta”. Če govorimo o zgodovinskem vidiku, potem je treba sovjetsko dediščino kritično preučiti. Navsezadnje je pomemben del ukrajinske zgodovinske znanosti sovjetska šola, le s spremenjenimi znaki “plus” na “minus” in obratno.
Tudi tu se ne bo mogoče izogniti neprijetnim vprašanjem. Na primer, kaj storiti s tezo, da so bili med drugo svetovno vojno zajci Ukrajincev Nemci? Ta mojstrovina, mimogrede, še vedno hodi po internetu, zdaj kot argument v sodobni rusko-ukrajinski vojni. Očitno je mogoče in potrebno, da nas nemška vlada užali, ker je odložila dobavo orožja, vendar moramo razumeti, da smo “mi” v njihovem mentalnem zemljevidu sveta v najboljšem primeru bela točka. V najslabšem primeru so prostovoljni sokrivci nacistov z vsemi posledicami.
Pred kratkim je bila domoljubna javnost spet “perverznežna”. Tokrat – zaradi želje oblasti, da združijo 8. in 9. maj kot nepozabne dni. Povsem s človeškega vidika in celo na intuitivni ravni je izbira 8. maja očitna – dan spomina in sprave, skupaj s celim svetom.
In po drugi strani – morda res poskusite “boriti z Rusijo” za zapuščino druge svetovne vojne? Predvsem Nemcem prenest preprosto delovno shemo: da je bilo vse dobro v sovjetski vojski zaradi Ukrajincev, vse slabo pa zaradi Rusov. In da Ukrajina ne govori le o žrtvovanju, ampak tudi o zmagah. Naj del zgodovinske krivde Nemcev “Sovjetski narod”, ki je blokiral dobavo hči, deluje v korist Ukrajine. Zakaj pa ne?
In če ji uspe, potem bo mogoče postopoma zavzeto ime “Rusija”. Moskva ni “zbrala” ruskih dežel. Večina dežel se je tiho zbrala v Veliki vojvodstvu Litvi in nato v poljsko-litovskem Commonwealthu, Medtem ko je moskva bila zaposlena s potego za zapuščino Zlate horde. In šele takrat je ujela Rusijo, ampak na povsem drugačnih državnih mehanizmih.
Končno bomo nekako prišli do vprašanja, kaj storiti s tako imenovanim zahodnim ukrajinskim (in celo galicijskim) konceptom zgodovine, kjer prebivalci Ouniva nasprotujejo vojakom Rdeče armade? Lahko se “lokalizira” (in s tem ni nič narobe). Ali pa priznaj, da so vse mantre o enotnosti o enotnosti “po galicijskih izrazih”. Ali ni to možnost za mrtve?
Kot vidimo, je veliko vprašanj. In nekdo jih bo vsekakor kršil, glasal in celo instrumentaliziral. In kjer so sveže ideje, je zanimanje občinstva. Medtem ko stara metoda spodbujanja ukrajinske zgodovine – “pomoč in poslušanje, ker je domoljubna”, morda ne bo delovala po vojni.
Očitno bodo vedno obstajali tisti, ki bodo želeli izmeriti število žrtev. Razgaliti stare rane in žalitve, ugajati jedrskim volivcem. Vprašanje je, ali bo to spet postalo mainstream? Ali družba kaj takega potrebuje?
Zato se moramo najprej odločiti – kaj želimo od zgodovine in zgodovinske politike, kam gremo? Potem razumete, kaj prispeva k nam na poti in kaj ovira. In šele nato ovrednoti dejanja, dejanja in ljudi same.
Ker se izkaže, da je čudna stvar – pametni ljudje in vneti domoljubi so okoli, in od kod ideja o “odreže donbasa kot raka” ni znana. Vsi daljnopisni geopolitični strategi in zakaj je »zgodovinsko soočenje« s Polji trajalo leta, je skrivnost.
