Razumete lahko, kako se iz takšnega naslova začne zvijati in zdrobiti določene kategorije ljudi. In ne samo v tujini, ampak predvsem v Ukrajini. Zdi se, da je ves svet prepoznal neverjetne vodstvene lastnosti predsednika Ukrajine. Njegova iskrenost in predanost idealom svobode in demokracije. Njegova izjemno pomembna vloga pri organizaciji odganjanja ruskega agresorja in neverjetna prizadevanja ekipe, ki izjemno profesionalno deluje na notranji in zunanji fronti, na frontah in zadaj. Zanje nič ne pomeni, da je v kratkem času kot predsednik, poleg tega pa v nasprotju z dejanji različnih vrst “opozicije”, Zelensky uspel “zašiti” regije, ki so jih njegovi predhodniki v čim večjo meri antagonizirali. Če se ne združiti, potem vsaj za uteho Ukrajinci brez ugibanja o akutnih zgodovinskih temah in jezikovnih vprašanjih.
Zmanjšati korupcijo in začeti obsežno gradnjo cest. Vzpostaviti prijateljske odnose z najbližjimi in, kot se je izkazalo, strateško pomembnimi sosedi. Upreti se in se ne zlomiti, ne da bi podpisali “Minsk-3”, ki bi Ukrajini končno odvzelo neodvisnost in suverenost. Razglasi pravo vojno oligarhiji in te njeni “velikodušni” predlogi ne mikajo. Izkazalo se je, da za ljudi iz starega klansko-oligarhskega sistema sploh ni pomembno, da je Zelensky razglašen za osebo leta, najvplivnejši politik na planetu, podelil najvišje ukaze tujih držav. Nasprotno, lahko vidite, kako vsaka pozitivna beseda o predsedniku Zelensky dobesedno jezi informacijsko službo političnih in oligarhičnih klanov. S kakšnim sovraštvom se prekletstvo ne preliva le na Zelenskega, ampak tudi na tiste, ki so si drznil objektivno in nepristransko oceniti situacijo.
Toda zdaj je čas, ko se ne smemo bati neskončnih invektiv in obrednih prekletstev, ki so naslovljene na vas, ampak se preprosto sprašujemo: kdo in za kaj je še vedno jezden s strani politika in predsednika Zelenskyyja? Na prvem mestu med sovražilci Zelenskega je seveda treba uvesti Rusijo in Putinov režim. Zelensky je bil tisti, ki je iz zob. Ni sodeloval, ni podlegal predlogom korupcije, se ni bal osebnih groženj, ni dovolil izvajanja starih minskuskih sporazumov in niti pomislil ni, da bi kapitulator. Pomembno je, da tudi v ukrajinski politični skupnosti obstajajo tiste, ki so predložile obojestransko nesporne različice. Zelenskyja obtožujejo vpletenosti v vnašanje vojne zaradi brezobhodnosti, ali pa so predložili preprosto ničvredne različice sporazumov s Patruševim o vojni. Včasih se zdi, da tem političnim tehnologom primanjkuje pameti ali še bolj natančno vesti. Zanima me, kakšen bi bil finale za Ukrajino, če bi se predsednik odločil, da bo izneveril ozemlja, ljudi in suverenost? Bi mirno gledali, kako Rusija sistematično ob prehudem soglasju “zaskrbljenega” Zahoda absorbira Ukrajino? In vse zaradi zakramentalnega “kaj smo rekli”?
Kar se rusije tièe, res ima nekaj za sovražiti Zelenskyja. Najprej za poraz ruske pete kolone v obliki OPFL in aretacijo Medvedchuka. Drugič, za odstranitev iz vlade političnih elit, ki jih je ruski režim dolgo pokvaril. Ki že desetletja “v poslu” in na kljuki v ruski FSB in GRU. In tretjič, za hitro oblikovanje nove mednarodne proukrajinsko koalicije. Po izvajanju teh treh pomembnih vidikov Ukrajina ni le razglasila svoje subjektivnosti, pokazala je, da bo še naprej branila svojo suverenost do zadnjega.
Izjemno pomemben trenutek v zgodovini spremembe stališča Zahoda o Ukrajini je bila osebna nekorupcija predsednika Zelenskyyja. S svojo držo in kritičnim pristopom k ekipi, ki ga je pokazala pogosta rotacija osebja, je Zahodu pokazal, da ukrajino lahko in jo je treba podpreti. Ni sledi nedavne “utrujenosti iz Ukrajine”. Res je, notranja ukrajinska opozicija ni lena in na vse možne načine poskuša vrči rešilno linijo zahodnim detraktorjem Ukrajine v obliki obtožb o “veliki tatvini” ali stopnjevanju ozračja okoli “wagnergatea”, ki so jih navdihnile sovražniki.
Ni delovalo. In mnogi zahodni voditelji so morali celo pokazati svoj pravi obraz. Merklova, Scholz, Macron, Orbán in drugi so morali vsakič, ko so skupaj z državo napadalko, prišli do novih pojasnil. Nemci so bili prisiljeni s Putinom končno ubiti skupnega pametnjakov – Nord Stream 2. Prisiljeni so bili privoliti v umik svojih velikanskih podjetij z ruskega trga. V veliki meri tu niso igrali le pritiski Združenih držav, temveč tudi pereptorne pritožbe Zelenskyja, ki kritizirajo obnašanje zahodnih voditeljev. Šele po tem se zahodni svet ni začel z besedami, ampak z delu, pokazati svojo zavezanost načelom mednarodnega prava, demokracije, človekovih pravic in univerzalnih človeških vrednot. Vsi smo bili priča, kako boleč in počasni se je izkazalo, da je ta proces za Zahod. Čeprav zahodni politiki še vedno čakajo na slabšanje položaja Ukrajine, da bi preprečilida bi izdali “kompromis” na račun opustitve zasedenih ozemelj in obnavljanja njihovih poslovnih poslov s Putinom.
Zelenskyyjevi pozivi parlamentom sveta so postali poziv ljudstvom teh držav. Njegove preproste in vohune besede so takoj zadele tarčo. Med prebivalstvom vzburjajo občudovanje in spoštovanje do tipa novega politika, hkrati pa prestrašijo njihove tradicionalne politične elite. Navadni državljani po vsem svetu so ukrajinskega voditelja začeli dojemati kot zdravo alternativo gnilem političnemu sistemu, ki je desetletja utrdil uveljavljene hierarhije državno-političnih elit. Svet je zrel za dejstvo, da je treba korenito spremeniti preobseženo ustanovo. Kakšen ciničen čas pravi političniK sreci se bliža konec. V priljubljenosti je moč Zelenskyja v svetu. To postane zgled, ki mu sledimo, hkrati pa povzroča neverjetno zavidanost, včasih pa tudi sovraštvo tradicionalnih politikov. Vse to vsekakor ustvarja odpor starih elit. In celo upor starih sistemov. Ker sila ni samo udarec, ampak tudi povratni pritisk.
Prehudna solidarnost tradicionalnih elit za ohranjanje starega reda in sebe v tem se pogosto kaže v zamudi posameznih držav s podporo in pomočjo Ukrajini. Problem z Zelenskyjevim statusom je v tem, da ima podporo množic, a odločitve sprejemajo elite. Zato je mogoče videti, da se odpor ne uporablja le s koruptivnimi elementi sistema, ampak tudi z ustanovitvijo. Navsezadnje je Zelenskyjev primer grožnja starim elitam. Zato zagrabijo vsako palčico, vsako celo smisljeno zmešnjav. Takšne spremembe bodo zahtevale čas, ki ga Zelensky in Ukrajina nimata malo. Ker lahko Zelenskyjevi simpatizerji v različnih državah izrazijo svoj odnos do sedanje vlade le na volitvah, bodo spremembe potekale, a se bodo čez čas raztezale.
Druga stvar je kritika znotraj države. Praviloma gre za kritike tako imenovane opozicije. Kritizirajo jih zaradi vojaško-taktičnih zablod, zaradi nemožnosti, da bi se izvleče blokada Azovstala. In čeprav takšna kritika čudno “izhlapeva”, ko se stanje popravi zahvaljujoč uspešnim akcijam ekipe, sediment nenehno ostaja. Takšna “kritika” ima značaj organizirane kampanje, da bi osebno zniželi priljubljenost Zelenskyja. Žal moramo navesti, da politični nasprotniki to počnejo iz ozko-strankaskih razlogov. Čeprav svoje vedenje razlagajo domnevno z navijanjem za Ukrajino in željo po preprečevanju oburpacije oblasti in začasne ustavitve avtoritarnih nagnjenj na strani predsednika.
Močnejša kot je podpora Zelenskyju od državljanov države, bolj cinični so napadi političnih nasprotnikov nanj. Za katere sploh ni pomembno, kako bodo njihova dejanja vplivala na stališča Ukrajine. Ne ustavi jih niti vojna niti morebitna zamuda zaradi škandalov, ki so jih organizirali pri zagotavljanju ukrajine s preveč potrebno visoko natančnostjo orožja. Oni zmogno manipulirajo, s tem pa politična preganjanja imenujejo poskuse pregona celo po členu za izdajo. Pravijo, da preiskava “ni pravočasno”. In kako lahko vojno z sovražnikom, ne da bi prepoznali ali kaznovali sovražno mrežo?
Prej so grozili z uporom in padec ocene Zelenskyja. Zdaj, ko zelensky-jev osebni rating doseže 90%, poskušajo zapeljati klin med njim in oboroženimi silami Ukrajine. Izumljajo nekakšno politično konkurenco med Zaluzhnyjem in Zelenskyjem. Poleg tega manipulativno poskušajo Zaluzhnyja približati opoziciji, kot da bi pozabili, da je Zaluzhny član ekipe Zelenskyja. Pravzaprav je vse to neusmiljena zadeva. Umiranje in neupotrabno zamujanje časa in virov. Ker Zaluzhny ne bo hotel in ne bo mogel tekmovati z Zelenskyjem na naslednjih predsedniških volitvah. Prvič, ker je vojaški človek, po zmagi pa status junaka, ki je zmagal v vojni, s političnim obračunom ne sme biti devalvran. Drugič, Zaluzhny je Zelenskyjev podobnoumni človek in ne potrebuje pod krinko vojne z opozicijo. Tretjič, Petro Porošenko bo želel ostati vodja opozicije do zadnjega. Zanj je to priložnost, da se izognemo poštenemu sojenju. Zdi se, da celo otroci razumejo, da če bi imel Zelensky zle namere in bi želel biti ponovno izvoljen za predsednika Ukrajine za vsako ceno, si ne bi želel boljšega konkurenta od Porošenka. Zato bi nadaljeval igro oblasti in domnevnega nasprotovanja. Toda Zelensky si najbolj želi zmage za Ukrajino. Zato zavrača politične izračune, da ne bi v družbi vneli še večjih prepirov. V tem je tudi njegova neverjetna moč.
